Včeraj je minilo 172 let od izuma fotografije na steklo. Izumitelj je bil prvi slovenski fotograf Janez Puhar.

Avtorica prispevka: Nataša Robežnik


Janez Puhar se je 26. avgusta 1814 rodil v kamnoseški družini v Kranju. Obiskoval je normalko v Kranju in po končanem tretjem razredu gimnazijo v Ljubljani. Odlikoval se je z znanjem več tujih jezikov in likovnih ter matematično-tehničnih predmetov. Profesor fizike in kemije Janez Kersnik ga je navdušil nad kemičnimi poskusi.

Po končani gimnaziji se je želel posvetiti umetnosti, vendar je na materino žejo stopil v semenišče. 31. marca 1838 je imel v Kranju novo mašo, maja pa postal župnijski pomočnik v Leskovcu pri Krškem. Vse življenje je služboval kot kaplan, in sicer v Svibnem (1839), Metliki (1839), Ljubnem na Gorenjskem (1842), Radovljici (1845), na Bledu (1846-1853), v Cerkljah na Gorenjskem (1853-1861), Smledniku (1861), Kamniku (1862) in na Dovjem (1863). Umrl je 7. avgusta v Kranju, kjer je tudi pokopan v današnjem Prešernovem gaju.

Puhar se je z dagerotipijo, fotografijo na posrebrene bakrene plošče, ki naj bi jo iznašel Francoz Lous Mandé Daguerre, seznanil še istega leta, ko jo je francoska Akademija znanosti dala na voljo širši javnosti. Tehniko dagerotipije je obvladal že naslednje leto, vendar se njegove dagerotipije žal niso ohranile.

Poročevalec iz Metlike je 10. maja 1841 v Carniolii opisal svoj izum, ki omogoča natančno razmnoževanje napisanih stvari, litografij in jeklorezov. Avstrijsko glasilo Innerösterreichisches Industrie in Gewerbe Blatt je povabilo neznanega izumitelja, naj natančneje opiše izvirnost in praktičnost svoje iznajdbe. Že 18. junija se je Carniolii oglasil avtor izuma Janez Puhar in zatrdil,da njegov izum omogoča kopiranje pisave, prostoročne risbe, jeklorezov in ni primerljiv z drugimi mehaničnimi, kemičnimi in fotogeničnimi načini kopiranja. Dodal je, da je postopek uporaben v znanosti, obrti oziroma gospodarstvu in umetnosti.

Članek priča, da je Puhar v Metliki že razmišljal o novih fotografskih postopkih. Dagerotipija je bila zahtevna in zanj predraga, zato je že naslednje leto odkril cenejši in lažji način fotografiranja s pomočjo steklenih plošč, ki jih je izpostavil žveplovim in jodovim param. S poskusi je nadaljeval tudi v času, ko je služboval v Ljubnem na Gorenjskem, kjer je 19. aprila 1842 izumil fotografijo na steklo.

Puhar je obvestilo o odkritju svetlopisa, ki je slovenski prevod besede fotografija, objavil leta 1843 v Carniolii. O svojem fotografskem postopku je zapisal naslednje:


»Po mojem izumu, ki obstoji že eno leto, gre za to, da od osvetljenih objektov odbita svetloba v cameri obscuri inficira molekule ogrete in očiščene steklene plošče prav tako kot more to dotikajoče se telo in sicer, da se nato od mene osebno uporabljene pare, ki vežejo mnogo toplote, med osvetlitvijo samo, ki traja po presoji okrog 15 sekund, ujamejo samo v zadnjem momentu, za tren očesa, na mestih, ki jih je zadela svetloba, ko se kondenzirajo ali električno pritegnejo, medtem ko ostane steklo, pač sorazmerno po moči svetlobnih tonov, čisto, delno ali v celoti, torej se tu ne kondenzirajo, ampak odbijejo. Po tej igri hlapov se slike v sami cameri obscuri fiksirajo in tako je mogoče videti motiv, fiksiran na plošči, v določeni razdalji proti črni ploskvi, če držimo stekleno ploščo pred svetlim oknom, v prosojni jasnosti in v modrem barvnem tonu in ne v obrnjeni, temveč naravni legi…« Pod članek se je podpisal kot »J. P., kaplan na Gorenjskem«.


Članek je pomemben, saj potrjuje Puharjevo prvenstvo v svetu.


Kasneje je Puhar postopek izpopolnjeval o čemer priča tudi objava njegovega prvega biografa Jurija Jarca iz leta 1856, ki piše: »Zdaj častiti gospod še vedno eksperimentira, veliko ima spet noviga, samo škoda, da noče objaviti svojih čudovitih iznajdb. Na fotografiškem nebu je častiti gospod Janez Puhar zvezda prve velikosti, ker njegove zasluge za to umetnost ne poznajo samo možje Dunajske akademije, ampak tudi Pariz, London in New York, njega časti in mu darila mnoge baže pošilja.«

Pet let po izumu svetlopisa, leta 1847, je Janez Puhar izvedel, da je Francoz Abel Niépce de Saint-Victor francoski Akademiji znanosti predstavil svoj postopek fotografije na steklo. Začel je iskati poti za uveljavitev svojega prvenstva. Za pomoč je prosil najuglednejše ljubljanske naravoslovce, ki so 14. septembra 1849 razpravljali o izumu ob gradivu – dveh slikah na steklu, cerkve in župnišča na Bledu. Predsednik zbora Ferdinand Schmidt je osebno predstavil kaplana Janeza Puharja, »čigar bistri vnemi in neutrudnemu študiju je uspelo, da nas je obogatil tačas z novo, presenetljivo iznajdbo, ki je v tem, da vse predmete s pomočjo camere obscure na steklo fiksira…«. Razmišljali so o tem, kako mu »zagotoviti prioriteto nad iznajdbo«. Puhar se, morda po nasvetu F. Schmidta, kmalu povezal s tajnikom Akademije znanosti na Dunaju, ki je bila ustanovljena šele leta 1847. Tajnik Schrötter von Cristelli je bil znanstvenik, ki se je poglobil predvsem v probleme z žveplom, zato se mu je Puharjev postopek z žveplovimi parami zdel zanimiv. Proti koncu leta 1850 sta si dopisovala živahno in zaupno. Rezultat je bi pozitiven, saj so člani Akademije skrbno obravnavali Puharjev izum s priloženimi slikami. Januarja 1851 je Puhar v Poročilih matematično-naravoslovnega razreda objavil poročilo svojega postopka z naslovom »Die Transparentlichtbilder auf Glas«.

Kljub prizadevanjem je Puhar priznanje svojega izuma dobil šele leta 9. maja 1852, ko je postal častni član in dobil diplomo francoske Narodne akademije za kmetijstvo, manufakturo in trgovino. Originalni izvod diplome je danes hranjen je v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani.

Puhar 0018

Foto: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije


Danes v večini pregledov svetovne literature velja za izumitelja fotografije na steklo Abel Niépce.


Pri Puharjevem fotografskem postopku lahko za konec izpostavimo tri prednosti:

  • kratek osvetlitveni čas, saj je govoril le o petnajstih sekundah, drugi pa o treh minutah in več;
  • po končanem postopku je dobil naravno lego motiva, kar je bilo tedaj edinstveno, saj so bile vse do tedaj znane fotografije v zrcalni legi;
  • pri Puharju najdemo kar 2 avtoportreta, ker je za tisti čas, ko so fotografom zahtevni postopki delali veliko preglavic, velik uspeh in kaže na njegovo izumiteljsko samozavest.

Puharjeva zapuščina je skromna, vendar za zgodovino slovenske fotografije nedvomno neprecenljive vrednosti. Ohranjenih je 6 izvirnih fotografij, kar je dovolj za dokaz, da ni bil le teoretik, temveč tudi praktik. Njegov postopek je znan po avtentičnem izumiteljevem opisu, vendar ga v praksi doslej še ni uspelo v celoti rekonstruirati.

Puhar 0017

Ena izmed ohranjenih Puharjevih fotografij, njegov avtoportret (po sliki na steklu, ki je izgubljena). Foto: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije

 


Več o njegovem postopku bomo objavili 26. avgusta 2014, ko bomo obeleževali dvestoletnico njegovega rojstva.

O Janezu Puharju si lahko več preberete tudi na www.puhar.si.


 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: