Bogatejši za 36 fotografij iz leta 1941/1942

Mojca Šorn v monografiji Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno opisuje težo dni pod italijansko okupacijo tudi s pomočjo dnevnika Zorke Bartol:


»Sedaj smo nekako ločeni od sveta. Radio se je pokvaril in ga zato ne poslušamo. Drugih postaj se sploh ne sliši, sicer pa je itak že vse pod cenzuro, vse se laže sebi v prid, tako da ne moreš verjeti nikomur več niti besede. Kaj se godi po svetu ne vemo. Kar je v časopisih ni vredno brati. /…/. Giblješ se kot žival v kletki. Hodiš po živila, če kaj dobiš in domov. To je dan za dnem.«


Te besede sta v svoja fotoaparata ujela tudi fotografa Miran Pavlin in Jakob Prešeren.

G. Martin Rotovnik je Muzeju novejše zgodovine Slovenije 29. oktobra 2014 podaril 36 fotografij iz leta 1941 ali 1942, ki kažejo povsem drugo vzdušje v tedanji Ljubljani. Veseli obrazi družine Pielick, pri kateri je verjetno bival (ali pa bil samo na obisku) italijanski major, je pomembna tako iz dokumentarnega kot motivnega stališča. Motivi fotografij kažejo sproščeno vzdušje družinskih članov, ko so se fotografskemu aparatu nastavili zdaj med sprehodom v parku Tivoli, drugič pri zmaju na Zmajskem mostu ali pa se razposajeni ustavili le pri cvetlicah na družinskem vrtu. Večinoma gledamo fotografije družinskih članov, žensk, na nekaterih pa se pojavi tudi major iz 21. pehotne divizija Granatieri di Sardegna, ki je bila od maja 1941 do septembra 1942 v Ljubljanski pokrajini. V Ljubljani je bil 1. ali 2. polk te divizije, tako da je bil major na fotografiji po vsej verjetnosti v njem (podatke je glede na oznake na uniformi priskrbel Marko Ličina, vodja depoja). Vse fotografije razen ene so podnaslovljene v italijanskem jeziku. Spodnja je izjema.

Včasih želi pisec skopih podnapisov, ki vsebujejo le lokacijo fotografiranja, svoje pisanje popestriti s humorjem, ko pomenuje veveričko z imenom, ki nam lahko sproži spomine na mladost, dekletu, ki se je fotografiralo s kipom leva pa izreče pohvale.

Fotografije družinskega življenja družine Pielick, so tako drobni mozaiki o italijanski okupaciji Ljubljane. Njihova varajoča sproščenost se zdi neverjetna, kajti fotografije si včasih lastijo moč sprevračanja realnosti. Ob skopih podatkih je težko izluščiti ozadje. Ime Pielick se po kratki raziskavi navezuje na ime Ivan Pielick, ki je bil v še letu 1984 veletrgovec s sadjem v palači ljubljanske škofije, po rodu Rezijan iz Stolbice, italijansko Stolvizza, zadnjega večjega kraja pod Kaninom. V Trgovskem listu iz leta 1933 pa opazimo oglas in še posebno notico


renomirane tvrdke M. Stele & I. Pielick, trgovine s sadjem, zelenjavo in deželnimi pridelki na debelo v Ljubljani. S preselitvijo trgovine iz tesnih prostorov v semenišču v nove in moderno urejene trgovske prostore v knezoškofijskipalači bo mogla tvrdka M. Stele& I. Pielick v še večji meri zadostiti vsem željam svojih številnih odjemalcev. Zlasti, ker imajo novi prostori izvrstno skladišče, da bodo sadje, zelenjava in deželni pridelki v zimi obvarovani pred vsemi posledicami mraza, v poletju pa pred poseledicami vročine. Tako bo mogla tvrdka Stele & Pielick vsak čas postreči z blagom najboljše kakovosti, vsled česar jo tudi najtopleje priporočamo.”



Tvrdka: I. Pielick & Co se omenja tudi v Slovencu iz leta 1943.


Velika verjetnost je, da je “Lubiana casa Pielick” /Ljubljana, hiša (družine) Pielick/, hiša družine, ki je bila lastnica trgovine s sadjem, torej ta, ki jo vidimo na fotografijah z majorjem iz vrst sardinskih grenadirjev.

Avtor podarjenih fotografij ni znan, prav tako tudi njihova povenienca, saj so bile fotografije kupljene na stalnem bolšjem trgu v Rimu, posredoval pa jih je zbiratelj Alberto Sulpizi.

Novico o predaji gradiva lahko preberete tudi na spletni strani Dela.

Advertisements

2 Comments on “Bogatejši za 36 fotografij iz leta 1941/1942

  1. Muki smo v Tivoliju, kjer sva se sprehajala z dedkom, ki je živel nad psmi v Tivolskem gradu, klicali vse veverice, ki smo jim nosili oreščke, da so jih jemale iz rok. Na to ime so bile navajene in se vedno in hitro odzvale na ta klic.

    • Hvala Vam za Vaš komentar. Sama se spominjam “Mukijev” v parku zdravilišča Radenci, kjer je bil moj dedek na rehabilitaciji. Veliko veselje je bilo v mojih otroških očeh, ko je veverica splezala name in vzela lešnik.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: