»Predsednik Združenih držav Amerike je mrtev!«

Tako je poročal novinar na današnji dan, 22. novembra 1963, ko je bil v Dallasu ubit ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy.

John Fitzgerald Kennedy (poznan tudi po kratici JFK) se je rodil 29. maja 1917 v bogati družini v Brooklinu (Norfolk County), v zvezni državi Massachusetts. Njegovo brezskrbno življenje so prekinjale razne bolezni – od spastičnega kolitisa, zaradi katerega je imel trebušne krče, do alergij in osteoporoze. Zaradi slabega zdravja se je moral odpovedati tudi ameriškemu nogometu, ki mu je bil najljubši šport. (Sicer si je leta 1940 pri tem športu poškodoval hrbtenico in si zato celo življenje lajšal bolečine z raznoraznimi, tudi eksperimentalnimi zdravili.)

Po zaključeni srednji šoli se je na željo očeta vpisal na Princeton, vendar kmalu zbolel za zlatenico. Po ozdravitvi in okrepitvi na ranču v Arizoni, je vpisal študij ekonomije, zgodovine, angleščine in francoščine na Harvardu. Leta 1937 je kot študent 3. letnika skupaj s prijateljem obiskal Evropo ter svojemu očetu, ki je bil tedaj veleposlanik v Londonu, pošiljal zanimiva in obsežna poročila o političnem stanju v državah, ki jih je obiskal (Francija, Španija, Italija, Nemčija). V Evropo se je ponovno vrnil leta 1938 ter potoval v Nemčijo, Poljsko, Baltske države, Sovjetsko zvezo, Turčijo, Palestino, Grčijo in Balkanski polotok. Po vrnitvi v ZDA je imel na Harvardu niz predavanj o stanju v Evropi in tudi diplomiral iz analize Münchenskega sporazuma in britanskih diplomatskih odnosov (delo je pozneje izšlo pod naslovim Zakaj je Anglija spala/Why England Slept).

Leta 1941 se je vključil v vojaško mornarico. Leta 1942 se je bojeval na južnem Pacifiku, dokler ni leta 1943 pri Salamonovih otokih njihovo ladjo potopil japonski rušilec. Od trinajstih članov posadke, sta dva umrla, ostali pa so več ur plavali do neobljudenega otoka. John je svojega ranjenega tovariša med plavanjem ves čas vlekel za vrvico reševalnega jopiča v ustih. Z drugim kolegom sta nato po otokih iskala pomoč in stik z zavezniško vojsko ter nazadnje le prišla varno v domačo bazo, v kateri so že pošiljali domačim sožalna pisma. Zaradi teh dejanj, si je prislužil tudi vojaške časti.

Med vojno se je John tudi zaljubil v Ingo Arvad, ki je bila danskega rodu. Inga je bila 8 let starejša in poročena, poleg tega je gojila znanstva s Göringom in Hitlerjem, zato je bila obtožena vohunstva, sledila ji je celo FBI. Vzporedno s tem, pa je bil Johnov oče, zaradi svetovanja ZDA, da naj ne podpre Velike Britanije v boju proti nacizmu, diskretno odpoklican z veleposlaniškega mesta v Londonu.

Po vojni je John nekaj časa delal kot dopisnik iz Evrope, pozneje pa ob podpori očeta (ki je iz ozadja z denarjem in političnimi zvezami odpiral vrata mlademu Kennediju) vstopil v politično življenje, sprva kot kongresnik, pozneje, leta 1952, kot senator. Med senatorsko kampanijo je spoznal tudi svojo bodočo ženo Jacqueline Bouvier, imenovano Jackie, vendar se njuna zveza ni razplamtela do trenutka, ko se je Jackie, po dolgem bivanju v Evropi, zaposlila kot fotoreporterka v New Yorku in se ponovno srečala s senatorjem Kennedijem. Leta 1953 sta se Jackie in John poročila na razkošni poroki (več o poroki). Obdobje po poroki je bilo za par težavno, saj je Jackie doživela splav, John pa je doživel hudo operacijo, po kateri je moral dolgo časa ležati v postelji, med tem pa napisal knjigo o zgodovinskih odločitvah nekaterih senatorjev Profili poguma (Profiles in Courage).

Leta 1960 je John F. Kennedy napovedal svojo predsedniško kampanjo; njegov protikandidat je bil republikanec Richard Nixon, tedanji podpredsednik ZDA. Številni demokratski kolegi (med njimi tudi Harry S. Truman) niso verjeli v Kennedyjev uspeh, saj je po njihovem mnenju večkrat nastopal preveč učeno in zato je bil smatran kot oddaljen od ljudskih množic, poleg tega se jim je zdel premlad in zaradi tega še premalo izkušen. Hkrati pa je bil to tudi njegovo izhodišče za uspeh – kot lahko slišite v pesmi, ki so jo pripravili ob njegovi kampanji, je bila ravno mladost njegov najatraktivnejši atribut ter izhodišče za priljubljenost pri ljudeh. Kennedy je v svojo kampanjo vključil tudi osebe iz popularne kulture, kot na primer pevca Franka Sinatro, ki je za kampanijo tudi pripravil pesem »Visoki upi/High Hopes«.

9. novembra 1960 je John Fitzgerald Kennedy postal 35. predsednik ZDA (video ob njegovi izvolitvi). JFK je bil ob izvolitvi zelo naklonjen ekonomskim in socialnim reformam, ki jih je predstavil v svojem programu Nova obzorja/New frontier že v času njegove volilne kampanje.
Podpiral je anti-segregacijsko politiko in leta 1962 poslal na misisipijsko univerzo mirovno vojaško enoto, ki je zagotavljala varnost temnopoltemu študentu Jamesu Meredithu, ki se je vpisal na univerzo poročanje o dogodku z govorom JFK-ja;:kratek dokumentarec posvečen dediščini Jamesa Mereditha;

Leta 1962 je skupaj z Nikito Hruščovom, sovjetskim voditeljem, za las rešil Kubansko krizo in s tem svet pred ponovno katastrofo. Pred tem sta se predsednika v živo srečala leta 1961 na Dunaju. Leta 1963 je, kot odgovor na rusko politiko do vzhodnega Berlina, Kennedy obiskal zahodni Berlin in v legendarnem govoru (nekateri ga označujejo kot njegov najboljši govor), večkrat izjavil »Ich bin ein Berliner«. S tem je sicer želel povedati, da je tudi on Berlinčan, vendar je zaradi predloga ein oziroma ein Berliner, zvenelo vse skupaj komično, saj je ein Berliner v prevodu pomenilo krof (predsednik je torej izjavil, da je en krof). Izsek si lahko pogledate.

Hruščov pa ni bil edini, ki se je srečal s Kennedijem: med 17. in 25. oktobrom 1963 ga je v ZDA obiskal tudi z jugoslovanski voditelj Tito. (Video obiska. Ob Titovem obisku so nekateri jugoslovanski emigranti, nasprotniki Titovemu režimu, protestirali, zaradi česar se je Kennedy Titu pozneje tudi opravičil.

Podobno kot Tito je bil tudi Kennedy šarmer – zagotovo je najbolj znana njegova epizoda z igralko in pevko Marilyn Monroe, ki mu je zapela tudi na rojstnem dnevu. Ravno to razmerje naj bi bilo po nekaterih teorijah zarote tudi razlog za smrt platinaste zvezde Marilyn Monroe.

Vsekakor pa se največje teorije zarote spletajo okoli njegove smrti na trgu Dealey v Dallasu (Texas), 22. novembra 1963, ko naj bi ga v odprtem avtomobilu z okna bližnje stavbe ustrelil Lee Harvey Oswald. (Kolaž različnih video posnetkov dogodka v Dallasu). Nekaj dni po atentatu je Oswalda, vsej zaščiti navkljub,ubil Jack Ruby. Zaradi tega dogodka, predvsem pa zaradi nedoslednih preiskovalnih in obdukcijskih poročil, spremlja atentat na Johna F. Kennedija vrsta teorij zarot, češ, da naj bi njegov umor naročili prav njegovi sodelavci. Eno izmed teh je na filmskem platnu upodobil tudi Oliver Stone v filmu JFK, leta 1991 (triler).

V naši fototeki sicer ne hranimo originalnih posnetkov Johna F. Kennedyja, saj ta ni nikoli obiskal takratne Jugoslavije, Titovemu povabilu navkljub. Nekaj podob Johna F. Kennedyja pa je vseeno Edi Šelhaus ujel preko televizije leta 1961 in tako tudi nam zapustil nekaj podob ameriške ikone svetovne zgodovine 20. stoletja.

(Pripravila: Urša Valič)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: