Izdelajte svojo lastno cianotipijo!

Avtor prispevka: Aleš Žgajnar


Cianotipijo je leta 1842 iznašel britanski astronom Sir John Herschel. Motiv, ki ga je vodil do odkritja, je bil zgolj odkritje na svetlobo občutljive snovi, ne pa komercialna raba. Cianotipija v fotografskem smislu dejansko ni nikoli prav uspela, saj na splošno ljudem ni bila všeč njena modrina; vse podobe so bile namreč modro-bele. Morda je treba omeniti enega redkih uspešnih poskusov uporabe tega postopka. Anna Atkins je leta 1843 izdala knjigo Photographs of British Algae / Fotografije britanskih alg. Bila je prijateljica sira Herschla in Foxa Talbota,ki sta bila velika učenjaka svojega časa in navdušenca nad možnostmi zapisovanja svetlobe. Treba je poudariti, da v knjigi Anne Atkins ne gre za fotografijo, kot je mnogokrat zmotno navedeno, pač pa za fotograme.

Fotogram je podoba, izdelana po fotografskem postopku brez uporabe kamere ali povečevalnika. Pri izdelavi fotograma položimo predmet, oziroma v primeru Anne Atkins vzorec alge, neposredno na papir. Dobljena podoba je bel negativ vzorca ali predmeta na modri podlagi. V kolikor je vzorec zaradi svoje strukture različno prosojen, je tudi na cianotipiji mogoče videti posamezne dele vzorca.

Pozitiv dobimo, če postavimo negativ na papir in ga izpostavimo sončni ali UV svetlobi. V tem primeru govorimo o ‘modrotisku’ (angl. blueprint). Ta postopek v tujini še vedno uporabljajo v arhitekturi in inženirstvu za razmnoževanje načrtov; verjetno ste že vsi videli načrte na modri podlagi. V zadnjih dvajsetih letih se tudi v te namene, zaradi prodora digitalne tehnologije in padca cen tiskanja, cianotipija in modrotisk vedno manj uporabljata. Pri nas se je postopek, uporabljen v te namene, imenoval »Ozalid«.

Kot sem že omenil, se postopek kljub svoji preprostosti v fotografiji ni nikoli komercialno uporabljal, čeprav je končni izdelek ob pravilni izvedbi izredno stabilen in obstojen. Tudi uporabljene kemikalije ne sodijo med zelo strupene in ob normalni rabi ne bremenijo okolja – česar ne moremo trditi o srebru – zato je postopek primeren za vse navdušence fotografije.


Kemikalije za izvedbo postopka:

– Železov amonijev citrat (zelen) C6H8FeNO7 –  raztopina 10g v 50ml vode

– Kalijev železov cianid K3[Fe(CN)6] –  raztopina4g v 50ml vode

– 30-odstotno raztopino vodikovega peroksida H2O2 – 1 ml v 1000 ml vode


Opis postopka:

Pred izvedbo postopka se moramo seznaniti z vsemi varnostnimi postopki in prebrati kemikalijam priložene varnostne liste. Železov amonijev citrat in kalijev železov cianid ne sodita v skupino nevarnih snovi, vendar to še ne pomeni, da smemo z njima malomarno ravnati. V stiku s kožo lahko povzročita manjše draženje kože, zato je treba v tem primeru kožo takoj sprati pod tekočo vodo in obrisati do suhega, v primeru zaužitja pa nemudoma poiskati zdravniško pomoč. Mnogo bolj neprijeten je stik kože z vodikovim peroksidom, saj ta že v zelo nizkih koncentracijah povzroča precej neprijetno draženje kože, v velikih koncentracijah pa lahko povzroči hude opekline.

Z zelo natančno tehtnico stehtamo vsako kemikalijo posebej in jo raztopimo v 50 ml vode. Ker je voda v Sloveniji zelo različne kakovosti, priporočam uporabo destilirane vode. Ko se kemikalija v vodi popolnoma raztopi, jo prelijemo v temno stekleničko, dobro zapremo in postavimo na temno in hladno mesto. Tik pred uporabo zmešamo posamezni raztopini v razmerju 1 : 1. Raztopini sta, tudi vsaka posebej, občutljivi na svetlobo, zlasti na UV in modri del svetlobe, zato v prostoru ne sme biti fluorescentnih luči, »neonk« in neposredne dnevne svetlobe.

Image00002

Papir je lahko kakršen koli, najboljši je iz čiste celuloze. Večina papirjev je za boljšo gladkost in ne preveliko vpojnost površinsko obdelana. V procesu izdelave papirja na koncu na površino nanesejo kredo in klejivo ter to zagladijo. Ker kreda povzroči spremembo pH v papirju in zato pri cianotipiji dobimo medlejšo podobo, priporočam uporabo papirjev za slikanje akvarelov, saj ti na površini nimajo dodanih polnil in klejiv. Bolje je izbrati bolj gladko vrsto papirja in nekoliko večjih gramatur (več kot 150 g/m2).

Kemikalijo lahko nanašamo na več načinov: s čopičem, z gobico, s plavanjem papirja na kemikaliji ipd. Pri nanašanju spojine na papir bodimo pozorni predvsem na enakomerno porazdelitev po površini. Enakomeren sloj omogoča enakomeren ton pri končnem izdelku. Po končanem nanosu papir posušimo v temnem prostoru.

Image00003

Za izdelavo fotogramov lahko uporabimo različne dele posušenih rastlin, peresa ptic, čipke ipd. Potrebujemo leseno ploščo, na katero položimo debelejši tekstil ali peno, nato naš papir, rastlinski vzorec in steklo, ki naj bo, da ne bi počilo, nekoliko debelejše. Poskrbimo za dober stik in stabilnost posameznih delov, nato vse skupaj izpostavimo svetlobi. Ob močnem poletnem soncu je potreben čas osvetlitve približno ena minuta, če pa uporabimo UV luč, pa približno osem minut. Ker je čas osvetlitve odvisen od moči svetlobe in vzorca na papirju, je treba nekoliko eksperimentirati; navedeni časi so samo napotek. Pri osvetlitvi takoj opazimo spremembe barve, ki iz bledo rumene postaja modra, nato pa preko vijolične temno siva.

Image00004 Image00008

Tako osvetljen papir odnesemo v notranjost in odstranimo steklo ter rastlinski vzorec. Na papirju vidimo »odtis«. Deli, ki niso bili osvetljeni, so ostali rumeni. Papir sedaj popolnoma potopimo v posodo z vodo. Takoj ko se papir zmoči, se začne barva spreminjati. Osvetljeni deli postajajo čedalje bolj modri, neosvetljeni deli pa se postopoma izločajo, zaradi česar moramo poskrbeti za rahel stalni dotok vode. Po približno petih minutah spiranja postane podoba popolnoma modro-bela. Če želimo doseči še večji kontrast, prenesemo papir v drugo posodo z vodo, v katero smo dodali vodikov peroksid v razmerju 1 : 1000; modra bo še nekoliko potemnela, efekt pa bo viden takoj. Papir nato še enkrat speremo v čisti vodi in obesimo, da se posuši.

Image00013 Image00005 Image00011 Image00012

Namesto fotogramov (negativ) lahko izdelamo tudi modrotiske (pozitiv). Lahko uporabimo fotografije, ki smo jih posneli z digitalnim fotoaparatom. S pomočjo računalnika jih najprej spremenimo v negativ in nato natisnemo na prosojnico ali paus papir, ki jo potem položimo na papir in preko nje osvetlimo. (nerazumljiv stavek)

Prav tako lahko kot nosilec namesto papirja uporabimo druge materiale, kot so tekstil, les itd. Čeprav je cianotipija značilna modro-bela tehnika, pa jo s toniranjem lahko nekoliko spremenimo. Toniranje je strogo tehnični fotografski postopek, ki so ga razvili z namenom večje obstojnosti fotografij. Do težnje po umetniškem toniranju, s katerim so spremenili barvo ali ton fotografije, je prišlo šele pozneje. Za slabljenje se uporablja natrijev hidroksid (NaOH), toniramo pa lahko s številnimi zelo različnimi snovmi, in sicer s profesionalnimi tonerji in belili in z belili, ki se uporabljajo v gospodinjstvu. Meni je najbolj všeč rezultat toniranja z zelenim čajem.

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: