ZGODBA ZAPLENJENIH TOPOV

Image EXIF Data

  • Date Taken: 01 Jan 1970, 00:00:00
  • Camera:
  • Focal Length: 74099370.666667
  • Aperture: f/74099370.67
  • ISO: 0
  • Shutter Speed: 74099370.666667 seconds

Avtor: Aleš Nose, raziskovalec obdobja 2. svetovne vojne na Slovenskem



Poleti, julija in avgusta 1944, je partizanska 18. divizija pod poveljstvom polkovnika Staneta Semiča – Dakija (18. div. je poveljeval od 23. 6. do 3. 10. 1944) dvakrat napadla odsek ob železniški progi med Šmarjem in Škofljico z glavno nalogo porušiti šmarska tunela.

Prvi napad je potekal v noči iz 26. na 27. julij leta 1944. Akcija ni popolnoma uspela, saj je bil šmarski tunel pri Razdrtem le delno poškodovan in kaj kmalu usposobljen za promet. Domobranci so pri tej partizanski akciji ujeli komisarja minerskega voda.

Tako sta dve partizanski brigadi, 8. »Frana Levstika« in 9., ponovno napadli isti odsek v noči iz 13. na 14. avgust leta 1944 z nalogo rušenja in onesposobitve drugega tunela, predpogoj za to je bilo zavzetje domobranske postojanke nad tunelom nad Malim Vrhom pri Šmarju, kjer je bil del 11. čete. Skratka 8. brigada je imela nalogo napasti Škofljico, 9. pa uničiti drugi tunel in uničiti bunkerje. Akcije se je udeležil tudi celotni štab 18. divizije. Vendar se je zopet zgodil nesrečni slučaj, da so Nemci med akcijo ujeli intendanta divizije.

Partizani so začeli obstreljevati Mali Vrh že kmalu po polnoči 14. 8. 1944, ob 2.30 pa so izvršili več zelo močnih jurišev na postojanko na Malem Vrhu. Ker je poslala domobranska posadka eno desetino v skupno akcijo v okolico Grosuplja, so bili njeni položaji oslabljeni. Partizanom je uspelo vdreti v postojanko, a je pravočasno prišla pomoč iz Grosuplja, ki je partizane pregnala. Na pomoč jim je odšla polovica III. udarnega bataljona pod poveljstvom stotnika Miroljuba Stamenkoviča. Ta polovica bataljona je bila okrepljena z delom 27. čete iz Grosuplja. Iz Grosuplja je krenil preko Sela na Hudo Polico. Ko so partizani ugotovili, da so za njihovim hrbtom domobranci, so se obrnili in začeli napadati z vsemi silami položaje bataljona. V borbi, ki je bila izredno ostra, so partizani večkrat naskočili domobranske položaje.

Končno je prišel še IV. udarni bataljon pod poveljstvom stotnika Dušana Meničanina, ki je napadel že umikajoče se partizane. V kritičnem trenutku se je pojavil tudi oklepni vlak Grosuplje, ki je uspešno posredoval in tako rešil posadko. Nato je odšel na progo do vasi Sela pri Šmarju, kjer je obstreljeval umikajoče se partizane, ki so ponoči napadali Mali Vrh. Med borbo so 4 angloameriška letala napadla oklepni vlak ter uničila stroj in tender (zalogovnik s podajalnikom). Posadka vlaka pa ni imela žrtev.

Pri III. udarnem bataljonu je padlo 50 partizanov, 20 je bilo ujetih. Na odseku IV. udarnega bataljona pa je padlo več kot 100 partizanov, 22 pa je bilo zajetih. Domobranci so imeli 3 hudo in dva lažje ranjena. Zaplenili so dva protitankovska topova in več drugega materiala.


Partizanski prisilni mobiliziranec opisuje položaj takole:
»Okoli druge ure zjutraj smo dospeli do bunkerjev nad predorom. Medtem ko je bil štab divizije na nasprotnem hribu s tremi topiči, sta 8. in 9. brigada obkoljevali bunkerje. Ko smo jih obkolili, smo dobili povelje za juriš. Takoj so nam odpovedale tri strojnice. Ker je eden od strojničarjev ni mogel takoj popraviti, ga je komandir 2. čete pobil s puškinim kopitom na tla. V juriš so nas pognali, čeprav mnogi celo pušk nismo imeli. Z udarci, kletvicami in psovkami so nas gnali naprej. Zaradi hudega ognja s strani domobrancev jih je obležalo okoli 30 samo iz 9. brigade. Takoj nato smo se umaknili v dolino. Po kratkem prerekanju so se poveljniki odločili za nov juriš. Do drugega juriša ni prišlo, ker so nas domobranci že prej z izpadom vrgli nazaj. Istočasno so nas obkolile druge domobranske edinice«. (Slovenec, 25. 8. 1944)


Padlo je okoli 150 partizanov, ujeli pa so jih okoli 60. Domobranci so zaplenili 2 protitankovska topova, večja množina ekrazita, pripravljenega za miniranje predora, 6 konj – med njimi Dakijevega, 6 težkih minometov, 4 protitankovske puške, več lahkih minometov in strojnic ter mnogo streliva in pušk. (po Slovencu, 25. 8. 1944) Po takratnih uradnih partizanskih dokumentih so imeli 34 mrtvih, 156 pogrešanih, 1 ranjenega in 24 ujetih. Torej skupaj 214 mož. Obe strani sta približno enako ocenili skupno izgubo mož na partizanski strani.


Domobranec Franc Zagorc iz okolice Šentjerneja je bil v 16. četi I. udarnega bataljona v Stični.
Njegov dnevniški zapis za ponedeljek 14. avgusta 1944 je sledeč:
»So partizani danes zjutraj napadli Šmarje. So se oni grozno opekli. Mnogo je mrtvih in ranjenih partizanov. 45 ujetih. Partizanske izgube gredo preko 200 mož. Ogromen plen v orožju in blagu. 2 topa! Naši so 3 lažje ranjeni.«


Ta poraz pa partizanom ni popolnoma zadoščal in so v noči na 16. avgust prišli k Višnji Gori »prositi« domobrance, naj jim vrnejo zaplenjena topa. Vendar so se tudi tukaj opekli.


Domobranec Franc Frančič iz 27. čete v Grosuplju v svojem pismu domačim v okolico Šentjerneja piše sledeče:
»Grosuplje 22. 8. 44 (torek)
V nedeljo zvečer (13. 8. 1944) in ponoči (na ponedeljek 14. 8. 1944) je pokalo pa ne v Grosupljem pač pa na sosednji postojanki v Šmarju kakor že dolgo ne tako, da spali nismo nič. Borba je trajala še v ponedeljek cel dan. Seveda so bili tovariši pošteno tepeni in so imeli velike izgube. Naša četa je dobila dva topa in še več orožja. Topa so dali Višnjegorskim domobrancem, ker pri nas jih že imamo. V praznik (Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren) ponoči pa tovariši partizani šli napadat Višnjo goro in prosit za tista dva topa, da naj jih vrnejo, ker so jih posodili od Hrvaških partizanov, da naj dajo nazaj, da sedaj nimajo kaj vrniti. Seveda je bila prošnja nerešena, je to smešno prosit, pri tem so še izgubili tovariši en težki minomet in nekaj mrtvih.«


Štab VII. korpusa je 25. avgusta v posebni naredbi poudaril, da so enote 8. in 9. brigade utrpele velike izgube v moštvu in orožju zaradi slabega nevojaškega vodstva poveljujočega kadra. Zaradi ponesrečene akcije je bil v začetku oktobra odstavljen tudi komandant VII. korpusa. Daki, komandant 18. divizije, pa je bil 11. oktobra 1944 zaslišan v partizanskem glavnem štabu pri častnem oficirskem razsodišču, ki mu je predsedoval general Radovan Avšič-Jaka.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: