Virgilij Tavčar, najstarejši še živeči pričevalec*

Avtorica prispevka: Irena Uršič

Virgilij Tavčar (roj. 1919 v Trstu), izučen v vojaški šoli alpinizma v Aosti, Slovenec v italijanski vojski, je bil januarja 1942 s smučarskim bataljonom odpeljan na vzhodno fronto. Doživljal je vso surovost ruskega bojišča, ki se je januarja 1943 ob napredovanju Rdeče armade sprevrglo v pravo katastrofo. Virgilijev umik je trajal 23 dni in je bil dolg 300 kilometrov. Smrti v neskončni mrzli in sneženi stepi ga je reševal sladkor. Preživetje in prihod v Harkov 8. 2. 1943 je občutil kot ponovno rojstvo. Toda pot domov je bila še nevarna. Vlak, s katerim je odšel v Kijev, je zaradi sabotaže iztiril, nato pa je vanj trčil vlak z nasprotne smeri. Virgilij se je krvav znašel na snegu. Iztisnil je še toliko moči, da je v Kijev prišel peš, od tam pa z vlakom nadaljeval pot proti Italiji. Domov v Povir na Krasu je smel le za hip. Trenutek objema z mamo v popolni tišini je bil čustveno nepojmljivo razsežen. Dokončno se je iz vojne vrnil kot namestnik komandanta bataljona partizanske Vojske državne varnosti. Prihod domov z vzhodne fronte pa je v času spora z Informbirojem »plačal« s službeno premestitvijo.

Smučarski bataljon na območju Colle di Teleccio (3304 m, Aosta), januar 1939 (izvirnik hrani Virgilij Tavčar).

Virgilij Tavčar na položaju na vzhodni fronti, Jagodni (na desnem bregu reke Don), september 1942 (izvirnik hrani Virgilij Tavčar).

Vrnitev enainsedemdesetih (od okoli šeststotih) preživelih vojakov smučarskega bataljona Monte Cervino pred vojašnico Testafochi. Virgilij Tavčar je drugi z leve s šopkom cvetja. Sprejem in mimohod v Aosti, 20. 4. 1943 (izvirnik hrani Virgilij Tavčar).

Virgiliju Tavčarju je v neizprosnem boju za preživetje z vzhodne fronte uspelo prinesti kovček s fotoaparatom, peščico fotografij ter nemške in italijanske topografske zemljevide območij na vzhodni fronti. Dragoceno zbirko fotografij njegovega vojaškega udejstvovanja na italijanskih tleh, ki so shranjene v albumu, pa je domov poslal po pošti pred odhodom proti Sovjetski zvezi (hrani Virgilij Tavčar).

Razglednica, ki jo je Virgilij Tavčar ozaljšano in v slovenščini napisano poslal domov za Veliko noč leta 1942. Napisal jo je v vojaški bolnici v Stalinu, kjer se je zdravil zaradi ozeblin. Ozebline je dobil marca 1942 med čakanjem na ukaz za napad utrjenega železniškega križišča Olchowatka (Ukrajina). Poleg šestdesetih vojakov z omrzlinami na nogah jih je dvanajst padlo, osemnajst pa jih je bilo ranjenih (hrani Virgilij Tavčar).

* Virgilij Tavčar je najstarejši še živeči pričevalec, katerega zgodbo predstavljamo na pravkar odprti občasni razstavi Muzeja novejše zgodovine Slovenije z naslovom Pot domov.