Zavezniške bombe padale po Ljubljani

Image EXIF Data

  • Date Taken: 01 Jan 1970, 00:00:00
  • Camera:
  • Focal Length: 74099370.666667
  • Aperture: f/74099370.67
  • ISO: 0
  • Shutter Speed: 74099370.666667 seconds

Pred natanko 70 leti je Ljubljano doletela tragedija, ki je nihče ni pričakoval. Zavezniška letala so na stanovanjsko območje, kjer ni bilo vojaških objektov, odvrgla bombe.

Devetega marca 1945 je bil hladen, a s šibkim soncem obsijan dan. Nekaj minut po 15. uri se je spomladanski dan nepričakovano sprevrgel v tragedijo. »Nenadoma so sredi popoldneva začele padati bombe. Zemlja se je tresla, hiše so se majale, zrak je bil v hipu nasičen s prahom in vonjem po zemlji in trohnobi,« je dva dneva pozneje poročal časnik Jutro. Zavezniška letala so namreč odvrgla bombe, ki so terjale 54 življenj meščank in meščanov in povzročile veliko gmotno škodo, je v knjigi Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno navedla zgodovinarka Mojca Šorn.

Kljub alarmu dijaki pobegnili iz zaklonišča
»Spominjam se enega letala, ki je letelo zelo nizko in v nasprotni smeri od letal, ki so navadno šla v napad v Nemčijo,« se tega usodnega dne spominja dr. Valentin Skubic, ki je bil takrat dijak. »Ko je zatulil alarm, so nas spravili v zaklonišče pri uršulinskem samostanu. A tam nam ni bilo prijetno. Mulci smo našli neki zasilni izhod na uršulinski vrt, kjer smo čvekali in čakali, da bo konec alarma,« je pripovedoval Skubic. »Nenadoma smo zaslišali obstreljevanje z Nebotičnika in potem še zamolklo bobnenje. Prestrašeni smo pobegnili nazaj v zaklonišče. Šele pozneje smo izvedeli, da so padale bombe,« je pojasnil Skubic.

»Najbrž se je pilot bal, da ga bodo Nemci sklatili, zato je odvrgel tovor, ki ga je nosil, in odletel naprej,« si dogodek razlaga Skubic. A ni šlo za le eno letalo. Šornova navaja pričevanja Ljubljančanov, da je bilo letal približno dvanajst. To potrjuje tudi dejstvo, da so se poškodbe na stavbah in lijaki od bomb raztezali na širšem območju Mirja in Trnovega v smeri proti Viču in Mestnemu logu. »Toliko bomb ni moglo odvreči le eno letalo,« je prepričan Ljubljančan Andrej Ramor, ki je napad čudežno preživel kot dojenček, star le leto in štiri dni.

Ena izmed bomb zaveznikov je padla na njegovo rojstno hišo v Bohoričevi ulici. Ramor je v trenutku ostal brez staršev in starih staršev, ki so živeli v skupni hiši. Ker je bil še premajhen, se Ramor teh dogodkov spominja le preko pripovedovanj drugih. »Tistega popoldneva so starši in stari starši z mano najbrž počivali v prvem nadstropju. Kljub alarmu se niso umaknili v klet, ker so bili očitno že vajeni, da se nikoli nič ni zgodilo. Poleg mene sta preživeli le dve punci, ki sta bili v času eksplozije v hiši in sta po alarmu stekli v klet. Ko sta se izkopali ven, sta povedali, da sta slišali jokati otroka. Kmalu po tem me je neki inštalater, ki je delal na sosednji hiši, nepoškodovanega izvlekel iz ruševin,« je pripovedoval Ramor, ki še danes ne ve, kako je preživel eksplozijo.

Takratna oblast je po napadu nemudoma sprejela nekaj strogih ukrepov. Zastražili so poškodovane in porušene hiše, da koristoljubneži ne bi poropali še tisto malo, kar je žrtvam ostalo. »Mamina sestra se je morala policiji legitimirati, ko je prišla na pogorišče hiše,« je o strogih ukrepih slišal tudi Ramor. Kazen za ropanje in plenjenje je bila smrt. Ljubljančani so prav tako morali do nadaljnjega svoja okna zatemniti že ob 18.55 in tako je moralo ostati do 6.05, je razvidno iz obvestila v Jutru. S tem ukrepom so oblasti želeli preprečiti, da bi luči v oknih stanovanj morebitnim novim letalom ponoči dale novo priložnost za napad.

O vzrokih le različne govorice
»Včasih sem razmišljal, kakšno bi bilo moje življenje, če bi pilot eno sekundo pozneje pritisnil tisti gumb, a danes mislim, da ne bi bilo toliko drugačno,« je razmišljal Ramor in pojasnil, da so ga vzgojili materini starši, ki so v času napada živeli na drugem koncu Ljubljane. »Odraščal sem s tetami in strici. Babica mi je bila kot mama, dedek kot oče,« je s tihim glasom povedal Ramor in pojasnil, da je izgubo staršev lažje prebolel, ker je bil še tako majhen, da jih niti ni poznal.

Kljub temu da je bila Ramorjeva družina zaradi tega bombnega napada izjemno prizadeta, se Ljubljančan ne spominja, da bi o njem kdaj govorili kot o agresiji ali hudobiji angloameriških zaveznikov. »To smo sprejeli kot del vojne. V vojni ljudje umirajo in umrlo jih je veliko,« je nezagrenjen Ramor, ki pa bi kljub vsemu želel vedeti, kaj je bil vzrok, da so zavezniki stresli svoje bombe na civiliste.

»Nikoli ni bilo uradne razlage. Mislim, da povojna jugoslovanska oblast takrat niti ni imela interesa slabo pisati o Američanih,« meni Ramor, ki pa se spominja, da je krožilo kar nekaj zgodb o možnih vzrokih za napad. »Govorilo se je, da so zavezniki želeli bombardirati železniško postajo, pa so jo zamenjali za Tobačno tovarno. Ena teorija je ta, da naj bi bil v hiši, kjer je danes Rdeči križ Slovenije, nemški štab, ki so ga želeli razstreliti. Govorili so tudi o tem, da so se letala vračala iz bojnega napada, a da nad Nemčijo niso našla svojega cilja. Ker piloti z bombami niso smeli pristati, so jih navadno odvrgli v Jadransko morje, takrat marca pa naj bi jih enostavno spustili nad mestom,« je pripovedoval Ramor, ki ne ve, ali lahko katera od teh teorij drži. Žal pa odgovora na to vprašanje še danes nimajo niti zgodovinarji, kaj konkretnega pa niso znali povedati niti na ameriškem veleposlaništvu.

Prispevek je pripravila novinarka Vanja Brkić
(Objavljeno v časopisu Dnevnik, ponedeljek, 9. marec 2015, str. 9)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: