PARTIZANSKE BOLNICE V KOČEVSKEM ROGU

Avtor prispevka: Jože Saje, Dolenjski muzej Novo mesto

Partizansko zdravstvo v Kočevskem rogu predstavlja vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojne. V na skritih krajih zgrajenih in glede na vojne razmere dobro opremljenih in oskrbovanih bolnicah so ranjenci pod zdravniškim nadzorom hitreje okrevali, saj niso bili izpostavljeni vsakodnevnim naporom borbenih enot.

Takšna skrb za ranjence odporniškega gibanja je bila začrtana na sestanku partizanskih zdravnikov v začetku junija 1942 v Tisovcu. Organizacijo in gradnjo bolnic je prevzel dr. Pavel Lunaček-Igor. Prva bolnica je začela delovati v začetku junija 1942 v gozdarski koči na Daleč hribu. Imenovali so jo Centralna bolnica. V italijanski ofenzivi poleti 1942 je bila požgana, zato so že septembra pričeli graditi tako imenovane konspirativne bolnice.

Navadno so jih gradili na dnu globokih, poraščenih vrtač. Gradile so jih stalne ekipe, sestavljene iz zaupnih tesarjev in mizarjev, načrte pa je pripravil inž. Lojze Rojec, ki je narisal tudi risbe z navodili, kako naj bo urejen dostop do posamezne bolnice ali postojanke.


Prve barake za ranjence so bile postavljene iz grobo stesanih hlodov in materiala iz okoliških opuščenih kočevarskih vasi. Bile so nizke, s skupnimi ležišči in le majhnimi okni, poznejše pa svetle, z več okni, lončenimi pečmi in drugo potrebno opremo. Kmalu so dogradili še ločene barake za osebje, operacijsko barako, kuhinjo s skladiščem, krušno peč in bunker. Da so prikrili sledi do bolnice, so uporabljali dvižne lestve, deske ali podrta debla, po katerih so zapustili stezo in prišli do postojanke.
Pozimi, ko je bilo prikrivanje sledi zelo težko, so nekatere bolnice »zasnežili«. Že jeseni so vanje prinesli zaloge hrane in zdravil, in dokler je ležal sneg, ni smel bolnice nihče zapustiti.
Na širšem območju Kočevskega roga je bilo zgrajenih skupno 24 partizanskih bolnic, povezanih v Slovensko centralno vojno partizansko bolnico (SCVPB): Daleč hrib, Smuka, Jelenbreg, Jelenžleb, Vinica, Pugled, Spodnje Lašče, Hrastnik, Jelendol, Stari log, Zgornje Lašče, Lesen Kamen, Spodnji Hrastnik, Zgornji Hrastnik, Škrilj, Planina, Ajdovec, Kremen, Stari Breg, Draga, Gaj, Bobovec, Barje, Borovec.

Danes sta ohranjeni le še bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, ki sta zavarovani kot spomenik državnega pomena. Vse ostale so v teku desetletij strohnele do te mere, da lokacije nekaterih niso več znane.


Bolnica Jelendol
Bolnico Jelendol so začeli graditi spomladi leta 1943 v Adjunktovi dolini, na kraju, kjer so veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 preživeli ranjenci iz prve partizanske roške bolnice na bližnjem Daleč hribu.

Najprej so popravili oba prvotna nadstreška, nato pa so postavili barako za ranjence, kuhinjo in barako za osebje. Za gradbeni material so uporabili že posekana drevesa italijanske družbe Emona. Pomanjkanje žebljev so nadomestili z lesenimi klini. Špranje med debli so zadelali z mahom, najboljša izolacija pa je bil papir. Peči za ogrevanje so bile narejene iz bencinskih sodov, sezidane iz opeke ali pa prenesene iz zapuščenih kočevarskih hiš. Deske so pozneje dobili iz doline. Strehe barak so prekrili s smrekovimi vejami, listjem in mahom. Tako je bila bolnica neopazna tudi iz bližine. Svetili so si z repo z lojem, svečami in karbidovkami. Problem preskrbe z vodo so rešili z luknjo, izkopano na dnu bližnje vrtače. Vanjo je pronicala voda s pobočja. Dostop v bolnico je bil dovoljen samo po deblih posekanih dreves, pozimi pa samo v zares skrajni sili. V »zasneženo« bolnico in iz nje ni smela v snegu voditi nikakršna sled. Oskrbljena z zalogami hrane se je bolnica Jelendol »zasnežila« konec novembra 1943, nove ranjence pa je sprejela šele sredi aprila 1944.

Najstarejša izmed barak je baraka za ranjence. Velika je 10 x 6,5 m, narejena pa je iz grobo stesanih brun. Nekaj kasneje so ji dodali še dva prizidka. Baraka nima oken, dnevno svetlobo so dajale le line v strehi. Tla so bila prekrita z deskami. Ležišča so bili pogradi, dvignjeni od tal in postavljeni ob daljših stenah barake.
Neposredno ob njej stoji iz desk zgrajena kuhinja z drvarnico. Dim iz kuhinje je bil speljan po cevi do dimnice, majhne kolibe, v kateri se je ohladil in se skozi line porazgubil v gozdu.
Operacijska baraka je bila postavljena jeseni 1944. Narejena je iz desk. Ima veliko kotno okno, ki mu je bila dodana še strešna lina. Le tako je bilo zagotovljene dovolj svetlobe za operacije.
Nad njo je postavljena baraka za osebje, ki so ga sestavljali običajno upravnik – zdravnik, politični komisar, intendant, bolničarji, nosači ranjencev, kuhar, brivec, perica, mizar, krojač. Članov osebja je bilo 18, opravljali pa so skoraj vsa potrebna dela.

Baraka uprave Slovenske centralne vojne partizanske bolnice (SCVPB) je bila narejena iz neobtesanih debel. V njej so se do sredine novembra 1943 vsakih štirinajst dni sestajali zdravniki in politični komisarji iz vseh roških postojank.

Bolnica Jelendol je prve ranjence sprejela 6. maja 1943. Delovala je do konca vojne. V tem času se je v njej zdravilo skupaj 330 ranjencev. Umrlo jih je 21, pokopali so jih na bližnjem grobišču.


Bolnica Zgornji Hrastnik
Začetki partizanske bolnice Zgornji Hrastnik segajo v sredino februarja 1943, ko je v zaselku Smrečnik v bližini Komarne vasi začela delovati bolnica oziroma okrevališče, imenovano Hrastnik. Delovalo je v edini nepožgani hiši in gospodarskih poslopjih. Spomladi so nato v gozdu nad zaselkom zgradili dve baraki, predhodnici poznejše bolnice Spodnji Hrastnik. Vanju so sredi junija, pred italijanskim napadom, evakuirali ranjence, ki pa so jih že čez nekaj časa spet preselili. Tokrat v vas Štale, v rekonvalescentni oddelek Škrilj. Ta je deloval do nemške ofenzive oktobra 1943, ko so ranjence spet preselili. Skrili so jih v zasilno postojanko na Bukovi gorici. Iz nje je zrasla bolnica Zgornji Hrastnik.

Ta je bila prva bolniška postojanka v Kočevskem rogu, ki ni bila zgrajena v globoki vrtači, ampak skoraj pod vrhom hriba. Na začetku je imela le dve zasilni baraki s skupnimi ležišči in nadstrešek za kuhinjo. Prva je bila baraka za rekonvalescente, imenovana »pesjak«. Zgrajena je bila iz neobtesanih debel, v velikosti 8 x 5,5 m. Ob njej je prvotno stal nadstrešek za zasilno kuhinjo, ki pa je po zgraditvi prave kuhinje služil za pralnico. Druga baraka, ki je bila zgrajena še v letu 1943, je bila za osebje.

V zadnjih dneh decembra 1943 je upravnik bolnice postal dr. Janez Milčinski – Peter. Pod njegovim vodstvom so jo v začetku leta 1944 začeli širiti. Od takrat naprej je vse bolj postajala bolnica za težke ranjence in zahtevne operacije. Konec januarja so zgradili novo operacijsko barako, imenovano »aseptika«. Pred tem so operirali v bolniški baraki na mizi, na kateri so običajno jedli ranjenci ali pa kleče na pogradu. Nova baraka je imela novo operacijsko mizo in vso potrebno opremo, ki jo je po načrtih dr. Milčinskega izdelal mizar iz osebja bolnice. Po teh načrtih so nato začeli izdelovati opremo za operacijske barake v vseh roških bolnicah. Baraka je imela dve veliki okni in veliko lino v stropu, da je bilo na voljo čimveč svetlobe. Z izgradnjo »aseptike« se je prvič v partizanskih bolnicah ločila aseptična kirurgija od septične.


Konec februarja je bila zgrajena nova velika baraka za ranjence, ki so jo imenovali »septika«. Imela je namreč prizidek za septično operacijsko sobo. V njej je od sredine junija 1944 za potrebe celotne SCVPB začela z delom bakteriološka preiskovalnica. Aprila je bilo v bolnici nekaj porodov.

Konec marca je bila dokončana kuhinja z zidanim štedilnikom in zaprtimi ognjišči za kotle. Manjša objekta sta še krušna peč in skladišče. Za primer najhujše nevarnosti so v bližnji podzemni jami uredili skrit bunker za ranjence. Za vse roške bolnice je bil namreč izdelan evakuacijski načrt z več fazami. Zelo pomembno pa je bilo tudi, da v nobeno niso vodili sledovi. V Zgornji Hrastnik so lahko prišli le tako, da so s ceste, ki je vodila do Komarne vasi, na določenem mestu stopili na skalo, z nje pa na ob poti puščen hlod in skozi gosto grmovje do steze, ki je pripeljala do bolnice.

V nekaj manj kot letu in pol, kolikor je bolnica delovala, se je v Zgornjem Hrastniku zdravilo več kot 400 ranjencev, večinoma težjih. Umrlo jih je 69.


Dislocirana enota Kočevski rog Dolenjskega muzeja Novo mesto
Skupaj s še ohranjeno Bazo 20 sta bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik že od leta 1952 zavarovani kot kulturni spomenik, od leta 1999 pa kot spomenik državnega pomena. V register nepremične kulturne dediščine so vsi trije spomeniški kompleksi vpisani pod imeni Kočevski rog – Baza 20 (EŠD 271), Kočevski rog – Partizanska bolnišnica Jelendol (EŠD 272) in Kočevski rog – Partizanska bolnišnica Zgornji Hrastnik (EŠD 273).
V celoti je ohranjenih še vseh 10 barak in objektov v bolnici Jelendol in 8 v bolnici Zgornji Hrastnik, pa tudi še vseh 26 barak na Bazi 20. Skupno torej 44 avtentičnih barak oziroma objektov v treh spomeniških kompleksih. Upravljanje, urejanje in predstavljanje je v pristojnosti Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki ima od leta 1994 v Lukovem domu pod Bazo 20 sedež svoje dislocirane enote Kočevski rog. Tu je obiskovalcem na voljo muzejski vodič. Pri delu tesno sodelujemo z novomeško območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki skrbi za strokovnost.

Ob finančni pomoči ministrstva za kulturo smo vrsto let restavrirali dve do štiri barake letno. V letu 2008 smo tako sklenili prvi ciklus restavratorskih del. Zamenjali smo vse strehe v celoti, ostali les pa le, če je bil trhel. Na ta način je, po sedaj že več kot 70 let izpostavljenosti gozdnim razmeram, še vedno ohranjenega zavidljivih več kot tri četrtine avtentičnega lesa. Trohnenje lesa pa postaja z leti vse bolj pereč problem, zato je za vse barake potrebna stalna, redna vsakoletna skrb. A v letih krize se je znesek, namenjen za restavriranje roških spomenikov zmanjševal do letos, ko ni ministrstvo za kulturo v ta namen odobrilo niti evra. Puščajoče strehe prekrivamo s polivinilom.

Zaradi napake, storjene ob razglasitvi za kulturni spomenik, se je skozi desetletja močno spremenil gozd v vseh treh spomeniških območjih. Takratni veljaki so namreč v dobri veri, da naj gozd ostane takšen kot je bil med vojno, gozdarjem dovolili le posek dreves, ki so se posušila. To je pripeljalo do prestarelega gozda. Na vseh treh spomenikih so v zadnjih letih že padla drevesa na barake in jih močno poškodovala. Najbolj v bolnici Jelendol, kjer sta leta 2004 v močnem poletnem neurju dve ogromni drevesi dobesedno razbili dve baraki, tretjo pa poškodovali.

Da bi se v Zgornjem Hrastniku podobni katastrofi izognili, smo se o poseku drevja dogovorili predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Zavoda za gozdove, Gozdnega gospodarstva in Dolenjskega muzeja. Zavedajoč se občutljivega kraškega terena in bodoče spremenjene podobe bolnice smo poseg zasnovali v dveh fazah. V prvi (že izvedeni) smo predvideli posek drevja med barakami in v oddaljenosti višine drevesa od njih. Za tako temeljit posek smo se odločili, ker bolnica leži na vrhu hriba oz. tik pod njim. Zavedali smo se, da bomo zelo močno spremenili podobo bolnice, a če bi posekali manj, bi le razprli do takrat sklenjen sklep krošenj in bi nevarnost zaradi vetra padajočih dreves še povečali. Seveda smo se pogovorili tudi o pomladitvi posekane površine. Dogovorili smo se, da poskusimo najprej z naravnim pomlajevanjem, če pa bo to neuspešno, bomo površino pogozdili. Ko bo pomlajen gozd prerasel slemena barak, bodo gozdarji posekali tudi drevesa v pasu med bolnico in dohodno potjo.


Dejavnost roških partizanskih bolnic je danes v Kočevskem rogu predstavljena na dveh stalnih razstavah. V Baraki št. 22 na Bazi 20 (Nova baraka Izvršnega odbora Osvobodilne fronte) je Dolenjski muzej Novo mesto postavil razstavo o bolnicah in delavnicah v Rogu že leta 1998. Ob 70-letnici postavitve prve barake Baze 20 pa je na stalni razstavi Kočevski rog med drugo svetovno vojno in danes v Centralnem objektu Kočevskega roga partizanskim bolnicam namenil osrednji poudarek. Ob tej priložnosti je muzej izdal tudi vodnik po spomenikih državnega pomena v Kočevskem rogu. Publikacija je sploh prva, ki dogajanje v Rogu celostno predstavi.
V lanskem letu smo v sodelovanju z občino Dolenjske Toplice vse objekte v bolnici Jelendol opremili s teksti, ki v slovenskem in angleškem jeziku pripovedujejo o delovanju bolnice. Tako smo poskrbeli tudi za informacijo obiskovalcem, ki jo obiščejo brez vodiča. V prihodnjih letih bomo na tak način predstavili še ostale partizanske lokacije. Na enak način želimo urediti tudi bolnico Zgornji Hrastnik, pa sta nam ministrstvo za kulturo in občina Semič odrekla finančno pomoč.


Literatura:
Bogdan Brecelj, Kako so nastajale partizanske bolnišnice, v: Poslanstvo slovenskega zdravnika, Ljubljana, 1965.
Dr. Pavel Lunaček: ob stoletnici rojstva, uredil Jože Zupan, Ljubljana, Šentrupert, 2000.
Janez Milčinski, Mi pa nismo se uklonili, v: Poslanstvo slovenskega zdravnika, Ljubljana, 1965
Janko Jarc, Partizanski rog Obzorja, Maribor, 1977.
Jože Saje, Kočevski rog med drugo svetovno vojno in danes. Novo mesto, 2013.
Mitja Ferenc, Baza 20 in bolnišnici Jelendol ter Zgornji Hrastnik, Obzorja, Maribor, 1992.
Zora Konjajev, Zvestoba Hipokratu. Spomini in pričevanja partizanskega zdravnika dr. Luke, Ljubljana, 1999.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: