CENTRALNA TEHNIKA KPS

Ciklostilne in grafične tiskarne, pirotehnika, dokumentarna tehnika, radijski in cinkografski oddelek, nabavni in odpremni oddelek, sektor kurirk in javk ter obrtni in gradbeni oddelek. Vseh deset zgoraj navedenih sektorjev je v svojo organizacijo, med leti 1941 in 1945, vključevala t.i. Centralna tehnika Komunistične partije Slovenije. – CT KPS.

Centrala tehnika, kot del ustroja Komunistične partije, se je razvila iz predvojne Partijske tehnike, katere nastanek umeščamo v obdobje umika Partije v ilegalo, decembra 1920. Že takrat je Partija namreč začela organizirati svoj ilegalni tisk in ilegalne zveze za širjenje idej, istočasno pa je začela z izdelovanjem ponarejenih dokumentov za svoje aktiviste in ilegalce.

V prvem letu osvobodilnega boja je sedež centralnega osvobodilnega gibanja in s tem tudi Centralne tehnike postala Ljubljana. Ljubljana je namreč razpolagala s tehničnim materialom in kadrom, v njej pa je bilo vse do 18. maja 1942, tudi vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja.


Nabavni in odpremni sektor
Naloga sektorja je bila, da aktiviste oskrbi s potrebnimi količinami črkovnega gradiva, papirja, matricami, z barvo, električnim in radijskim materialom, kemikalijami, gumami za pečate, cementom za gradnjo bunkarjev, itd. Poleg omenjenega je moral sektor zagotoviti tudi dobavo velikih količin tekstilnega blaga, usnja in obutve, cigaret, živil in vsega preostalega potrebnega za upor. Sektor je deloval pod vodstvom Alberta Zornada – Marka. Pomembno pa sta se v organizacijo sektorja vključevala tudi Marija Ziherl – Ančka in Stane Dolenc. Centralno skladišče nabavnega in odpremnega sektorja je bilo sprva skladišče na Rimski cesti, kasneje pa na Mirju.
Najvažnejši kanal, po katerem je potovalo največ blaga, je bil kanal po železnici. Železničarji so sodelovali že pri nakladanju ilegalnega vagona, vagon so nato vključili v kompozicijo, ga opremili z ilegalnimi tovornimi listi, zaplombirali in ga odposlali do najbližje postaje. Pomemben kanal je potekal tudi preko gostilne in trgovine Novak na Viču, preko katerega so potovale zlasti pošiljke občutljive narave – razno razstrelivo, bombe in orožje.


Ciklostilne tehnike
Sektor se je razvil v zelo kratkem času, saj je bila potreba po ilegalnih letakih in tisku, za širjenje narodnoosvobodilnega boja, nujna. Že sredi maja 1941 je tako začel izhajati ilegalni časopis Slovenski poročevalec, kot osrednji informacijski organ Osvobodilne fronte. Da ni bilo potrebno ilegalne literature prenašati iz enega dela Ljubljane na drugega, so bile ciklostilne tehnike razvrščene domala v vseh predelih mesta. Prvi vodja ciklostilnih tehnike je bil Tonček Žerjal.


Ilegalne grafične tiskarne
Le te so omogočale razmnoževanje tiska v večjih nakladah, zato so v Ljubljani v letih 1941 in 1943 organizirali kar pet grafičnih tiskarn. Vse svoje izdelke so tiskale v visokih nakladah – npr. brošure v 5000 do 6000 izvodih, periodične liste v 6000 do 8000 izvodih, drobni tisk (letake, formularje) pa celo v 13000 do 15000 izvodih, kar je povzročilo, da je že 28. avgusta 1941 general Robotti izdal ukaz, da za vsako ceno odkrijejo tajne partizanske tiskarne, ki so sodeč po količini tiskanja, v polnem razmahu.

V Ljubljani so tako delovale:
Tiskarna Podmornica (Cesta na Brdo 95, Ljubljana – Vič);
Delovala je od konca septembra 1941 do maja 1942. Bunker je bil dolg tri, širok dva in pol ter visok dva metra. Vhod je bil zgrajen skozi straniščna tla na posebnem mehanizmu po sistemu vozička. Opuščena je bila, saj je ostala zunaj žičnatega obroča za vsega 100 metrov.
Tiskarna Tunel (Emonska cesta 2, Ljubljana)
Delovala je od februarja do avgusta 1942. Nahajala se je nad takratno tovarno zamaškov. Večjo podstrešno sobo so pregradili s steno iz votlaka. Bunker je bil dolg tri metre in pol, širok meter in pol in je imel majhno podstrešno okno. Opuščena je bila, ker je bil onemogočen stik z njo.
Tiskarna Tone Tomšič (Šubičeva ulica 3, Ljubljana)
Delovala je od avgusta 1942 do februarja 1943. V prostorih je bilo uradno prijavljeno skladišče veleprodaje »Italba«, knjigoveznica Gabrijela Škerla, neuradno v prezidanem prostoru pa so opravljali še ilegalno tiskanje. Ostal je le ilegalni vhod v tiskarno, saj so namreč na steno tiskarne namestili prostorno knjigoveško polico. Lokacijo tiskarne so odkrili preko anonimne ovadbe.

Tiskarna Tehnika (ulica Milana Majcna 47, Ljubljana – Šiška)
Delovala je od avgusta do septembra 1942. Prostor za tiskarno je bil v podzemni betonski jami, v velikosti 4 x 5 metrov in se je nahajal pod kombiniranim mizarskim strojem. Vhod v bunker je predstavljala ena izmed sten jaška. Tiskarna je bila odkrita s strani okupatorja, verjetno zaradi predhodne izdaje.
Tiskarna Jama ali Truga (Zelena Jama – Ljubljana)
Tiskarna je delovala od 10 do 22. decembra 1942. Postavljena je bila v sušilnici za les, mizarske delavnice Alojza Jevnikarja. Bunker zanje je bil vkopan v živo skalo in ko so tiskarno tehnično in grafično opremili so bunker popolnoma zazidali. Ostal je le tajni vhod, katerih robovi vrat so potekali natančno ob ceveh sušilnice. Odkrita je bila s strani okupatorja po prijetju kurirja tiskarne.


Cinkografski oddelek
Oddelek je bil zadolžen za izdelovanje klišejev za dokumente, štampiljke, krušne karte, obveznice, bonov itd., tako da bi bil zanj bolj primeren izraz klišarna. V cinkografiji so izdelovali tudi žige za partizanske odrede, legitimacije za diplomatske potne liste na platnu, posebne legitimacije za ilegalce, klišeje za razne brošure, itd. Aktivisti so za svoje delo potrebovali temnico, jedkalni stroj, kopirni stroj, vrtalni stroj za pripravo cinkove plošče, usnjene in gumijaste valje, korita za spiranje, več vrst kemikalij in še bi lahko naštevali. Stane Cimperman, sodelavec cinkografije je v svojih spominih zapisal: »Pri zaslišanju so me prosili, naj povem, kateri bankovci so pravi, in kateri ponarejeni, kaj je bilo zelo laskavo za partizanske tiskarje.«


Dokumentarni sektor
Sektor je bil zadolžen za izdelovanje dokumentov, izdelovanje vrednostnic, obrazcev, listin za potrebe Osvobodilne fronte ter štampiljk za nevojaška in vojaška telesa, ki so bila oblikovana in vzpostavljena. Ponarejali so tudi krstne in poročne liste, osebne izkaznice, stanovanjske odločbe, skratka vse, kar je omogočalo varno gibanje in varen transport. Oblikovana je bila ekipa strokovnjakov – fotograf, kemofotograf, več klišarjev, stavcev, risarjev, graverjev, tiskarjev, ponarejevalcev podpisov in izpolnjevalcev golic z vsebino. Ti med seboj niso imeli neposrednih stikov, niti niso smeli vedeti eden za drugega. Značilnost sektorja je bila, da je izdelovala dokumente skoraj istočasno kot okupator. Potrdilo, da so delo dobro opravljali je bila zmeda okupatorja, ki ni mogel razumeti, kako da kroži po Ljubljani toliko njegovih dokumentov.


Obrtna dejavnost
Centralna tehnika je pod svojim okriljem imela lastno ilegalno mizarsko in kleparsko delavnico, v delovanje pa so bile vključene tudi številne ključavničarske, mehanične, radiotehnične, krojaške, čevljarske, sedlarske, torbarske, tapetniške, pasarske, knjigovezniške in ostale delavnice. V njih so aktivisti izdelovali najrazličnejše kamuflažne predmete, kot npr. votle valje, obešalnike z vdelanimi mehanizmi, votla tnala, knjige z dvojnimi platnicami, vozove z izvotljenimi deli, itd. kot tudi vse potrebne predmete za boj. Skrbeli so za oblačila ilegalcev in vojakov, za zadostno število čevljev in gojzarjev ter gamaš in nahrbtnikov, za bodala, železne španske jezdece, lonce in opremo za bolnišnice.


Radijska dejavnost
V sektorju je delovalo okvirno 40 ljudi – 13 inženirjev in študentov elektrotehnike, 9 radiomehanikov, radiotelegrafista, elektrotehnika, precizni mehanik, ključavničar, itd. Do maja 1942 je ljubljanska ekipa izdelala že šest večjih oddajnikov, od katerih so bili trije namenjeni štabom in eden za Glavno poveljstvo. V okviru radijskega sektorja je delovala tudi radijska oddajna postaja Osvobodilne fronte, imenovana Kričač.


Kurirke in javke
Naloga kurirk je bilo prenašanje pošte, orožja, literature in ilegalnih dokumentov. Kurirke so tako opravljale delo, ki ga danes opravlja pošta s telegrami, telefoni in internet. Vedele so za stanovanja najtežjih ilegalcev, za kraje in čase sestankov, poznale so javke. Na dogovorjenih mestih jih je čakala ilegalna pošta, s katero so se nato odpravile po mestu. Pisemca so navadno zavila v drobne zvitke, le te pa vtaknile v lase, dvojne robove oblek, skrivne žepe, itd. Številne so bile tudi javke – bolj ali manj zasebni prostori, kjer so se na sestankih dobivali ilegalci in kjer se je shranjevalo časopisje, brošure, itd.


Pirotehnični oddelek
Njegova poglavitna naloga je bila, kako v okupirani Ljubljani izdelati razsteljiva, vžigala in bombe. Hkrati je bilo potrebno popravljati tudi razne razstrelilne naprave, organizirati delavnice in izdelovati tehnologijo za izdelovanje razstreliv in vžigal. Pirotehniki so sprva delovali kar v svojih službenih laboratorijih surovine pa so pridobivali preko nabavnega sektorja. Kasneje so s pomočjo gradbenega oddelka organizirali tudi svoje delavnice – ena takih je bila v pasarski delavnici Pavle Mencerjeve v Medvedovi ulici 7.


Gradbeni oddelek
Ena od osnovnih dejavnosti Centralne tehnike je bila tudi gradnja ilegalnih skrivališč za različne delavnice, orožje, hrano, sanitetni material, propagandno gradivo ter za skrivališča najrazličnejših aktivistov OF. Oddelek je začel organizirano delovati že zadnje dni junija 1941. T.i. bukarjev lahko v letih med 1941 in 1945, samo v Ljubljani naštejemo preko oseminosemdeset. Bunkarejev pa je bilo zagotovo še več, saj so posamezni aktivisti prenekatere bunkerje gradili po lastni potrebi in presoji. Gradbeno ekipo je v začetku vodil Rudolf Ganziti, kasneje pa je delo prevzel Martin Gorišek – Vencelj.

V spominih se je Rudolf Ganziti svojega dela spominjal takole: »Naloga ni bila lahka. Potrebna je bila čuječnost, da nebi kdo kaj zaslutil, kaj šele, da bi kaj vedel. Sam prostor in vhod v bunker je bilo treba tako zakriti, da ga sovražnik še pri vestni preiskavi nebi odkril…«. »Da bi izvedelo za delo čim manj ljudi, sem hočeš nočeš moral obvladati vse gradbeniške poklice. Bil sem zidar, keramik, električar, vodovodni inštalater, strojni ključavničar, mizar, projektant, itd.«


“Za konspirativno delo ni potrebnih velikih šol, važno je, da so izbrani ljudje hrabri, predvsem pa pošteni, iznajdljivi, preudarni, samodisciplinirani in predani..” (Rudolf Ganziti)


Uporabljena literatura:
ur. Krivic, V. (1959): Ljubljana v ilegali I. ČZP Ljudska pravica, Ljubljana.
Zupanec, A. (2010): Gradbeni oddelek Centralne tehnike Komunistične partije Slovenije oz. “Podzemlje ilegalne Ljubljane”. Ljubljana.
Žmmuc, I. – rokopis.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: