Spomin na desetdnevno vojno v sliki in besedi

Spominjamo se konca desetdnevne vojne za obrambo samostojne in neodvisne Slovenije leta 1991. Doživljali smo jo različno, a povezani in enotni kot še nikoli dotlej. Objavljamo nekaj fotografij ter izsekov pričevanj, ki so v celoti objavljena v knjigi »Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah«, izdani leta 2011, urednic dr. Marije Stanonik in Irene Uršič.

Spomini Naceta Bizilja, fotoreporterja časopisa Dnevnik:
V vojnih dneh sem bil v Beljaku, kjer sta se srečala nemški zunanji minister Genscher in predsednik Kučan. Bil sem edini fotoreporter, ki sem potoval z delegacijo z vlakom na pogovore. Ne vem po kakšni varianti so izbrali mene, dejstvo je, da so me poklicali ob enih ali dveh ponoči domov in sem se šel v Šiško v Ljubljani pogovarjat. Bilo je vse v strogi tajnosti, po telefonih se o takih projektih ni spregovorilo nič. Sestal sem se z državno varnostjo. Rekli so mi, naj bom ob sedmih zjutraj na ljubljanski železniški postaji, da se je politični vrh menil, kdo naj bi šel in da so izbrali mene. Ko sem prišel na železniško postajo, me je zagledal Rupel in rekel: »Bizilj, ste že tukaj.« Politika me je verjetno imela za zanesljivega, morda tudi zaradi moje starosti. Na Jesenicah smo dobili obvestilo, da dva miga letita v smeri proti Jesenicam. Varnostna služba je hotela zaščiti Kučana, Rupla in druge in jih prepeljati v zaklonišče, a se nihče od naših politikov ni odločil, da bi šel na varno. Neka ženska iz spremstva, ki je ne morem imenovati, se je ob napovedi za letalski napad onesvestila. Bilo je zelo napeto.

Spomini Janeza Bučarja, teritorialca, ki je bil ranjen na Medvedjeku:
Vročina je bila neznosna. Nekje sredi dneva je prišla skupina petih avtobusov z otroci iz Niša. Kaj narediti? Otrok ne moreš pustiti v koloni. Iz Ljubljane je bil dogovor, da mi s ceste umaknemo eksploziv, razmaknemo kolono in spustimo avtobuse z otroki mimo. Tako se je tudi zgodilo. Medtem pa, ko so se niški avtobusi odpeljali naprej, je kolona JLA zagnala motorje. Na hitro in zelo težko se je eksploziv vezalo nazaj. Mi smo otrokom naredili uslugo, JLA pa je to hotela izkoristiti. Šlo je za las. Hitro smo posredovali, JLA je obstala. Tudi drugi dan so pogajanja tekla dalje, zamenjali so našega in njihovega pogajalca. Po zadnjem pogajanju je naš pogajalec rekel: »Žal ne bomo ničesar rešili, ker se z njimi preprosto ne da nič zmeniti. Treba bo začeti, ne moremo jih več držati.« Zadeva je prišla tako daleč, da smo mi začeli streljati. Prvi mi, ne oni. Bili smo dobro oboroženi. Streljali smo dol, ampak nimam pojma, kaj smo zadeli. Protiavionski top pa seveda ne spusti cevi pod ravnino in zato so streljali v hrib in zato smo nastradali mi na vrhu. Letelo je na vse strani vse, ne samo izstrelki, ampak kamen, steklo, vse, vse. Iz jugo vojske nisem imel prakse, kako se bojevati proti protiavionskemu orožju. Ognjeni krst! Ne da se verjeti! Jaz sem dobil v roko šrapnel in po glavi me je udarilo od železniških traverz. Ne vem natančno, kdaj se je to zgodilo. Hudo je bilo. Ko sem prišel k sebi, sem bil sam. Gledal sem okrog sebe. Nikjer nikogar, pokalo pa tako! Rekel sem si, da se moram nekam umaknit. In ko sem se plazil, mi je oplazilo še hrbet.

Spomini Rajka Bizjaka, ki je z video kamero posnel spopad v Rožni Dolini:
»V tistem času, ko sem postavljal kamero na stativ, je prvič počilo. Protitankovska granata oziroma dimna granata, karkoli je že bila, je priletela iz Rafuta in zadela en tank. Zadimilo se je, počilo je, ljudje so se razbežali na vse strani. Veliko se jih je skrilo tudi tam za mano oziroma tam zadaj za zgradbo. Jaz sem bil za drevesom, kamere še nisem imel na stativu, in sem gledal izza drevesa in snemal. Upal sem, da me ne bi kdo zamenjal za kakega snajperista ali kaj takega. No, vojaki so počakali, oziroma teritorialna obramba je počakala, da so se ljudje razbežali in poskrili. In takrat je priletela potem še druga granata, ki je zadela drugi tank in začelo se je streljati. Vojska je streljala vse na okrog. Streljali so iz tankov, streljali so dol po ulici. Ampak kot kaže, so bolj na slepo streljali, ker niso vedeli, kam streljajo. Tisti tanki so začeli goreti. Bilo je kar napeto. Streljalo se je z vseh strani. In čez nekaj minut so se začeli prvi vojaki predajati. Zgrabil sem kamero. Pravzaprav, če iz današnjega stališča pomislim, ni bilo ravno pametno dejanje. To je bila prva izkušnja. In v prvi izkušnji se seveda vsak od nas mogoče malo čudno obnaša.«

Avtorica prispevka: Irana Uršič.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: