SLOVENSKO DOMOBRANSTVO

Slovensko domobranstvo, ki je nastalo v Ljubljanski pokrajini kmalu po kapitulaciji Italije, je tako rekoč nastalo iz istih primarnih vzrokov kot pred njim vaške straže, ki so nastale spomladi 1942 kot odgovor na revolucionarno nasilje OF. To nasilje je bilo vodeno s strani KPS in izvršeno s strani partizanskih enot in VOS. S tem se je rodila državljanska vojna, ki se je samo še stopnjevala in dosegla vrhunec septembra 1943.

Dodaten zagon pri ustanovitvi Slovenske domobranske legije pa je dala teža dogodkov ob in po kapitulaciji italijanske vojske, padec Grčaric 10. septembra in padec Turjaka 19. septembra 1943. Vzrok tega je bil dokončni partizanski obračun pod vodstvom Komunistične partije Slovenije s protirevolucionarno stranjo. Partizansko vodstvo je čutilo, da je prišel pravi trenutek za zmago revolucije. Italijanskega orožja je bilo na pretek in tako so se partizani lahko do zob oborožili. Vrh tega pa so bili še prijateljsko razpoloženi do včerajšnjega nasprotnika, če temu lahko tako rečemo, saj je znano, da je partizanska stran kar konkretno sodelovala z Italijani. Razbijanje postojank VS s pomočjo italijanskih topničarjev in njihovih topov je bilo izredno uspešno.

V tem brezvladju, ko človek ne ve, kdo pije in kdo plača, si je revolucionarna stran želela pridobiti kar se da veliko prednost v orožju, opremi in ozemlju. Prav tako pa si je prizadevala za zgolj uničenje protipartizanske strani. S tem je propadel projekt skupnega nastopa VS in partizanov proti Nemcem. Tako je protirevolucionarno vodstvo ocenilo, da še vedno ostajajo razlogi za boj proti komunistični revoluciji, vendar v drugih pogojih.


Pobuda za ustanovitev nove protirevolucionarne vojaške enote je prišla tako iz slovenske kakor tudi nemške strani v drugi polovici septembra 1943.

Slovensko domobranstvo je imelo v očeh nemškega okupatorja vlogo pomožne policije določene samo za bojevanje na slovenskem ozemlju, v očeh protirevolucionarnega tabora pa je to bila Slovenska narodna vojska, ki brani slovenski narod pred boljševizacijo. Prav tako pa je bilo Slovensko domobranstvo vir častniškega kadra JVvD. Tako so se morali zaradi same legalnosti domobranci vesti do Nemcev lojalno in z njimi sodelovati, po drugi strani pa so podtalno delovali proti njim. Čakali so na primeren trenutek, da s pomočjo zaveznikov kot del JVvD osvobodijo Slovenijo od okupatorja in revolucionarjev.


Ker so bili Nemci precej nezaupljivi do samega domobranstva, so domobrancem vsilili prisego, ki so jo vezali nase. Ni pa rečeno, da ni imela tudi tukaj nekaj besede OF. V celotnem obdobju Slovenskega domobranstva se kaže nemška nezaupljivost že pri samem oboroževanju teh enot, saj so jih oborožili zgolj z italijanskim orožjem, niti jim niso dovolili imeti težke oborožitve v okviru večjih artilerijskih enot. Med častnike Slovenskega domobranstva pa je zaradi ilegalnega delovanja v okviru JVvD udaril tudi Gestapo in kar nekaj le teh poslali v Dachau.
Tako je v začetku imenovana Slovenska domobranska legija nastala iz meščanske straže v Ljubljani, iz preživelih vaških stražarjev iz Turjaka in drugih postojank po Notranjskem. Na novomeškem področju pa je osnovo za Slovensko domobransko legijo tvorila skupina vaških stražarjev, ki so se pod poveljstvom Vuka Rupnika umaknili iz Novega mesta, v katerem so že bili partizani v dogovoru z Italijani, da le-ti ob svojem odhodu predajo orožje in pripadnike protikomunistične milice. Ta skupina se je preko Zameškega umaknila na nemško stran.


V začetku oktobra 1943 je bil postavljen Inšpektorat Slovenskega domobranstva, ki se je v začetku novembra istega leta preimenoval v Organizacijski štab slovenskega domobranstva.

Iz posadnih čet na Notranjskem in Dolenjskem so Nemci ustanovili tri nato pa šest domobranskih bataljonov, vendar samo kot administrativne enote, že sredi decembra 1943 pa so ustanovili 7 bojnih skupin, v katerih so povezali vse domobranske enote v Ljubljanski pokrajini. Že 25. februarja 1944 so bile bojne skupine razpuščene, iz njih pa so sestavili štiri močne domobranske skupine ali cone v Ljubljanski pokrajini – N (Nord), W (West), M (Mitte) in O (Ost). Tako je imela Šolska skupina oznako »N«, Skupina za zavarovanje proge (SZP) »W«, Operativna skupina »M« in Zaščita okraja Novo mesto (ZONM) »O«. Prav tako so v vsaki od teh con ustanovili oziroma se je formiral po en udarni bataljon. Kasneje pa sta se formirala še dva udarna bataljona.

Po začetnih neuspehih in pogostih porazih novonastalih domobranskih postojank s strani partizanskega nasprotnika v letu 1943 se vojaška sreča v drugi polovici leta 1944 obrne na domobransko stran. Razloge lahko najdemo v domobranski taktiki bojevanja s prevzemom načina gverilskega vojskovanja.

V septembru 1944 je bil general Rupnik, takrat šef Pokrajinske uprave, imenovan za generalnega inšpektorja slovenskega domobranstva.

Slovensko domobranstvo se maja 1945 uradno preimenuje v Slovensko narodno vojsko v sestavu JVvD in se pred prihajajočo jugoslovansko armado umakne na Koroško v Vetrinj pod okrilje angleških zaveznikov. Angleži jih še istega meseca s pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo, po predhodnem dogovoru s Titom, predajo partizanom. Ti pa jih odpeljejo z vlaki v Jugoslavijo in jih večji del kruto likvidirajo.


Avtor besedila iz izbor fotografij : Aleš Nose, raziskovalec obdobja 2. svetovne vojne na Slovenskem


Advertisements

2 Comments on “SLOVENSKO DOMOBRANSTVO

  1. Domobranci so prisegli manjšemu zlu z razlogom, da obvarujejo čim več Slovencev. Na žalost jim to ni uspelo, saj so po vojni Britanci razorožili domobrance in jih poslali nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih čakali Tito in njegovi klavci. V malo več kot mesecu so poklali čez 200.000 ljudi, ogromno od nih jih je bilo Hrvatov.

    Hrvaška se, podobno kot Slovenija, še vedno spreneveda o svoji zgodovini. Je pa morda tako tudi prav in da se Hrvatje z resnico soočijo istočasno, kot Slovenci.

    Sprave ne sme biti in je ne bo. Lahko je sprava do tistih, ki so “samo izpolnjevali ukaze”, se pravi gre za na silo mobilizirane Slovence v komunistično vojsko, pa tiste, ki so nasedli komunistični propagandi, ne more biti pa sprave z vodji in z nasledniki komunistične partije.

    Resnica je, da se je nad Slovenci zgodil genocid in da se to dejstvo prikriva že 70 let. Prikriva se zato, ker so naslednjiki na položajih. Uporabljajo pa še enake, staro-komunistične metode farbanja ljudstva s propagando, provociranja in usmerjanja javnega mnenja. NA žalost se ta naš socializem pozna tudi v gospodarstvu.

    Lep dan

  2. Slovensko domobranstvo je obstajalo le 1.5 leta. V tem času NI doseglo osnovnega namena: ni uspelo obvarovati prebivalstva ljubljanske pokrajine pred nasiljem lokalnih partizanov in NI preprečilo vojaške zmage komunizma ter njegove vladavine v Sloveniji za naslednjih 45 let. Cena življenj mladih fantov, ki so jih zapeljali v ta neuspešen poskus odpora proti komunizmu, je bila strahotna (15.000 mrtvih). Zgodovinska bilanca je neusmiljena: NEUSPEŠEN in NEUČINKOVIT način odpora proti komunizmu. Zakaj ga tako poveličujete? Sam škof Rožman je v povojnih letih priznal del moralne krivde z besedami “Ne bi se jim smeli upreti z orožjem!”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: