Partizanski fotoreporterji

Začetek druge svetovne vojne je spremenil vlogo fotografije, saj je postala zapisovalka in s tem dokument o okoliščinah in grozodejstvih spopada. Prikaz realnega na fotografiji in njena možnost, da realnost prikaže veliko bolj izrazito, kot bi lahko verjeli, fotografa umesti v polje zgodovine, ki ga ta razlaga s pomočjo svojega slikovnega materiala.[1]


Ker je moč medija fotografije velika, in kot zapiše Franjo Veselko, vodja fotosekcije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta SNOS med aprilom 1944 in koncem vojne, »slika je namreč močno in učinkovito propagandno sredstvo; dobra slika vpliva močneje od kakršnegakoli letaka, ker vpliva na gledalca neposredno in čim boljša je, tem močnejši je njen vpliv.«[2]


Fotografija mora torej prikazovati »aktualen, pereč izsek iz naše borbe, našega življenja. Slika ima tem večjo propagandno vrednost, čim važnejši in pomembnejši je izbrani motiv za napredek in uspeh našega boja.« Fotoreporter je tudi imel boljše posnetke, če »živi zakoreninjen v svoj čas, če doživlja politično, družbeno in vojaško dogajanje, če pozna kot pravimo – linijo naše preobrazbe.«[3]


Ker fotografija ohranja videz dogodka ali človeka, je bila zmerom tesno povezana z idejo zgodovinskega. Ideal fotografije pa je zgrabiti »zgodovinski« trenutek.[4] Ta odločilni trenutek je znameniti koncept Henrija Cartier – Bressona, ki je združil idejo o hipnosti fotografije s starejšim konceptom, ki ga je poznala zgodovina umetnosti: pripovedovanje zgodb v eni sami podobi.[5] Fotoreporterji pri partizanskem gibanju so predstavljali kamenček v propagandnem mozaiku Osvobodilne Fronte (OF), zato so bile njihove fotografije toliko bolj potrebne. »Motiv je moral torej biti čim bolj aktualen, zanimati je moral čim več ljudi in obdelan naj bi bil vsaj s troho umetniškega stremljenja.« [6] Zaradi skopih tehničnih sredstev in razmer v katerih so se znašli fotoreporterji naj bi delali po geslom: »noben posnetek ne bodi malomaren in nesmiseln«.


Partizanski fotoreporterji so tako v svoj fotoaparat poskušali ujeti momente revolucionarnega partizanskega gibanja kot na primer: vojaške akcije in vojaško življenje, politično življenje, kulturno dogajanje in dnevne dogodke ter fotografije, ki prikazujejo akcije oziroma posledice ofenziv okupatorjev. Fotografijam ne gre očitati zgodovinske in dokumentarne vrednosti, večkrat[7] pa se pojavlja želja po bolj »živih« posnetkih, ki ne bi bili preveč statični ali prekomerno usmerjeni v zasebno sfero. Kljub dovoljenju, da je vsakemu partizanskemu fotoreporterju dovoljeno nekaj »svobodnega udejstvovanja s svojim aparatom«[8] nam arhivski viri nam povedo, da je bilo teh t.im. »privatnih posnetkov« včasih preveč, kajti vsi tisti posnetki, ki z vojsko in borbo niso imeli nič skupnega, namreč niso bili uporabni za propagandne namene.[9]


Za fotoreporterje so bili izbrani ljudje, ki so bili pripravljeni posneti tudi fotografije sredi bojevanja. »Kaj naj pravzaprav fotografiramo?«[10] je bilo velikokrat vprašanje mnogih fotoreporterjev. Franjo Veselko odgovarja s primerom: »s kamero se povzpni na ograjo ali v okno na senčni strani široke ulice ali trga tam, kjer je največ ljudi na sončni strani ob hišah, pri oknih, na hodnikih. Objektiv nastavi na neizmerno in prvič slikaj z 1/100 celi prizor; če imaš ozek film, napravi še en posnetek z 1/200. Tako boš lahko fotografiral kolono, ki mašira za zastavo skozi vas.« Franjo Veselko je predlagal tudi fotografiranje tematik kot npr. boje partizanov z Nemci in domobranci, prenos ranjencev, fotografije cerkvenih procesij, v katerih korakajo partizani, fotografije nemških razbitih vlakov, letal, tankov, vsa gospodarska in kulturna prizadevanja na osvobojenem ozemlju, pomoč partizanov pri poljskih delih civilnemu prebivalstvu, tako ljudska kot politična zborovanja, partizanske bolnišnice, ambulante in lekarne, zasilne šolske razmere, bedne razmere brezdomcev, delo v delavnicah za partizane itd.


Fotografije partizanskega revolucionarnega gibanja hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v fondu Tekoče gradivo, kjer so poleg partizanskih fotografij shranjene tudi fotografije protikomunističnih formacij ter fotografije nemškega in italijanskega okupatorja. Število fotografij, shranjenih na negativih, steklenih ploščah, kot tudi papirju ocenjujemo na približno 165.000 enot.


S spodnjo galerijo fotografij prikazujemo posnetke pomembnejših partizanskih fotoreporterjev.


[1] 150 let fotografije na Slovenskem, 1919-1945, 1990, str. 8

[2] SI AS 1643, št. 58, 4, O nalogah fotoreporterja, 16.2.1944, podpisana za Glavni štab NOV in POS politični komisar Boris Kraigher, načelnik oddelka Ignac Koprivec

[3] Prav tam.

[4] Berger John, Rabe fotografije, 1999, str. 31

[5] Bate David, Fotografija, Ključni koncepti, 2012, str. 69

[6] SI AS 1643, št. 58, 4, O nalogah fotoreporterja, 16.2.1944, podpisana za Glavni štab NOV in POS politični komisar Boris Kraigher, načelnik oddelka Ignac Koprivec

[7] SI AS 1643, O fotografski razstavi (nepodpisano mnenje)

[8] SI AS 1643, št. 58, 4, O nalogah fotoreporterja

[9] SI AS1851/2121/5, Dnevni raport politkomisarju GŠ, 19.10.1944.

SI AS 1851/2127/4 Avtorji, ki so posneli preveč privatnih posnetkov so bili dr. Peter (Janez Milčinski-Peter), tov. Tonček, tov. Maj (Dore Klemenčič-Maj), tov. Vera (oficirska šola v Metliki).

SI AS 1641 (nepodpisano mnenje o fotografski razstavi): »… ali pa tratijo (fotoreporterji) dragocen in težko nabavljiv fotografskih material s posnetki iz docela zasebnega značaja.«

[10] SI AS 164, Kaj naj fotografiramo?, navodila Franja Veselka fotoreporterjem.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: