Slovenska kultura v vojnem času 2

2. DEL: OD 8. SEPTEMBRA 1943 DO MAJA 1945

Leta 1944 je prišlo do izrednega razmaha raznovrstnega umetniškega delovanja in postavljeni so bili zametki številnih današnjih osrednjih kulturnih institucij:

12. januarja 1944 je bil z odlokom IO OF ustanovljen Znanstveni Inštitut. Za prvega direktorja je bil imenovan zgodovinar, dr. Fran Zwitter. Še isti dan pa je bilo odrejena tudi »obvezna oddaja izvodov«, po kateri je moral inštitut prejeti po dva izvoda vsake publikacije, ki je izšla v okviru osvobodilnega gibanja in na osvobojenem ozemlju ter je bila namenjena javnosti.


Ravno tako je bilo, 12. januarja 1944, ustanovljeno Slovensko narodno gledališče, ki je do osvoboditve, v Črnomlju predstavljalo žarišče kulturno prosvetnega in umetniškega ustvarjanja. Okoli njega so se zbirali partizanski igralci, pevci, režiserji, plesalci, književniki, glasbeniki in likovniki. Na tem mestu vas povabimo k branju prispevka ga. Andreje Cafuta, sodelavke CTF UL AGRFT, ki nam je predstavila projekt E- razstave o partizanskem gledališču.


Že 20. aprila 1944 je bil na pobudo Borisa Kidriča ustanovljen tudi Partizanski invalidski pevski zbor. Glasbenik Karel Pahor je tako svojih prvih 17 pevcev – ranjencev našel v partizanski bolnici na Planini blizu Mirne gore. Zbor je prvič nastopil 27. aprila 1944 ob proslavi 3. obletnice OF, koncert pa se je odvijal kar v dvorani bolnice na Planini. Prvi zares javni nastop je zbor imel 21. maja 1944 v Semiču, ko je pel na komemorativni prireditvi v spomin padlih med bojem in za Toneta Tomšiča.


V začetku julija 1944 je na osvobojenem ozemlju Bele Krajine začel oddajati tudi Radio Osvobodilna fronta. Kot smo že omenili v prejšnji objavi je namreč pomladi 1942 s svojim oddajanjem prenehala ilegalna radijska postaja Kričač. Po skoraj dvoletnem premoru pa so se, v opuščenem vodnem zbiralniku blizu Črnomlja, začele oddajati prave, redne oddaja, ki so poslušalce seznanjale z dogajanjem v domovini in v tujini ter jim predvajale številne kulturne prireditve.


V maj 1944 sega tudi pobuda o ustanovitvi Partizanskega lutkovnega gledališča. Svoj prvi javni nastop je imelo lutkovno gledališče 31. decembra 1944 v Črmošnjicah. Prve lutke za bodoče predstave je izdelal Lojze Lavrič, poleg njega pa je imel pomembno vlogo pri izdelavi še slikar Nikolaj Pirnat, šivilja Mima Pajkova in njena sestra Joža Kos ter mizar Tone Kmetec, ki je izdelal zložljiv oder. Omeniti moramo še Alenko Gerlovič, ki je za potrebe gledališča napisala otroško lutkovno igrico »Jurček in trije razbojniki«, premiera katere je bila odigrana februarja 1945 v Črmošnjicah. Več o partizanskem lutkovnem gledališču si lahko preberete še na priloženem linku.


Omeniti je potrebno še tiskarsko produkcijo leta 1944. Nekdaj preproste grafične tehnike in ilegalne tiskarne so se po kapitulaciji Italije opremile s pravimi tiskarskimi stroji, ki so omogočale večje serije posameznih tiskov, ter dopuščale večje grafične in umetniške podvige. Tako so izšle prave grafične mape, medvojna izdaja Prešernove Zdravljice ter številne samostojne pesniške zbirke. Poleg centralnih partizanskih tiskarn KPS so bili tiskarne in tisk razširjeni še v Slovenskem primorju, saj je imela Primorska že iz dobe fašizma izkušnje z izdajanjem ilegalne, protifašistične slovenskem literature. Zgolj nekaj ciklostilnih tiskarn je bilo ustanovljeno tudi na Gorenjskem in Štajerskem, a skupne naklade tiska na obeh omenjenih ozemljih še zdaleč ne gre zanemariti.


Za naš muzejski oddelek pa je zagotovo najpomembnejša ustanovitev Vojaške foto sekcije pri Glavnem štabu NOV in POS. Sekcijo sta vodila Franci Cerar in Stane Viršek, naloga sekcije pa je bila fotografiranje dogajanja v vojski. Le nekaj mesecev zatem je bila ustanovljena še Foto sekcija pri Odseku za informacije in propagando SNOS-a, katere naloga je bila skrb za dokumentacijo dogajanja v zaledju. Tu sta nad delom fotoreporterjev bdela profesorja Franjo Veselko ter France Brenk. Zaslužni so za enega najbolj obsežnih foto – arhivov dogodkov iz časa druge svetovne vojne, saj njihova zapuščina šteje okvirno 150.000 negativov ter 15.000 posnetkov na steklenih ploščah.


3. septembra 1944 je bilo ustanovljen še Slovenski umetniški klub, ki naj bi združeval vse partizanske umetnike. Prav njen predsednik Božidar Jakac in odbornik za upodabljajočo umetnost France Mihelič sta imela glavno besedo pri organizaciji skupinske razstave dvanajstih partizanskih likovnih ustvarjalcev, ki je bila odprta januarja 1945 v Črnomlju. Skupno so umetniki razstavili preko 160 del.


Omenjenih je zgolj nekaj na novo ustanovljenih kulturnih ustanov v tem obdobju, močno kulturno dogajanje pa se je nadaljevalo tudi po vojni, vse do današnjih dni.

Uporabljena literatura:
Gabrič, A. (2005): Slovenske kulturne ustanove. v: Slovenska kultura v vojnem času: posvet in dileme slovenske inteligence in umetniška ustvarjalnost med drugo svetovno vojno. Ljubljana, Slovenska matica, str. 42-56.
Švent, R. (1999). Kultura v boju; Umetniško ustvarjanje sredi vojne vihre (v letu 1944). Ljubljana, NUK, str. 5-25.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: