Otroci druge svetovne vojne

944_5

Deklica Marica iz požgane kočevski vasi Papeži pozimi 1945. Foto: Edi Šelhaus

“V zadnjem letu vojne sem se kot partizan – vojni reporter potikal ob Kolpi. Pred neko podrtijo zagledam psa v globokem snegu. Stopim bliže in vidim, da se iz nekega nastavka, ki naj bi bil dimnik, kadi. Odrinem nekaj desk, ki so nadomestovale vrata, in vstopim v prostor, kjer je bilo okrog kamnitega ognjišča zbranih nekaj žensk in otrok. Stal sem v hiši porušene kočevske vasice pred vaščani, ki so se vrnili iz taborišča na Rabu. Povabili so me, naj prisedem k mizi, na katero je gospodinja postavila pravkar kuhan krompir v oblicah. V pogovoru z njimi sem zvedel, da so se po mesecih internacije vrnili domov, kjer jih je na ruševinah pričakal samo pes. Najbolj je bil vdan triletni bosi deklici, ki se je rada stiskala k njegovemu toplemu kožuščku. Prisotnost te zveste živalce je bila za vse nas v tem krutem času razdejanja nekaj, kar nas je pomirilo. Na filmu v fotoaparatu mi je ostalo nekaj posnetkov, te pa sem moral hraniti za morebitne pomembne dogodke. Toda nisem pomišljal, povabil sem bosonogo deklico ven, jo posadil na mrzlo preperelo mizo zunaj na snegu, poleg nje pa se je usedel še kuža. Tokrat izjemoma nisem izrekel tistega običajnega poziva, ko fotografiram otroke: »Daj, nasmej se malo.« Do nasmeha ni bilo ne otroku ne meni.«[1] Tako je partizanski fotoreporter Edi Šelhaus v svoji knjigi zapisal spomine na okoliščine fotografiranja deklice Marice v požgani kočevski vasi Papeži pozimi, v začetku leta 1945.


Na podlagi ohranjene muzejske dokumentacije ugotovimo, da je fotografij deklic več, shranjene so pod tremi različnimi filmi, posnetki pa so štirje. Na eni izmed njih mala deklica stoji in joče, vidimo tudi silhueto ženske na robu posnetka, verjetno mame. Deklica stoji na leseni mizici, okoli ruševin je vse polno snega, a deklica stoji bosa, prsti na nogah so skrčeni zaradi mraza, oblečena je plašč z gumbi. Šele ko se je pomirila in so jo posedli, je lahko nastala znana dokumentarna podoba.


Fotografske dokumente moramo torej postaviti v širši kontekst.[2] Pri tem nam pomagajo ohranjeni spomini v knjižni obliki ali spomini pričevalcev, navsezadnje pa lahko zgodbo izvemo tudi iz niza fotografij na podlagi ohranjenih negativov.


Ker fotografija ohranja videz dogodka ali človeka, je bila zmerom tesno povezana z idejo zgodovinskega. Ideal fotografije je namreč zgrabiti “zgodovinski” trenutek.[3] Ta odločilni trenutek je znameniti concept Henrija Cartier – Bressona, ki je združil idejo o hipnosti fotografije s starejšim konceptom, ki ga je poznala zgodovina umetnosti: pripovedovanje zgodb v eni sami podobi.[4] Zgrabiti torej trenutek – v želji seveda narediti čim boljšo fotografijo, večinoma s ciljem bolj propagandne kot dokumentarne vsebine. V času vojne te fotografije še iščemo. Posneti določen trenutek je bilo težje tudi zaradi same fotografske kamere, ki namreč ni zmogla fotografirati hipnih trenutkov.


Moč fotografije je velika in kot zapiše Franjo Veselko, vodja fotosekcije SNOS, “slika je namreč močno in učinkovito propagandno sredstvo; dobra slika vpliva močneje od kakršnegakoli letaka, ker vpliva na gledalca neposredno in čim boljša je, tem močnejši je njen vpliv.”[5] Fotografije otrok v fondu Tekoče gradivo niso ravno številne, jih pa je prek štiristo, večinoma pa se, kjer obstaja muzejska inventarna knjiga, nahajajo pod oznako “privatni posnetki.” Intimni otroški portreti in družinske fotografije na eni strani, ki prikazujejo vsakdan življenja, na drugi pa otroci v službi propagandne fotografije – udeleženci kulturno-političnih dogodkov, na koncu pa še fotografije otrok, ki so stranski motiv, ki je slučajno zašel pred fotografski objektiv.

Pravzaprav vidimo otroka v treh vlogah: lahko je aktivni udeleženec vojne, torej njen mali sodelavec, lahko je njegova nedolžna žrtev ali pa ga opazujemo kot nemega ali aktivnega opazovalca dogajanja. Večina gradiva, ki ga hranimo v muzeju je plod dela poklicnih in amaterskih partizanskih fotoreporterjev, kar je rezultat zbiralne politike muzeja v preteklosti. Med gradivom nemških in italijanskih okupatorjev je fotografij z otroško tematiko pravzaprav malo, najdemo jih v povezavi s fašističnimi oziroma nacističnimi otroškimi organizacijami, pri obisku političnih veljakov – podobno stanje se pojavi tudi pri fotografijah domobranskih formacij, otroke je moč najti kot udeležence protikomunističnih zborovanj v različnih krajih Slovenije. Pri gradivu partizanskega revolucionarnega gibanja je gradiva več tudi zaradi dejstva, da so ohranjeni negativi, torej celi filmi in ne le posamezni »pomembnejši« posnetki.

  • [1] Kolar Vitka, Šelhaus Edi, Dobro jutro, živali, 1991, str. 13, 14
  • [2] Peter Burke, Eyewitnessing, The Uses of Images as Historical Evidence, str. 21, 22.
  • [3] Berger John, Rabe fotografije, 1999, str. 31
  • [4] Bate David, Fotografija, Ključni koncepti, 2012, str. 69
  • [5] SI AS 1643, št. 58, 4, O nalogah fotoreporterja
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: