NEKAJ IZ ŽIVLJENJA V PARTIZANSKI BOLNICI IN PORODNIŠNICI SPODNJI HRASTNIK V KOČEVSKEM ROGU IN STANJE BOLNICE V DESETLETJIH PO KONCU 2. SVETOVNE VOJNE


Avtor: Blaž Štangelj, študent zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani


Partizanska bolnica Spodnji Hrastnik je med leti 1943 in 1945 delovala v Kočevskem rogu. V njej so se zdravili ranjenci in bolniki, imeli pa so poseben del, kjer je bila porodnišnica. Tu se je med majem 1944 in marcem 1945 rodilo 45 otrok. Bolnica in porodnišnica Spodnji Hrastnik je bila oddelek oziroma postojanka Slovenske centralne vojno partizanske bolnice, ki jo je sestavljalo več postojank in je v Kočevskem rogu delovala med leti 1942 in 1945.[1]

1. Nekaj dogodkov iz življenja v bolnici in porodnišnici Spodnji Hrastnik

Ko se je v porodnišnici rodilo nekaj otrok, so matere predlagale, da bi pripravili slovesnost. Pripravili so krst za 5 otrok. Matere so poprosile duhovnika dr. Metoda Mikuža, da bi opravil krst novorojenčkov. Ta je povabilo sprejel, prišel in krstil otroke. Krst je bila slovesnost za vse, tako za ranjence, bolnike, osebje in matere v bolnici, kot tudi za goste botre in krstitelja dr. Metoda Mikuža.

Dr. Božena Grosman se tako spominja krsta in slovesnega kosila: »Vsi morajo piti na zdravje naših dojenčkov! Le dojenčki so ostali ravnodušni, kot da se vse skupaj njih prav nič ne tiče; da imajo le svoj redni obrok in mir, toplo posteljico in suhe plenice! … Kolikor se še spominjam, je po uvodnem kozarčku slivovke prišla na mizo juha, za njo mrzla začetna jed iz angleške konzerve. Nato pečenka in divjačina z rižem in krompirjem. Seveda tudi vina ni manjkalo. Potem so bile tople snežene kepe, za temi pa sveže gozdne jagode. Čisto nazadnje še črna kava z imenitnimi keksi, “Made in AFŽ“. Za tiste čase je bila to res pravljična gostija. Miza za katero so sedeli častni gosti, smo prekrili z belim prtom iz damasta, ki smo ga pred kratkim prejeli s šestimi prtički. Te prtičke sem vedno pripravila za najodličnejše goste. A naši gosti so bili tako obzirni, da jih nikoli niso hoteli uporabiti, ker so vedeli, kakšne težave imamo s pranjem. Vilice smo še nekako nabrali za vse goste, teže je bilo z noži. Poleg navadnih jedilnih nožev smo morali dati še lovske in kuhinjske nože in žepne nožke, bajonete in kirurški skalpel. Najlažje je bilo z žlicami. Vsak pravi partizan je žlico vedno nosil s seboj. Poleg puške je bila žlica najvažnejši del vojaške opreme. … Naša svečana pojedina je trajala več ur. Samo da ne zaradi bogatega obeda, ampak zato, ker smo morali sproti pomivati nekaj krožnikov in kozarcev. Za vsakdanjo rabo smo imeli porcije, nekake vojaške skodele, a tokrat smo se hoteli postaviti s čim boljšim, z nečim takim, kar smo imeli, ko še ni bilo vojne. Zdi se mi, da so bile naše mame bolj zadovoljne s kosilo kot pa s krstom.«[2] »Naše mame so se kasneje kesale, zakaj niso dale krstiti vsakega otroka posebej, to pa zaradi zboljšanih in zvišanih kalorij ob taki priložnosti.«[3]

Upravnica porodnišnice dr. Božena Grosman je strogo od mater zahtevala, da dojijo. Iz partizanske kmetije, oddaljene štiri ure, so dobivali kravje mleko. Tega so dajali materam. Če je upravnica ob natančnem opazovanju ugotovila, da mati nima dosti mleka, je nato dovolila dodajanje kravjega mleka dojenčkom.[4]

Dr. Božena Grosman o tem zapiše: »Dosegli smo to , kar ni ne prej ne pozneje dosegla nobena propaganda, namreč, da so prav vse matere dojile, pa čeprav niso niso vse imele dovolj mleka. Tudi če se je kateri materi zdelo, da ima premalo mleka (kar se pa navadno zdi vsem materam), je šele po daljšem opazovanju otrokovega uspevanja smela dodajati kravje mleko. … Vendar sem morala dojenje strogo zahtevati; to je bilo nujno potrebno zaradi razmer, v katerih so dojenčki živeli in ki kljub vsemu prizadevanju še zdaleč niso ustrezale normalnim. Verjetno bi ti otroci partizanstvo težko preživeli, če bi ne bili naravno hranjeni. A dojenje je bilo nujno potrebno tudi zaradi morebitnih hajk, kajti kje naj bi mati dobila drugo hrano za dojenčka.«[5] »Matere so mi očitale, da bo jaz kriva, če otroci ne bodo uspevali in če bodo pomrli. Bilo pa je ravno nasprotno: zato ker so bili vsi otroci naravno hranjeni, so bili odpornejši in bolj zdravi. Ves čas moje “strahovlade” nam ni umrl niti en otrok, čeprav so prej naši vodilni tovariši mislili, da nam bo večina v gozdu rojenih otrok umrla.«[6] Otroke so že od začetka navajali na red, tišino in disciplino. Prav tako upravnica Božena Grosman ni dovolila, da bi jih razvajali s pestovanjem, čeprav je tudi njo včasih to zamikalo. O tem nadaljuje: »Tega nista hotela razumeti niti komisar Stane in bolničar Tine[7], oba borca iz leta 1941, ki sta na skrivaj vzela v roke včasih namesto puške kakega otroka. Dojenčkom nismo mogli ukazati, naj molče, navadili pa smo matere, da so otroke nasitile, potem pa pustile mirno spati. Nekako nam je to uspelo. Ne spominjam se, da bi nas kdaj razburilo kričanje v zboru, kot je to često v otroških ustanovah, kjer eden z jokom začne, potem pa za seboj pritegne ves zbor.«[8] K otrokovem razvoju je pripomogel tudi svež gozdni zrak in sonce. Otroke so po ves dan pustili ležati v platnenih stajicah na majhni sončni jasi.[9]

Pestrost življenja v bolnici Spodnji Hrastnik so dale tudi živali. Dr. Božena Grosman se jih spominja: »Našim malčkom[10] je delal družbo velikanski črni maček. “Duče” smo ga poimenovali zaradi njegovega črnega kožuščka, ki je spominjal na Mussolinijevo črno srajco. k sebi je privabil nekaj pisanih muck. Iz doline smo dobili dva zajčka. Eden nam je ušel v hosto, v svobodo, kar mu navsezadnje niti zamerili nismo, drugi pa je žrtvoval svoje zajčje življenje za nenapovedan obisk. Sledove starega medveda smo opažali v bližini postojanke. V našo shrambo se je vtihotapljalo na večerjo več nepovabljenih polhov. … Največ veselja smo imeli z mlado srnico Mikico.[11]

Srno, staro nekaj dni, je ranjeno našel intendant bolnice. Rane je imela na glavi od napada lisice. Dr. Božena Grosman je kirurško oskrbela srnine rane in nato je tudi ona »ostala v partizanih«. Srno je vzgojil komisar bolnice Stane. Hranil jo je s kravjim mlekom, ki so ga za matere in dojenčke dobivali iz partizanske kmetije na Planini. Srnico je hranil po »cuclju« narejenem iz prsta kirurških gumijastih rokavic, ki je bil nataknjen na steklenico od piva.[12]

Božena Grosman se spominja: »Najprej smo ji naredili hlevček, pa je tako milo jokala, kakor kak otrok, da se je je komisar usmilil in jo prenesel na svojo posteljo. Pa je malo manjkalo, da ga ni iz nje izrinila, tako se je tu zasidrala in večkrat smo morali zunaj sušiti in zračiti slamnjačo. … Postala mu je hvaležna in zvesta spremljevalka na njegovih potih. Kot kužek je na njegov žvižg takoj prihitela. Če pa se ji je zdelo, da Stane le predolgo ne gre domov, je prišla kar sama.«[13] »Tudi ona je s partizani dočakala svobodo in šele nekaj let kasneje jo je ustrelil neki tuj lovec. Tega ne bi bil storil noben partizan, ki jo je poznal. Za nas je bila nedotakljiva, svobodno se je gibala po gozdu, kjer je sama hotela in če bi še tako stradali mesa, nje se ne bi nihče dotaknil.«[14]

Objekti bolnice in porodnišnice so v letih po drugi svetovni vojni propadli. To se vidi po fotografijah fotografa Luštka iz leta 1957. Kot se vidi na fotografijah so nekatere barake, sicer že močno načete, leta 1957 (12 let po koncu druge svetovne vojne) še stale pokonci. Po tem lahko sklepamo na dobro gradnjo. Ni pa mi znano, če bi te objekte v letih po letu 1945 kdo vzdrževal.

V 50. letih 20. stoletja so bili na prostoru bolnice Spodnji Hrastnik sodelavci Muzeja narodne osvoboditve(MNO) (današnji Muzej novejše zgodovine Slovenije). Pripravljali so topografijo partizanskih objektov v Kočevskem rogu. V tem času je bil na prostoru bolnice Spodnji Hrastnik najden del podstavka bolniškega umivalnika, izdelan iz železa in pobarvan z belo barvo. Predmet je našel Milan Bevc in predmet je bil MNO izročen oktobra 1959. Predmet hrani MNZS, inv. št. 2052.[15]

Leta 1984 so bili najverjetneje na prostoru bolnice Spodnji Hrastnik kustosi Muzeja ljudske revolucije (današnji MNZS). Tudi oni so pripravljali topografijo partizanskih objektov v Kočevskem rogu. Tega leta so s pomočjo ljudi, ki so med vojno delovali v Kočevskem rogu poiskali, popisali in izmerili 48 objektov iz časa druge svetovne vojne.[16] Konec 80. let je bil na prostoru bolnice Spodnji Hrastnik dr. Mitja Ferenc, ko je zbiral podatke o partizanskih bolnicah v Kočevskem rogu. Prostor mu je pokazal gozdar Rudolf Kapš. V naslednjih letih se je točen prostor bolnice Spodnji Hrastnik pozabil in v 21. stoletju strokovnjakom, muzealcem, ljubiteljskim raziskovalcem ni bil več znan.

Prostor bolnice Spodnji Hrastnik je zopet znan od 6. aprila 2015. Takrat ga je s pregledovanjem terena, torej hojo skozi gozdni teren našel avtor tega članka. Po literaturi je bil znan približni prostor bolnice Spodnji Hrastnik. Tako se je obseg prostora iskanja bolnice zmanjšal na okoli 2 kvadratna kilometra površine gozdnega terena, ki ga je bilo potrebno prehoditi in biti pozoren na ostanke, ki bi kazali na prostor bolnice. Iskanje je zaradi boljše preglednosti potekalo v jesenskih, zimskih in spomladanskih mesecih, ko ni snega in listja na drevesih. V pomoč je bila topografska karta in kompas. Prostor bolnice lahko potrdiš, ko najdeš kakšne ostanke. Najpogosteje so to kosi pločevine, koščki stekla in navadna opeka, ostanek štedilnika ali krušne peči. Ta je zaradi svoje barve v gozdnem okolju najprej opazna. Vidijo se tudi izravnani prostori kjer so stale barake. Na prostoru bolnice Spodnji Hrastnik[17] so vidni nekateri izravnani prostori in našli so se naslednji ostanki: več kosov opeke, ki je lahko ostanek štedilnika, krušne peči, peči v baraki (ali pa vsega trojega), kovinski okvir (lahko je okvir peči oz. štedilnika), kovinski lonci, del plošče štedilnika, dve ključavnici od vrat, koščki stekla, koščki pečnic, pečnica, ki se je najverjetneje uporabljala za vazo, kosi strešne opeke, kovinska spona za les, vijak, kosi pločevine, cev puškomitraljeza Breda.

Danes sta ohranjeni dve od štiriindvajsetih bolnic, ki so v Kočevskem med leti 1942 in 1945 delovale pod enotno upravo in imenom Slovenska centralna vojno partizanska bolnica. Ohranjeni sta bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik. Vedenje in raziskovanje o delovanju in organizaciji partizanskega zdravstva v Kočevskem rogu nam omogoča napisana literatura, arhivsko gradivo bolnic, risbe, fotografsko gradivo, predmeti in zapisana pričevanja. Ta gradiva hranijo Arhiv Republike Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Dolenjski muzej Novo mesto in še kateri muzej ali zgodovinarska institucija.

Pričevanja so zelo dragocen in pomemben vir pri raziskovanju partizanskih bolnic. Bralec članka, ki pozna še kašnega človeka, ki je bil kakor koli povezan s partizanskim zdravstvom (ranjenec, bolnik, dojenček, mati, osebje v bolnicah, itd.) v Kočevskem rogu in je ta pripravljen povedati svoje spomine ali pa hrani kakšne predmete ali fotografije iz tega časa, je povabljen, da to sporoči kustosinjam v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije ali avtorju članka na blazstangelj@gmail.com.

 

3. Literatura in viri

Časopis:

  • Prečesali partizanski Rog. Dolenjski list, 21. november 1984, 21.

Viri fotografij:

  • Muzej novejše zgodovine Slovenije
  • zbirka fotografij avtorja

Literatura:

  • Grosman, Božena. Nekoč je bilo. Ljubljana: Borec, 1967.
  • Grosman, Božena. Partizanska zdravnica, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1985.
  • Muzej novejše zgodovine Slovenije, kartoteka predmetov partizanske sanitete, ki se hranijo v depoju muzeja.

 

4. Opombe

[1] Štangelj, Blaž. “Partizanska bolnica in porodnišnica v Kočevskem rogu” (dostop: 21. 8. 2015)

[2] Grosman, Božena. Nekoč je bilo. Ljubljana: Borec, 1967, 60-62.

[3] Grosman, Božena. Partizanska zdravnica, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1985, 48.

[4] Grosman, Partizanska zdravnica, 49.; Grosman, Nekoč je bilo, 57.

[5] Grosman, Partizanska zdravnica, 49.

[6] Grosman, Nekoč je bilo, 57.

[7] Komisar Stane Keber in bolničar Tine Smrkolj. Grosman, Partizanska zdravnica, 51.

[8] Grosman, Nekoč je bilo, 58-59.

[9] Grosman, Nekoč je bilo, 58. ; Grosman, Partizanska zdravnica, 50-51.

[10] dojenčkom

[11] Grosman, Nekoč je bilo, 66.

[12] Grosman, Nekoč je bilo, 66-67.

[13] Grosman, Nekoč je bilo, 66-67.

[14] Grosman, Partizanska zdravnica, 53.

[15] MNZS, kartoteka predmetov partizanske sanitete, ki se hranijo v depoju muzeja. Gledano, 12. 2. 2015.

[16] »Prečesali partizanski Rog.« Dolenjski list, 21. november 1984, 21.

[17] Če sem natančen je torej to, glede na ostanke, za enkrat najbolj verjeten prostor bolnice Spodnji Hrastnik.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: