Zadnja vožnja ljubljanskega tramvaja.

Na današnji dan, 20. decembra 1958, so Ljubljančani pospremili tramvaj na zadnji poti v remizo.

Ljubljanska električna cestna železnica oziroma tramvaj je začela uradno obratovati 6. septembra 1901, na pobudo takratnega župana Ivana Hribarja, ki je v mnogočem pripomogel k modernizaciji Ljubljane.

V začetku je vožnja tramvaja potekala na treh progah z vkupno 13 vagoni, na omrežju 5200 metrov, ki je bilo elektrificirano s 500V napetosti. Posamezen vagon je lahko sprejel do 30 potnikov in vozil do hitrosti 30km/h.

Časopis Slovenski narod je ob priliki prve vožnje poročal:
»Danes zjutraj se je električna cestna železnica izročila svojemu namenu in se je začel redni promet. Železnica funkcionira prav gladko. Kakor vsaka novost, obuja železnica veliko zanimanja. Seveda so vagoni danes skoro vedno polni. Tudi življenje po ulicah je s to napravo veliko pridobilo in postalo je nekako velikomestno živahno« (06.09.1901).

Časopis Slovenec pa je pisal, da je bil prvi dan promet precejšen in da so izdali kar 6400 listkov (07.09.1901).

Kot vsakršna novost, pa je tudi tramvaj na začetku povzročal številne preglavice. Slovenska časopisa Slovenski narod in Slovenec sta pogosto poročala o nesrečah, ki so se zgodile ob srečanju konjskih vpreg in tramvaja. Vpreženi konji so se električnih strojev zaradi hrupa in velikosti večkrat ustrašili in prevrnili tovor, ki so ga peljali. Veliko je bilo tudi zmede s cestnimi pravili oziroma pravili vožnje po mestu. Ob tem so prihajali na dan tudi številni predsodki. Na primer, Slovenski narod je dan po prvem obratovalnem dnevu, 7. septembra 1901, precej hudomušno pisal o ižanskih kočjažih:

»Ižanski konji se najbolj plašijo pred vozovi električne cestne železnice. Danes dopoldne je na Karlovski cesti neko ižansko kljuse se kar na trebuh vrglo, videvši električni voz in na Poljanski cesti je umazan ižanski šimelj iz strahu prekucnil prazen voz. Ižanci se bodejo sedaj naučili po mestu voziti. Dosedaj so polegali po vozeh in pustili konje same iti naprej. Vozovi električne cestne železnice pa so tudi vzdramili zaspane ižanske konje in zaspane voznike. Treba je vozniku paziti na žival, da mu ne prevrne voza in včasih je tudi treba stopiti z voza in prijeti ognjevitega konjiča za brzde.«

»’Rechts vorfahren’ je upil neki Ižanec nad voznikom električnega voza, ko mu je ta dajal znamenje, naj se izogne z železničnega tira. Mož bode menda že izvedel, da za vozove električne cestne železnice ne velja ‘links einvveichen’ in ‘rechts vorfahren’.«
(Recht vorfahren je bilo po vsej verjetnosti pravilo prednostne vožnje po desni, medtem ko je bilo links einvveichen pravilo zavijanja v levo.)

Najstarejši posnetek ljubljanskega tramvaja iz leta 1909

Med obema vojnama je lastništvo tramvajskega privatnega podjetja prešlo v roke mestnemu podjetju Cestna električna železnica. Slednje je zgradilo več novih prog in podaljšalo obstoječe, kupilo več novih voz ter zgradilo novo remizo z delavnico, kjer je bilo tudi izdelanih 9 tramvajev po načrtih inženirja Feliksa Lobeta. V tistem obdobju so dobili tramvaji tudi značilno zeleno-belo barvo.
Tramvaj ni prenehal delovati niti med vojno – proga do Šentvida je bila le skrajšana in ukinjena od oktobra 1941, saj je prečkala takratno državno mejo.
Po vojni so nove oblasti poskušale obnoviti tramvajske proge in vozila, vendar je tramvaj leta 1951 že začel izpodrivati modernejši trolejbus.

Dne 20. decembra 1958 je bila v Ljubljani zadnja vožnja ljubljanskega tramvaja. Njegovo zadnjo pot je pospremila več glava množica s številnimi glasbeniki in govorci, med katerimi je zagotovo najbolj izstopal Frane Milčniski Ježek preoblečen v cesarja Franca Jožefa. Po tem dnevu so tračnice kmalu demontirali, uporabna vozila pa prodali v Osijek in Subotico.

Izsek iz oddaje Moja Slovenija, ki prikazuje posnetke slovesa od ljubljanskega tramvaja

(Pripravila: Urša Valič)

Advertisements

2 Comments on “Zadnja vožnja ljubljanskega tramvaja.

  1. Spoštovani! Zadnja slika v nizu fotografij o ljubljanskem tramvaju, ker se nek fant vozi na zadnji strani tramvaja ni bila posneta v Ljubljani, ampak v Zagrebu. Na sliki je velika štiriosna tramvajska prikolica, izdelek tovarne Đuro Đaković iz Slavonskega broda v sedemdesetih letih. Torej: to ni Ljubljana!
    Lep pozdrav!
    T. Brate

    • Najlepša hvala za informacijo in pomoč pri dokumentaciji. Lep pozdrav tudi vam.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: