Dan Rudolfa Maistra

V spomin na dogodke 23. novembra 1918 obeležujemo Dan Rudolfa Maistra.

Slovenski general in pesnik Rudolf Maister – Vojanov se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Zaradi pomanjkanja sredstev za nadaljnje šolanje se je odločil za vojaški poklic in po končani domobranski kadetnici na Dunaju služil v več krajih monarhije. V dobi, ko so narodna nasprotja v dvojni monarhiji postala vse vidnejša in nacionalizem vse ostrejši, je bil zaradi kršenja pravil službe nekajkrat kaznovan. Pri tem po spominih sodobnikov ni igrala majhno vlogo Maistrova odkrita slovenska in jugoslovanska opredelitev. Zaradi bolehnosti, posledice močne pljučnice, ki jo je staknil na vojaških vajah leta 1910, je bil premeščen v črno vojsko. Razpad monarhije je dočakal v činu majorja kot poveljnik 26. črnovojniškega okrožja v Mariboru.

Ko je bila 29. oktobra 1918 na tedanjem etničnem ozemlju Slovencev, Hrvatov in Srbov v Avstro – Ogrski nastala Država SHS, je oblast nad slovenskim delom v skladu z notranjo federativno naravo nove države prevzela Narodna vlada v Ljubljani s pokrajinskimi in krajevnimi slovenskimi narodnimi sveti. Ker vprašanje narodne razmejitve ni bilo določeno prej, se je sedaj to odprlo na temelju izvršene samoodločbe narodov. Karlov manifest iz sredine oktobra, ki je predlagal ustanovitev narodnostno razmejenih političnih enot znotraj Avstrije je vprašanje razmejitve prepustil dogovorom med posameznimi narodnimi sveti. Ker pa tako avstrijski kot slovensko – hrvaško – srbski sklep o narodni samoodločbi nista dobila priznanja zmagovitih držav, obstoj Države SHS, pa so v dneh premirja na jugozahodni fronti ignorirali in tako niso določili avstrijsko – slovenske demarkacijske črte je bilo vprašanje mej prepuščeno lastni pobudi avstrijskih in slovenskih oblasti. Na Štajerskem je 1. novembra 1918 na sestanku višjih častnikov, ki so takrat o Mariboru govorili kot delu novo nastajajoče Nemške Avstrije, major Rudolf Maister razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za jugoslovansko ozemlje. Še isti dan ga je Narodni svet za Štajersko povišal v generala. V naslednjih dneh so Nemci ustanovili varnostno stražo t.i. Schutzwehr na kar je Maister kot poveljnik »SHS Vojaškega poveljstva za Sp. Štajer« odgovoril z lastno mobilizacijo, ki je na Štajerskem močno povečala število od konca oktobra nastajajoče slovenske vojske. Ker so bile nemškoavstrijske zahteve po priključitvi Maribora vse bolj glasne, so Maistrove enote prehitele njihove namere in v hitri akciji zgodaj zjutraj 23. novembra 1918 razorožile oddelke nemškega Schutzwehr. V naslednjih dneh je slovensko vojaštvo zaseglo tudi slovensko-avstrijsko mejo na Štajerskem, oddelek nadporočnika Malgaja pa je, v dogovoru z Maistrom, do konca meseca zavzel Velikovec in dele vzhodne Koroške. Po zavzetju Špilja je Maister s polkovnikom Passyjem podpisal pogodbo, ki pa je nista hoteli priznati niti štajerska in koroška deželna vlada, niti Narodna vlada v Ljubljani. Po nekaj manjših spopadih in neuspešnem avstrijskem napadu na Radgono 4. februarja, so zastopniki Narodne vlade v Ljubljani in Štajerskega obmejnega poveljstva na eni in zastopniki štajerske vlade ter graške Militärkommando na drugi, 13. februarja 1919 podpisali mirovno pogodbo. Slednja je, z izjemo zasedbe in spopada pri Soboti v začetku marca končala spopade na Štajerskem odseku in določila demarkacijsko črto. Meja je bila dokončno določena na mirovni konferenci v Parizu.

Zaradi svojega, občasno dokaj militantnega vodenja, je bil Maister pogosto, a ne vedno upravičeno, predmet obtožb štajerskega nemštva. Maistrovo samoiniciativno vojaško in politično delovanje na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, pa je mnogokrat zmotilo predstavnike Narodne in kasneje Deželne vlade v Ljubljani ter višja vojaška poveljstva. Kljub temu je v zadnji jugoslovanski ofenzivi na Koroško (28. maj – 6. junij 1919), kot edini slovenski častnik, poveljeval enemu od petih odredov. Za uspešno vodenje Labotskega odreda v tej ofenzivi je bil odlikovan z Redom belega orla z meči III. stopnje. Po koncu operacij je prevzel poveljstvo nad jugoslovanskimi četami v coni A in postal predsednik na novo ustanovljenega narodnega sveta za Koroško.

Konec leta 1919 je bil ob Anti Pliveliću in Emilu Uzelcu edini bivši avstro – ogrski častnik, ki je bil v novo vojsko Kraljevine SHS sprejet v činu generala. Zaradi bolezni je bil 2. oktobra 1923 upokojen. Vse do smrti na Uncu pri Rakeku 26. julija 1934 spremljal kulturno življenje na slovenskem in zbiral spomine in gradivo za knjigo o prevratnih dogodkih v Mariboru.
(Pripravil Marko Ličina)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: