Slovenska kultura v vojnem času

1. DEL: OD APRILA 1941 DO 8. SEPTEMBRA 1943

Na nemškem in madžarskem okupacijskem ozemlju je že kmalu po zavzetju, leta 1941, slovenska beseda izgnana iz šolskih, kulturnih in javnih ustanov. S številnimi raznarodovalnimi ukrepi, ki so sledili okupaciji, so kulturni ustvarjalci kaj hitro izgubili sogovorce, s katerimi bi se o ohranitvi slovenske kulture lahko pogovarjali, kaj šele pogajali. Dokaj kmalu pa so se vsi, ki bi kakorkoli lahko povzdignili glas, znašli v zaporih ali v izgnanstvu. Tudi na Primorskem bi bilo, kakršno koli kulturno delovanje proti oblasti, po dvajsetletni izkušnji s fašizmom, precej brezupno in nesmiselno.


V tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa se je, kljub razdelitvi ozemlja med tri okupatorje, ohranilo upanje, da bi s preživetjem kulturnega korpusa ostalo jedro, ki bi potem, ko bo vojni čas minil, delovalo integrativno pri sestavljanju, na kose razbite, države. Pri tem ne gre pozabiti, da je bila Ljubljanska pokrajina, vsaj sprva, soočena z milejšo italijansko politiko. Le ta je bila usmerjena v zbliževanje kultur dveh sosednjih narodov in ne k njenemu uničenju. Okupacijska oblast tako osrednjih slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov (Univerza, Opera, Drama, Akademija znanosti in umetnosti, Glasbena matica) ni ukinila, je pa močno posegla v njihove programe.


Že v prvem mesecu vojne je bila na visokega komisarja Ljubljanske pokrajine, Emilia Graziolija naslovljena skupna spomenica o željah in potrebah slovenske kulture. Predsedniki Društva Pravnik, Društva slovenskih književnikov, Slovenske Matice, Glasbene Matice, Muzejskega društva za Slovenijo in Leonove družbe so jo Grazioliju predstavili 29. aprila 1941. V njej je bila jasno nakazana želja po upoštevanju slovenske kulturne samobitnosti.


Občutja večine Slovencev v tistem obdobju: nesprejemanje italijanske kulture, prezir do okupatorja, prepričanje, da se mu je treba upreti, in misel, da takšen svet ne bo trajen, je v pesmi Cirkuška predstava odlično zabeležila devetnajstletna Tihomila Dobravec:

Navzgor, na levo, desno!
Držijo se slovesno,
našemljeni paradno
za godbo promenadno.

Na stran in še po sredi
jim bliskajo pogledi
in piskajo urbano,
»zabavajo« Lubiano.

Nazaj, naprej, okoli
korakajo oholi
misleč si samovšečno,
da bodo tukaj večno.

Pa panem et circenses
spomin iz davnin se utrne
in v vsej krvavi slavi
se rimski Neron vrne.


Ob številnih poskusih oblasti, pri navezovanju italijansko – slovenskih kulturnih stikov, je ostal eden najbolj znanih dogodkov t.i. italijansko – slovenski literarni večer, organiziran 23. junija 1941. Z obiskom v novi provinci pa je pohitel tudi italijanski minister za narodno prosveto Bottai, ki je maja 1941 v Ljubljani obljubil obilna finančna sredstva za nadaljnji razvoj ustanov.


Že poleti 1941 pa so se dogodki začeli obračati še v drugo smer. Med kulturnimi ustvarjalci so se začele širiti vesti o ilegalni protifašistični organizaciji. Poziv h kulturnemu molku, kot kulturnopolitično načelo osvobodilnega gibanja, je postajal vse glasnejši. 11. septembra 1941 je bil tako v Slovenski Matici organiziran sestanek, ki ga je Edvard Kocbek v svojem dnevniku označil kot »prva konferenca kulturnega sveta fronte.« V večini ustanov so se začele organizirati celice, začel se je izdajati ilegali tisk in odločno zagovarjati zahteve kulturnega molka, ki je bil z resolucijo izdan in objavljen v Slovenskem poročevalcu, 6. aprila 1942.


Klub strogi italijanski cenzuri so uspeli kulturniki v programe, objave in izjave vtihotapiti dvoumne in včasih precej bolj neposredne namige na trenutno politično stanje. V gledališkem oziru je zagotovo izstopal Veseli teater Boža Podkrajška, ki je javnost zabaval s satiričnim programom skečev in kratkih točk. Nepozabna manifestacija je bil tudi koncert Akademskega pevskega zbora pod vodstvom dirigenta Franceta Marolta, 11. decembra 1941, ki je dosegel višek ob pesmi Lipa zelenela je.


Tu je še ilegalna radijsko oddajna postaja, ki je delovala v Ljubljani leta 1941 in 1942, t.i. Radio Kričač. Tako so ga namreč imenovali, saj je “kričal”, torej na ilegalen način spodbujal misel o odporu. Glavni urednik je bil Prežihov Voranc, članke pa so prispevali najrazličnejši kulturni delavci, še zlasti Edvard Kardelj in Boris Kidrič. Poleg poročil o stanju na domačih in tujih bojiščih je predstavljal tudi recitacije in glasbo. Oblasti jo je uspelo ustaviti šele z uredbo o oddaji radijskih sprejemnikov, ki je bila izpeljana 20. aprila 1942.


Močan je bil tudi ilegalni tisk. Med najbolj prepoznanimi listi so bili Slovenski poročevalec, Mlada Slovenija, Mladina, Delo, Slovenski partizan, Naša žena. Ilegalno literaturo je v prestolnici razmnoževalo 6 ilegalnih tiskarn in več deset ilegalnih tehnik. V teh tiskarnah je bila leta 1941 natisnjena tudi zbirka revolucionarnih pesmi Vladimirja Pavšiča – Mateja Bora »Previharimo viharje.«


Literarna dela so nastajala tudi v zaporih, zlasti koncentracijskih taboriščih, ali kot posledica doživljanja v njih, na Primorskem in celo v Prekmurju, pa tudi med izgnanci, Slovenci v Srbiji. Veliko večino del, ki so nastale v teh okoljih, so avtorji objavili šele po koncu vojne. Med najlepše izpovedne pesmi pa zagotovi sodi Balantičev sonet Vse, ki ga je avtor zapisal takoj po vrnitvi iz Gonarsa (1942) in Ravensbrüška pesem Vere Albreht. Tudi likovni umetniki so teror lažje prenašali s svinčnikom. Ohranilo se je več kot 3500 del iz tega časa, ki po navadi izražajo hitro likovno potezo – ujeti trenutek.


Uporabljena literatura:
Gabrič, A. (2001): Odziv slovenskih kulturnikov na okupacijo leta 1941. V: prispevki za novejšo zgodovino: Slovenci in leto 1941. Znanstveni posvet: Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem, št. 2, str. 223.
Šorn, M. (2007). Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno, Ljubljana, INZ, str. 404-406.
Švent, R. (1998). Le duh je prost: slovenska ustvarjalnost v zaporih, izgnanstvu in internaciji, 1941-1945. Ljubljana, NUK, str. 5-22.
ur. Vodopivec, P. (2004): Slovenska kultura v vojnem času.Ljubljana, Slovenska matica.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: