Jože Bučar, mali partizan

Druga svetovna vojna je v vrtinec svojih vojnih dogajanj zajela tudi najmlajši rod. Tako kot je vojna prizadela odrasle, tudi otroke ni pustila stati vnemar le zato, ker bi bili njeni najmanjši člani. Fotografija kot “ogledalo spomina” prikazuje dogodke vojne skozi realne oči fotografske kamere. Toda ali so podobe čisti odraz nekega trenutka v preteklosti? Susan Sontag opozarja, da opazovani posnetek lahko interpretiramo na več načinov, saj diskurz, ki ga med nami in svetom ustvarja fotografija, ni nikoli nevtralen. Čeprav je fotografski aparat, morda celo fotograf, nevtralen, pa to gledalec nikoli ni. Fotografija torej ne more stati sama zase, okoli nje je potrebno vzpostaviti zgodovinski diskurz.


Fotografije otrok v zbirki Tekoče gradivo najdemo pod kriterijem “privatni posnetki”. Gradivo partizanskih fotoreporterjev in amaterjev nosi večino pri kolaču množine gradiva, zato največ otroških vojnih fotografskih podob najdemo tam.


Ustavimo se pri vprašanju kaj pravzaprav največ časa počno otroci? Ni nam potrebno dolgo pomišljati: igrajo se. V času vojne se igrajo na različne načine: igrajo se z lesenimi konjički, kamni, posodicami, vejami, igrajo se z zajčki in kokošmi ter – igrajo se tudi vojno, kajti bila je njihova stvarnost. Jože Bučar je postal “borec” pionirskega odreda, kot pravi, spontano, iz “nekega občutka, da je še kaj pravičnega na tem svetu”. Ko ga vprašamo o pionirskem odredu, nas popravi in reče, da so se imenovali “mali partizani” in pojasni “tistim ljudem ni šlo v račun, da smo mali partizani in so nam rekli, da se sedaj organizira otroška organizacija, to so namreč pionirji. A mi nismo sprejeli tega izraza in smo ostali mali partizani do konca vojne.” Mali partizan je postal zaradi občudovanja čete partizanov, ki je 24. maja 1941 vkorakala v Dolenjske Toplice. “Ponoči so namreč pobegnili italijanski karabinjerji in se preselili v Stražo. Kolikor nas je bilo otrok v Toplicah, ne samo mojega razreda, tudi starejših ljudi, vsi smo hiteli pogledat. Otroci smo si ogledovali njihov mitraljez in bombe, puške, skratka orožje. V dveh, treh dneh smo bili že vsi »oboroženi« in smo se tudi že šli vojno. Naredili smo si lesene puškice, nekateri so hoteli imeti bacače, drugi mitraljeze ali pa tudi brzostrelke. Neki gospod v vasi je izdeloval izredno lepe stvari iz lesa in tako nam je izdelal lepe puške. Leseno je bilo vse; tisti, ki je imel jermenček, da je puškico lahko nosil, to smo imeli že za celo bogastvo; večina nas je vendarle imela le špago. Takoj smo se seveda po vojaško organizirali, izbrali smo svojega komandanta Jožeta Zupanca in komandirja ter komisarja, katerih imena se ne spominjam več. Največkrat smo se srečevali pri Peršinu in enkrat, ko sem prišel tja, sem videl, da so vsi v nekem delu, da vsi nekaj vozijo in prinašajo, začudil sem se in vprašal kaj se dogaja. “Zbiramo flaške in majhne posodice za zdravila, za bolnico”, so mi odvrnili. Druga akcija je bila, ko smo šli nabirati jagode za ranjence. Potem je nekdo vprašal, kdo to vse naredi? In je rekla skojevka, aktivistka, to so moji mali partizani, otroci to delajo, ko se skupaj dobimo.” Prve triglavke so si otroci naredili iz papirja, a ker so videli da so pridni, so jim dekleta sešile prave, z rdečo zvezdo in zastavico. Otroke, člane pionirskega odreda v Dolenjskih toplicah, je v nekem sončnem dnevu v letu 1944 fotografiral partizanski fotoreporter Maksimilijan Zupančič-Milijan.


Na kakšen način so lahko nastale fotografije otrok partizanskih fotoreporterjev in amaterjev? Odgovor je sila preprost, saj je bilo dovoljeno vsakemu partizanskemu fotoreporterju nekaj “svobodnega udejstvovanja s svojim aparatom.”[2] Arhivski viri nam povedo, da je bilo teh t.im. “privatnih posnetkov” včasih celo preveč, kajti vsi tisti “posnetki, ki z vojsko in borbo niso imeli nič skupnega, namreč niso bili uporabni za propagandne namene”.[3] Moč fotografije je velika in kot zapiše Franjo Veselko, vodja fotosekcije SNOS, “slika je namreč močno in učinkovito propagandno sredstvo; dobra slika vpliva močneje od kakršnegakoli letaka, ker vpliva na gledalca neposredno in čim boljša je, tem močnejši je njen vpliv.”[4] Čustvena nota pri izbiri motivov na katerih so otroci je v vojni nezanemarljiva. Fotografije z otroškimi motivi nastanejo spontano, nenačrtovano, trpljenje namreč spodbuja sočutje. Otroci sestavljajo lastno kronologijo ključnih vojnih dogodkov na temelju trenutkov. Trenutek, ko se varen svet zruši, ko vojna dokončno naredi rez s preteklostjo, s t.i. “zlatimi časi.”[5] Jože Bučar se spominja: “Odhod očeta me je zaznamoval predvsem s tem, da sem postal neke vrste gospodinjska pomočnica. Toliko kot osem letni otrok sicer zmore: pometal in pomival sem, kosil travo, plel na vrtu. To me je tako zaznamovalo v življenju v tem smislu, da sem se začel zavedati, da sem jaz tisti, ki je rojen za delo.

Otroci se seveda različno odzivajo na vojne dogodke, na njihove reakcije vplivajo starost, razvojna faza, čustvena odzivnost, spol, različne vojne izkušnje. Dejstvo pa je, da je otroško trpljenje v vojni eden od pokazateljev celotnega trpljenja nekega naroda. Vendar je v otroški naravi, da iz vsakega položaja izvleče najboljše. Mladi ljudje hitro odrinejo grozljive dogodke, da bi z vso energijo živeli v vsakdanjiku. Zagotovo pa posledice vojnega obdobja nosijo s seboj vse življenje, kajti razmere so v njihovem spominu pustile neizbrisen pečat.


[1] Bučar Jože, pričevanje, 19.2.2015

[2] AS1643/58/4, O nalogah fotoreporterja

[3] AS1851/2121/5, Dnevni raport politkomisarju GŠ, 19.10.1944. AS1851/2127/4 Avtorji, ki so posneli preveč privatnih posnetkov so bili dr. Peter (Janez Milčinski-Peter), tov. Tonček, tov. Maj (Dore Klemenčič-Maj), tov. Vera (oficirska šola v Metliki).

[4] SI AS 1643/58/4 O nalogah fotoreporterja

[5] Ivan Ott, Otroci, žrtve vojne, 2009

[6] Bučar Jože, pričevanje, 19.2.2015

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: