Nad nami nebo, pod nami Ljubljana: ljubljanski nebotičnik.

Na današnji dan, 21. februarja 1933, je bila uradno odprta kavarna na ljubljanskem nebotičniku.

Ideja o nebotičniku je nastala v obdobju hitrega modernizacijskega zagona, paradoksalno pa so z gradnjo zaključili v obdobju največje ekonomske krize dvajsetega stoletja.

Projekt za nebotičnik je po naročilu Pokojninskega zavoda izdelal arhitekt Vladimir Šubic v sodelovanju z najbolj odličnimi arhitekti, kiparji in drugimi ustvarjalci takratnega obdobja. Na primer, med njimi je bil tudi kipar Lojze Dolinar, ki je za nebotičnik izdelal kip Genije, zazrte v prihodnost. Prava novost je bila za takratni čas dvigalo. Na vrhu nebotičnika pa je bila bogato opremljena kavarna s čudovitim pogledom nad mesto. Vmesne etaže so zapolnili s poslovnimi oziroma trgovskimi lokali.

Prvotno je Pokojninski zavod predvideval v nebotičniku stanovanja, vendar so se zaradi lege v središču mesta in regulacijskih načrtov za ta predel mesta pozneje, na pobudo profesorja Plečnika, pri zavodu odločili za bolj »racionalno izkoriščanje kupljenega zemljišča« (Slovenec, 21. februar 1933, str. 4). Prvotni načrtovani 5 nadstropni stavbi se je s spremembo namembnosti, spremenila tudi višina, za kar je moral Pokojninski zavod dobiti od mestnega sveta odobritev novih načrtov gradnje.
Z delom so pričeli julija 1930. Nebotičnik je bil zgrajen na mestu srednjeveškega samostana – pri kopanju so gradbeniki naleteli na 16m globok vodnjak iz 13. stoletja, ki so ga pozneje zalili z betonom.

Pokojninski sklad je zahteval, da stavbo gradijo sami slovenski obrtniki in iz samega domačega materiala. Pozneje so v časopisu Slovenec zapisali: »In danes mora vsakdo priznati, da je stavba v ponos slovenski tehniki in slovenskim obrtnikom« (21. februar 1933, str. 4). Ne glede na to, brez tuje pomoči pa le ni šlo: nebotičnik je bil zgrajen protipotresno, po japonskih modelih za izračun statike s kar 35-kratnim potresnim faktorjem!

Bivši predsednik Pokojninskega zavoda Vekoslav Vrtovec, ki je bil pobudnik za izgradnjo nebotičnika je ob priliki otvoritve napisal pozdravno pismo:
»Slovenija in njena prestolnica, naša bela Ljubljana, sta dobili z zgraditvijo bloka nebotičnika smernice in temelje za velikopotezni razmah in s tem so podani zdravi predpogoji za uspešen razvoj trgovine, obrti in industrije.

Toda z današnjim dnem ste podčrtali sami ono neizpodbitno dejstvo, da naš domači človek v resnici vse zmore, ko ste z lastnimi močmi brez bistvene tuje primesi postavili spomenik podjetnosti in sposobnosti naših ljudi in s tem jasno dokumentirali ostalim delom države in pa predvsem širokemu svetu, koliko latentnih zakladov skriva naša domača gruda in koliko še neznanih sil je v našem slovenskem človeku.

Blok nebotičnika Pokojninskega zavoda je in ostane ena sama velika pesem tvornim silam naše kulture, pridnosti in sposobnosti našega obrtnika in našega delavca.« (Slovenec, 21. februar 1933, str. 4).

Z nekaj več kakor 70 metri je bil nebotičnik ob odprtju in do druge svetovne vojne najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu. Tudi potem, ko je »izgubil« to slavo je še vedno ostal ena izmed impozantnih stavb Ljubljane, ki jo lahko opazujemo na številnih fotografijah 20. stoletja.

Ob misli na nebotičnik pa je leta 1969 nastala tudi ljubezenska pesem slovenske popularne glasbene zasedbe Bele Vrane.

(Pripravila: Urša Valič)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: