Kočevski rog in Baza 20 v luči 70-letnice konca druge svetovne vojne

Avtor prispevka: Jože Saje, Dolenjski muzej Novo mesto


Morda je prav, da se ob 70-letnici konca druge svetovne vojne spomnimo tudi medvojnega dogajanja v Kočevskem rogu, saj je imelo pomemben vpliv na potek in konec vojne v Sloveniji. Prav je tudi, da pogledamo na spomenike državnega pomena, ki so iz tega časa še ohranjeni. Baza 20 ter partizanski bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik so, zahvaljujoč sedaj že več kot šestdesetletni kontinuirani skrbi, v še vedno zavidljivem deležu avtentično ohranjene. Če jih želimo ohranjati še naprej, bo v bodoče nujno potreben večji finančni in organizacijski vložek. Toda Ministrstvo za kulturo nam ga je v letu 2015 odreklo v celoti.

Kočevski rog je med Slovenci tudi sinonim za povojne poboje. Naj se torej ob okrogli obletnici spomnimo tudi teh dogodkov in naše védenje dopolnimo z novimi podatki.

Slika 1

Najvišji vrh pogorja je 1099 m visoki Veliki rog. Pogled s Podstenic. Foto: Marko Pršina.


Partizanski rog

Kočevski rog so v 14. stoletju naselili nemški koloni, poimenovani kočevski Nemci. Ukvarjali so se predvsem s kmetijstvom, gozdarstvom, predelavo lesa in krošnjarjenjem. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 so se v zimi 1941/1942 skoraj vsi izselili na Krško-Brežiško polje, od koder so Nemci poprej izgnali slovensko prebivalstvo. Njihove vasi so v veliki ofenzivi poleti 1942, imenujemo jo »roška«, požgali italijanski vojaki, da bi odporniškemu gibanju onemogočili delovanje. Ob koncu vojne so se skupaj z nemško vojsko umaknili v Avstrijo in se razselili po svetu.

Izpraznjeni Rog je dodobra izkoristilo slovensko odporniško gibanje, saj je s svojimi gozdovi in težko prehodnim reliefom nudil idealne pogoje za partizanski način bojevanja. Prvi partizani so v Rogu delovali že poleti 1941, z nastankom velikega svobodnega ozemlja maja 1942 in prihodom vojaškega in političnega vodstva slovenskega odporniškega gibanja v začetku junija 1942 pa je Rog postal središče odpora in revolucije. Ko je Rog dosegla velika italijanska ofenziva, so se člani vodstva hoteli umakniti preko Krke, a so Pri Faberjevem križu padli v italijansko zasedo. Z veliko sreče so se rešili in se skrili v podzemni bunker, nato pa se, še v času trajanja ofenzive, umaknili v Polhograjske Dolomite.

Slika2

Prva baraka Baze 20. Ob njej je bila postavljena kuhinja in urejen prostor za prireditve, imenovan teater. Foto: Marko Pršina.

Spomladi 1943 se je vodstvo vrnilo v Rog. Tu ali v bližnji okolici so ostali vse do konca vojne. Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS) se je selil večkrat, politično vodstvo in njegove institucije pa so večino časa delovale na Bazi 20, ki je izmed vseh medvojnih prebivališč vodstva najbolj znana.

Z zelo domiselnim sistemom zvez preko kurirjev iz terenskih vodov je bilo vodstvo na Bazi 20 tekoče seznanjeno z dogajanjem v Sloveniji in ga je tudi vodilo in usmerjalo. Vodili pa so tudi proces nastajanja slovenske državnosti in s tem namenom pripravili Zbor odposlancev slovenskega naroda 1. – 4. oktobra 1943 v Kočevju, in prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju. Ta dogodka sta dejavnosti slovenskega odporniškega gibanja oziroma Osvobodilne fronte in prizadevanjem za novo družbeno ureditev dala želeno legitimnost in legalnost.

Zbor odposlancev je v smislu prizadevanja za lastno državnost imel značaj konstituante in bil po svoji socialni sestavi in vsebinski usmerjenosti tudi prvi demokratično izvoljen organ revolucije, SNOS pa se je na prvem zasedanju konstituiral kot parlament oziroma ljudska skupščina, ki je sprejela nekatere dokumente temeljnega (ustavnopravnega) značaja.

Bistvo njunih formalnih sklepov ima tako pomen tudi pri slovenski osamosvojitvi, kajti komunistična ideja je poniknila, jugoslovanska država je razpadla, na kočevskih in črnomaljskih sklepih utemeljena Slovenija pa je ostala.

Pri načrtovanju vsega tega dogajanja pa ni več sodelovalo celotno vodstvo odpora. Po vrnitvi v Rog je Komunistična partija vse bolj postajala hegemon in ostale člane Izvršnega odbora pasivizirala z monopoliziranjem informacij in zapoznelim poročanjem o dogodkih. O bistvenih zadevah so se zato pogovarjali le še redko, o odnosih med skupinami v OF pa sploh ne več. Pogovori so bili v glavnem usmerjeni le še v anekdote in šale.

Slika3

Na Bazi 20 je bilo v 21 mesecih zgrajenih 26 barak za najmanj 140 prebivalcev. Foto: Marko Pršina.

V Rogu so med vojno kot posebnost v okupirani Evropi delovale partizanske bolnice, delavnice, šole, tiskarne, po zasedanju SNOS v februarju 1944 pa na Rampohi, na Bazi 80, tudi Znanstveni institut, Denarni zavod, Verska komisija in Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev. Institucije oblastnega značaja – pri predsedstvu SNOS ustanovljeni odseki za izgradnjo ljudske oblasti, notranje zadeve, prosveto, gospodarstvo, finance, zdravstvo – pa so delovale na Bazi 20.

Okupator si je večkrat prizadeval uničiti partizansko dejavnost v Rogu, zadnja nemška ofenziva je bila sredi aprila 1945. Partizanska vojska v Rogu v njej skoraj ni utrpela izgub.

S koncem vojne 9. maja 1945 so vse partizanske postojanke v Rogu seveda prenehale delovati oziroma so svoje delovanje preselile v dolino. Rog se je izpraznil, nikoli več ni bil naseljen in tudi danes skoraj nima stalnih prebivalcev.

Slika4


Baza 20

Baza 20 je edini na tako skriven način zgrajen in do danes avtentično ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in je pomemben spomenik slovenski državnosti.

Najprej so jo imenovali Točka 20. Ime je dobila glede na vrstni red za partizanske potrebe v Rogu zgrajenih objektov. Kraj za novo bivališče političnega vodstva odporniškega gibanja so našli dr. Pavel Lunaček – Igor, dr. Marijan Brecelj – Miha B. in inženir Lojze Rojec – Miha T., potrdil pa ga je takratni komandant slovenske partizanske vojske, Ivan Maček – Matija. Izbrali so globoko kraško vrtačo pod koto 711 m in nedaleč od Červanove ceste, v kateri Italijani med ofenzivo poleti 1942 niso našli taborišča Jurčetove čete. Pri izbiri so upoštevali konfiguracijo terena, skritost, dostopnost, možnost oskrbovanja in predvsem varnost. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov Baza 20 ni bila nikoli odkrita.

Člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF), Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte (VP OF) in Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije (CK KPS) so se v prvo, prav zanje zgrajeno barako vselili 17. aprila 1943. Na Bazi 20 so do decembra 1944, ko so se vsi preselili v Belo Krajino, delovali še člani Protifašističnega sveta narodne osvoboditve (AVNOJ), Komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, tehnično osebje in drugi.

Slika5

Baza 20: nova baraka CK KPS. Foto: Marko Pršina.

Število prebivalcev je naglo raslo, zato so takoj nadaljevali z gradnjo novih barak. Do jeseni 1944, ko je v njih živelo več kot 140 prebivalcev, so postavili skupno 26 barak. Barake je gradila skupina tesarjev in mizarjev. Deske so dobili na žagi v dolini, vrata in že zastekljena okna pa v opuščenih kočevarskih hišah. Za strešno kritino so uporabili skodle, ki so jih prekrili s smrekovimi vejami, mahom in listjem. Za izolacijo sten so uporabili mah, papir in strešno lepenko. Peči so bile iz bencinskih sodov, sezidane iz opeke, ali keramične. Zaradi dima je bilo ogrevanje barak podnevi prepovedano. Svetili so si z lojem, svečami in karbidovkami, od jeseni 1944 pa tudi z elektriko. Pridobili so jo s pomočjo avtomobilskega motorja, prirejenega za pogon na plin iz lesnega oglja. Namestili so ga v z dvojnimi stenami zvočno izolirano strojnico v kletni etaži prav zanj narejene barake. Elektriko so potrebovali še za delovanje radijskih postaj in polnjenje akumulatorjev. Stroj so imenovali Oglar, naredil ga je Franc Oblak, mehanik iz Črnomlja, ki ga je tudi upravljal.

Kuhinjo s shrambo za živila so zgradili v začetku julija 1943 na kraju, kjer so dotlej kuhali pod zasilnim nadstreškom. Štedilnik so sezidali iz opeke, dimnik pa so speljali med z vejami in mahom prekrite skale nad kuhinjo. Tam se je dim ohladil in se porazgubil, še preden se je dvignil do drevesnih krošenj, tako so lahko kuhali tudi podnevi. Kuhinjsko posodo so prinesli iz restavracije v Dolenjskih Toplicah, s hrano in drugimi potrebnimi stvarmi so jih oskrbovali gospodarski organi in terenski odbori OF.

Baza 20 je imela lastno oskrbovalno službo, ki jo je vodil gospodarski upravnik oziroma organizacijski sekretar IO OF dr. Marijan Brecelj – Miha B. Hrane je primanjkovalo, zato so jo racionirali. Za borce zaščitne enote so poleti 1944 zgradili ločeno kuhinjo. Nova kuhinja je bila nujna, saj je stara postala premajhna. Ob bližajočem se koncu vojne pa tudi ni več vsak z vsakim sédel h kosilu. A v tem razlikovanju so bili na boljšem borci: poleg racionirane prehrane po »Polhovih tablicah« so tu lahko zanje skuhali tudi priboljške, ki so jih »nažicali« ali kako drugače dobili na svojih poteh v dolini. Vsaj toliko kot pomanjkanje hrane je prebivalce vseh roških postojank pestilo pomanjkanje cigaret. Vodo so večinoma pripeljali iz doline, pozimi so talili sneg. Za potrebe prebivalcev Baze 20 so zgradili tri stranišča.

V barakah so bivali in delali, zato so se za posamezne barake med prebivalci baze udomačili kratki nazivi po instituciji ali posamezniku, ki je v njej bival.

Svoje delovanje in navzočnost v tem delu Kočevskega roga so skrbno prikrivali ne le pred sovražnikom, ampak tudi pred drugimi roškimi prebivalci. Na Bazo 20 so smeli priti samo njeni prebivalci, drugi le izjemoma. Večina prebivalcev Baze 20 ni vedela, kje se nahajajo. Takoj na začetku sta za varnost Baze 20 skrbela le dva partizana. Šele junija 1943 je za neposredno varovanje pričela skrbeti četa borcev, takrat so zanje zgradili novo barako. Bazo so varovali najprej na treh, pozneje na petih stalnih stražarskih mestih. Borci so dnevno hodili tudi v patrulje v različne smeri, zlasti v Podstenice, Ribnik in Stare Žage.

Zaradi varnosti so izvajali vrsto domiselnih konspirativnih in varnostnih ukrepov. Eden najpomembnejših, zlasti pozimi, je bilo skrivanje sledi. Patrulje so v svežem snegu po potrebi večkrat dnevno shodile stezo med Starimi Žagami in Podstenicami. Na Bazo 20 so s te steze prišleki lahko vstopali le na tem mestu in le po lestvi, ki jo je stražar spustil vsakič posebej. Prišlek se je lestve oprijel, splezal nanjo in po njej zlezel »na varno«. Skrbno so pazili, da je snežna odeja pod lestvijo ostala nedotaknjena, zato so na spodnjo stran lestve pritrdili odeje, da sneg ali blato, ki bi obiskovalcem padla s čevljev, ne bi izdala skrivnega prehoda. Pogled proti barakam pa je zakrival takrat mlad, gost smrekov nasad.


Pomori po vojni

Po končani vojni so enote Jugoslovanske armade v nekaterih breznih v Rogu pomorile več tisoč okupatorjevih sodelavcev: slovenskih domobrancev in pripadnikov drugih jugoslovanskih vojsk, pa tudi civilistov. Do leta 1990 se je o roških breznih in o v njih pomorjenih ljudeh govorilo le šepetaje, svojci, ki so zlasti pred 1. novembrom prihajali počastit spomin na pobite, pa so imeli težave z oblastjo.

Slika6

Kočevski rog je sinonim za povojne poboje, grobišče Pod Krenom pa simbolni kraj spomina na po vojni pobite ljudi. Foto: Marko Pršina.

Kočevski rog je postal sinonim za povojne poboje in že pred osamosvojitvijo veljal za največje slovensko grobišče, brezno Pod Krenom pa je bilo za simbolni kraj spomina na pobite izbrano tudi zato, ker velja v slovenski zavesti za največje grobišče po vojni pobitih domobrancev. A v zadnjih letih opravljene terenske raziskave to prepričanje negirajo. Naše največje povojno grobišče je protitankovski jarek v Teznem, največje grobišče v Rogu pobitih domobrancev pa je, vsaj najdbe na to navajajo, brezno pod Macesnovo gorico.

Po maši za pobite domobrance in spravni slovesnosti 8. julija 1990 v bližini brezna Pod Krenom, zlasti pa po odkritju zločina v Hudi jami, ta tema vse bolj postaja del našega zavedanja, čeprav še vedno nekako ne vemo, kaj bi z njo. Da se s tem zločinom kljub že več kot 600 evidentiranim lokacijam pomorov nismo še sposobni soočiti, kaže tudi to, da do osmih v Rogu odkritih grobišč država do danes ni postavila niti smerokazov, kaj šele, da bi jih primerno uredila.

Temeljno zlo je med drugo svetovno vojno v naše kraje prinesla okupacija. Njene posledice so bile pri nas še posebno hude. Boj proti okupatorju je imel namreč pri nas dve ravni: osvobodilno in revolucionarno. Prva je predstavljala možnost za narodovo svobodo in razvoj, druga pa uzurpacijo oblasti in vzpostavitev povojnega totalitarnega sistema. Danes, v razdalji časa, je ta dvojnost na očeh vsem, takrat pa je pomenila nepremostljivo delitev. Zlasti še po tem, ko je partija v Ljubljanski pokrajini začela odkrito revolucijo.

Slika7

Macesnova gorica je največje grobišče v Rogu pobitih domobrancev. Foto: Marko Pršina.

Medvojno dogajanje pri nas postane bolj razumljivo, če ga pogledamo v luči podmene, da se med vsako vojno ljudje bojujejo za lastnino in oblast. Tudi v Sloveniji je bilo med drugo svetovno vojno tako. Med seboj so se spopadli vsi trije totalitarizmi dvajsetega stoletja: nacizem, fašizem in komunizem. Vsi aktivni udeleženci vojne so, naj so se tega zavedali ali ne, želeli participirati pri dosežkih zmage enega izmed totalitarizmov. Vojskujočo stran so večinoma izbrali ali se ji bili primorani pridružiti glede na to ali so hoteli ohraniti staro ali pridobiti novo. Razlika med starim in novim odnosom do lastnine, med starim in novim družbenim redom, med starimi in novimi vrednotami pa je bila pri nas tako zelo velika, da so okupacija, narodnoosvobodilni boj, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska oziroma bratomorna vojna na naših tleh terjale 97.500 smrtnih žrtev, ki nas s 6,5-odstotno izgubo prebivalstva uvrščajo med najbolj prizadeta območja druge svetovne vojne v svetu.

Med drugo svetovno vojno smo torej Slovenci utrpeli strahovite izgube. Zaradi njih in zaradi do danes nerazčiščenega odnosa do narodnoosvobodilnega boja in revolucije ter do razmerja med njima pa so takratne delitve še vedno del našega vsakdanjika.


Spomeniki državnega pomena

Skupaj s še ohranjenima bolnicama Jelendol in Zgornji Hrastnik je Baza 20 že od leta 1952 zavarovana kot kulturni spomenik, od leta 1999 pa kot spomenik državnega pomena. V register nepremične kulturne dediščine so vsi trije spomeniški kompleksi vpisani pod imeni Kočevski rog – Baza 20 (EŠD 271), Kočevski rog – Partizanska bolnišnica Jelendol (EŠD 272) in Kočevski rog – Partizanska bolnišnica Zgornji Hrastnik (EŠD 273).

V celoti je ohranjenih še vseh 26 barak na Bazi 20, 10 barak in objektov v bolnici Jelendol in 8 v bolnici Zgornji Hrastnik. Skupno torej 44 avtentičnih barak oziroma objektov v treh spomeniških kompleksih.

Slika8

Baza 20: Baraka propagandistov in letna učilnica. Danes je baraka že dve leti in pol prekrita s polivinilom. Foto: Marko Pršina.

Ob finančni pomoči ministrstva za kulturo in strokovnem nadzoru novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije smo prvi ciklus restavratorskih del sklenili v letu 2008. Zamenjali smo vse strehe v celoti, ostali les pa le, če je bil trhel. Na ta način je, po sedaj že 70 let izpostavljenosti gozdnim razmeram, še vedno ohranjenega zavidljivih več kot tri četrtine avtentičnega lesa. Trohnenje lesa postaja z leti vse bolj pereč problem, zato je za vse barake potrebna stalna, redna vsakoletna skrb. Žal pa Ministrstvo za kulturo v letu 2015 zanjo ni namenilo niti evra.

Zaradi napake, storjene ob razglasitvi za kulturni spomenik, se je skozi desetletja močno spremenil gozd v vseh treh spomeniških območjih. Takratni veljaki so namreč v veri, da bo gozd ostal takšen kot je bil med vojno, gozdarjem dovolili le posek dreves, ki so se posušila.


Dislocirana enota Kočevski rog v Dolenjskem muzeju

Upravljanje, urejanje in predstavljanje spomenikov državnega pomena je od jeseni 1994 v pristojnosti Dolenjskega muzeja, ki je takrat ustanovil dislocirano enoto s sedežem v Lukovem domu pod Bazo 20, na njej pa v dveh barakah postavil razstavi o partizanskem delovanju v Rogu.

Slika9

Baza 20: Baraka zaščitne enote. Na Ministrstvu za kulturo ménijo, da nova streha ni potrebna. Foto: Jože Saje.

Od tedaj je v Lukovem domu na voljo tudi muzejski vodič, ki lahko obiskovalce popelje po Bazi 20 ali celotnem Rogu. Vsa tri spomeniška območja so obiskovalcem dostopna ves dan; za ogled razstav na Bazi 20, filma in razstavišča v Centralnem objektu ter za voden ogled Baze 20, obeh partizanskih bolnic in Kočevskega roga pa je potreben dogovor z vodičem.

V maju leta 2007 je Dolenjski muzej v Centralnem objektu Kočevskega roga – stavbi, ki je bila leta 1990 zgrajena kot memorialni center in gostišče, dobil v upravljanje večnamensko dvorano. Uredili smo jo kot razstavišče in predavalnico. V primeru slabega vremena ali če zlasti starejši obiskovalci vzpona do Baze 20 ne zmorejo, je predavalnica lahko tudi nadomestilo za ogled Baze 20.

Ob 70-letnici postavitve prve barake na Bazi 20 smo vanjo postavili stalno razstavo Kočevski rog med drugo svetovno vojno in danes. Predstavljene so nekatere izbrane enote kulturne dediščine, pomembne za dogajanje pred drugo svetovno vojno in med njo. Posebnost razstave je Oglar, za pogon na lesni plin prirejen avtomobilski motor, s katerim so na Bazi 20 od jeseni 1944 pridobivali lastno elektriko.

V Predavalnici si obiskovalci lahko ogledajo tudi kratek predstavitveni film z naslovom Kočevski rog skozi prostor in čas, ki smo ga v muzeju posneli že leta 1998 in je slikovito vabilo na potep po Kočevskem rogu.

Slika10

Baza 20: razstava v baraki propagandistov. Foto: Marko Pršina.

Prav na dan, ko je minilo 70 let od prihoda vodstva na Bazo 20, 17. aprila 2013 torej, smo v muzeju izdali publikacijo Kočevski rog med drugo svetovno vojno in danes, ki ima podnaslov Vodnik po spomenikih državnega pomena in razstavah Dolenjskega muzeja. V knjižici, ki je prva takšna predstavitev Kočevskega roga, je s poudarkom na drugi svetovni vojni predstavljena preteklost pogorja, opisane pa so tudi vse razstave, ki jih je v Rogu pripravil Dolenjski muzej. V njem je objavljen tudi z geografskimi koordinatami opremljen seznam najpomembnejše roške naravne in kulturne dediščine z zemljevidom. Tako smo, upam, preprečili, da bi del naše dediščine izginil z roba zavesti, kjer se je znašel v zadnjem času..


Sklep

Le redkokje srečamo takšno koncentracijo vojnih, vojaških, političnih, kulturnih, zgodovinskih in prostorskih elementov kot v Kočevskem rogu. Najbolj, bolj kot katero drugo slovensko pokrajino, pa sta ga zaznamovala druga svetovna vojna in čas po njej. V Rogu se v odnosu do dediščine kočevskih Nemcev, dediščine narodnoosvobodilnega boja in grobišč po vojni pomorjenih ljudi najbolj prepletajo težke teme 20. stoletja v Sloveniji. Časovno in prostorsko se prekrivajo, po svoji vsebini pa so si nasprotne in imajo le eno vsem vidno skupno značilnost: grobove.

Slika11

Planina pri Semiču: najbolj viden preostanek dediščine kočevskih Nemcev je pokopališče. Foto: Marko Pršina.

Mnogi obiskovalci prihajajo vsak v svoj del tako razdeljenega Roga obujat vsak le svoje, večinoma težke spomine. Rog je dovolj velik, da lahko vsak, ki to želi, še naprej vztraja pri svojih trdnih stališčih. A že malo daljši in resnejši sprehod po njem nujno pripelje do soočenja z drugačnimi pogledi in običajno v konflikt.


Literatura:

  • Mitja Ferenc, Baza 20 in bolnišnici Jelendol ter Zgornji Hrastnik, Maribor 1992.
  • Mitja Ferenc, Poklon slovenskim žrtvam na napačnem kraju zločina. Kranj 2006.
  • Tamara Griesser – Pečar, Razdvojeni narod. Slovenija 1941 – 1944. Ljubljana 2004.
  • Spomenka Hribar, Ideološko opravičevanje in zavračanje revolucije, Svobodna misel, 9. maj 2008.
  • Tine Hribar, Nesrečni narod, Ljubljana 2004.
  • Janko Jarc, Partizanski rog. Maribor 1977.
  • Slovenci in država, zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU, Ljubljana 1995.
  • Metod Mikuž, Iz Dolomitov na Rog, Ljubljana 1947.
  • Dušan Nećak, Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, Ljubljana 2003.
  • Veljko Rus, Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljubljana, 1992.
  • Jože Saje, Kočevski Rog med drugo svetovno vojno in danes: vodnik po spomenikih državnega pomena in razstavah Dolenjskega muzeja Novo mesto, Novo mesto, 2013.
  • Tomaž Švagelj: Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava. Statistika 1941-1946. Končno imamo seznam vseh žrtev na območju Slovenije, za katere je bilo mogoče izvedeti. Delo, 17. junij 2012.
  • Jernej Zupančič, Na presečišču spominov in simbolov: razvojni potenciali zgodovinske dediščine na Kočevskem. Rast, Novo mesto, 2005.

Avtorju Jožetu Sajetu se za oba julijska odlična prispevka v Muzeju najlepše zahvaljujemo.


 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: