MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE
Oddelek za dokumentarno fotografijo
Virgilij Tavčar, najstarejši še živeči pričevalec*
Avtorica prispevka: Irena Uršič
Virgilij Tavčar (roj. 1919 v Trstu), izučen v vojaški šoli alpinizma v Aosti, Slovenec v italijanski vojski, je bil januarja 1942 s smučarskim bataljonom odpeljan na vzhodno fronto. Doživljal je vso surovost ruskega bojišča, ki se je januarja 1943 ob napredovanju Rdeče armade sprevrglo v pravo katastrofo. Virgilijev umik je trajal 23 dni in je bil dolg 300 kilometrov. Smrti v neskončni mrzli in sneženi stepi ga je reševal sladkor. Preživetje in prihod v Harkov 8. 2. 1943 je občutil kot ponovno rojstvo. Toda pot domov je bila še nevarna. Vlak, s katerim je odšel v Kijev, je zaradi sabotaže iztiril, nato pa je vanj trčil vlak z nasprotne smeri. Virgilij se je krvav znašel na snegu. Iztisnil je še toliko moči, da je v Kijev prišel peš, od tam pa z vlakom nadaljeval pot proti Italiji. Domov v Povir na Krasu je smel le za hip. Trenutek objema z mamo v popolni tišini je bil čustveno nepojmljivo razsežen. Dokončno se je iz vojne vrnil kot namestnik komandanta bataljona partizanske Vojske državne varnosti. Prihod domov z vzhodne fronte pa je v času spora z Informbirojem »plačal« s službeno premestitvijo.
* Virgilij Tavčar je najstarejši še živeči pričevalec, katerega zgodbo predstavljamo na pravkar odprti občasni razstavi Muzeja novejše zgodovine Slovenije z naslovom Pot domov.
