Bogo Tomše, vojni dopisnik in priložnostni fotoreporter

11. avgusta 1944 je Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije izdal odredbo o organizaciji propagande, s katero so želeli dvigniti »samodejavnost borcev in fukcionarjev«.[1] Organizacija vsega propagandnega dela v odredih, brigadah in zalednih enotah je postala izključna dolžnost političnih komisarjev in njihovih pomočnikov; za razliko od štabov korpusov in cone[2] ter divizijskih štabov[3], kjer so to nalogo zaupali propagandnim odsekom. Sámo poročanje o bojih in življenju enot na položaju in v zaledju je bilo zaupano vojnim dopisnikom in reporterjem. Dopisnike je razpošiljala poročevalska sekcija, ki jim je dajala hkrati tudi točna navodila o čem naj pišejo. Med njimi je tudi obstajalo tudi pravilo kroženja, menjevali so se tako med enotami kot tudi širše, med korpusi.[4] Vojni dopisniki so pogosto delovali skupaj z vojnimi fotoreporterji, saj se je na takšen način tudi zbiralo material za reportaže, ki naj bi se objavile v zvezi s fotografskim materialom.[5] Zaradi narave dela, premikov in prisotnosti na kraju dogodka pa je vojni dopisnik, če je pri sebi le imel fotoaparat, postal tudi slikovni kronist vojnega dogajanja.


Pomembnost pretoka informacij je dobila v vojnem času še večji pomen, zato je v ospredje stopila tudi izbira primernega novinarskega kadra, ki bi službo vestno opravljal na način, ki ga »naša borba zahteva.« Poročanje bi moralo potekati sorazmerno z dogajanjem, a vojne razmere so to zahtevo pustile stati vnemar, ko »šest tednov po koncu nemške ofenzive odsek ni prejel niti ene reportaže in le nekaj skopih vojnih poročil. Poročanje vojnega dopisnika je v vojni kakor top. Če umolkne, nastane vrzel, ki jo je treba zapolniti.«[6]


Zamude so se zgodile tudi Bogu Tomšetu, ki je svojo novinarsko žilico s pridom uporabil kot vojni dopisnik. »Ponoči in podnevi v gozdu, brez spanja, kadar smo bili v vasi z natovorjeno stanico, so glavni vzroki za to (zamudo). Naj opišem kako pišem sedaj te dopise: Sedim na nahrbtniku in papir na kolenih, s torbico preko rame čakam trenutka, ko bom lahko skočil. V isti sobi, ki je precej majhna, je še radiostanica, vsi odseki, štab bataljona za vezo in civili. V sobici nas spi petindvajset in imamo noge kar eden drugemu navzkriž.«[7]


»Da vojno poročevalska in novinarska služba ni zatočišče za lenuhe in skrivače, ki se odrekajo vojaški službi temveč je važna panoga udejstvovanja, kjer mora človek zastaviti vse svoje moči in sposobnosti«, je bilo izpostavljeno že v odredbi iz 29. decembra 1943.[8] Po omenjeni odredbi so se poročila pošiljala kot nujna pošta, poročil ni bilo potrebno pošiljati vsak dan, saj je bilo jasno, da »ni treba pošiljati praznih pisem s pripombo: »Danes na odseku našega bataljona, brigade ali divizije ni nič novega«. Vprašanje primernosti poročil ali ustrezajo zahtevam, pa se je seveda vedno porajalo, še konec januarja 1945 je Bogo Tomše spraševal uredništvo Naše vojske kaj je »najvažnejše, kar vam moram prihodnjič v depešah javljati.«[9] Njegovi prispevki pa so bili tisto, kar se je od dopisnikov zahtevalo, ko je ugotavljal, »da ste s poročili zadovoljni. Poročal vam bom še naprej. (…) Tudi jaz sem pozneje skoro mislil, da sem pisal preslabo. Vendar pa sem ugotovil, da ni tako. Pripomnil bi le to, da se politični funkcionarji zelo trudijo, da bi se vzbudilo med borci zanimanje do branja in da se borci, ki slabo berejo vadijo z glasnim branjem. S štabom se sedaj razumem in sem se jaz zaletel.« [10]


 

797_4


Včasih je bilo »organizirati dopise borcev popolnoma nemogoče, ker so vsi preveč izmučeni in natrpani po sobah«[11] ali pa je vojni dopisnik sicer »skušal opisati junaštva odlikovanih borcev, vendar pa mi ni nihče od njih res kaj zanimivega povedal.«[12] Prav tako je tudi upadlo zanimanje za propagandno literaturo, če je številka Naše vojske »prišla ravno v času, ko so borce prestajali največje napore in je zato ostala precej malo prebrana. Saj razumeš: če borec komaj čaka, da bo lahko za pet minut, mogoče kar stoje, zaspal, ne bo bral študijskih člankov.« [13] Poročila in dogodke po enotah je torej napisal vojni dopisnik, nekatera je doživel sam, druga pa so bila posredovana. Reportažo z naslovom S srečo v žepu se marsikaj doživi[14], je Tomše napisal po obveščevalčevem pripovedovanju in »gotovo ni veliko pretirana«, kot sam pripomni na koncu prispevka. Na podlagi omembe, da bo Tomše poslal »junaštva nekega obveščevalca iz IX. brigade (Franceta Zupančiča) in parih drugih, ko bom imel čas[15] se lahko prepričamo o časovnem zamiku pošiljanja prispevkov.


Vojni dopisnik Bogo Tomše je poleg svoje novinarske službe opravljal še eno, fotoreportersko. Poleg svojih zapiskov, poročil, opažanj, nasvetov in prispevkov za časopis Naša vojska[16] je namreč zapustil tudi fotografske posnetke, ohranjenih sto devetintrideset[17] pa hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in so del zbirke Tekoče gradivo. Njegove fotografije prikazujejo vsakdanje elemente, ki jih je doživljal borec v določeni partizanski enoti[18] med januarjem in aprilom 1945. Osnovna fotografska dokumentacija je ohranjena, a kljub vsemu precej skopa. Nekatere posnetke je sicer Tomše dokumentiral do ure natančno, a jih med ohranjenimi negativi ni moč najti.[19] Ker je moč medija fotografije velika, in kot zapiše Franjo Veselko, vodja fotosekcije SNOS, »slika je namreč močno in učinkovito propagandno sredstvo; dobra slika vpliva močneje od kakršnegakoli letaka, ker vpliva na gledalca neposredno in čim bojša je, tem močnejši je njen vpliv.«[20] Večina posnetkov Boga Tomšeta prikazuje »aktualen, pereč izsek iz naše borbe, našega življenja. Slika ima tem večjo propagandno vrednost, čim važnejši in pomembnejši je izbrani motiv za napredek in uspeh našega boja.« Fotoreporter je tudi imel boljše posnetke, če »živi zakoreninjen v svoj čas, če doživlja politično, družbeno in vojaško dogajanje, če pozna kot pravimo – linijo naše preobrazbe.«[21] Ker fotografija ohranja videz dogodka ali človeka, je bila zmerom tesno povezana z idejo zgodovinskega. Ideal fotografije pa je zgrabiti »zgodovinski« trenutek.[22] Ta odločilni trenutek je znameniti concept Henrija Cartier – Bressona, ki je združil idejo o hipnosti fotografije s starejšim konceptom, ki ga je poznala zgodovina umetnosti: pripovedovanje zgodb v eni sami podobi.[23] Serija fotografij o boju XV. brigade in Dolenjskega odreda ohranja slikoven dokaz o bojih v Suhi Krajini ter postavlja vlogo vojnega dopisnika in fotoreporterja v ospredje kot kronista dogajanja, ki v duhu partizanske propagande popiše boje.

 

bogo Tomše035

Omenjeno reportažo si je mogoče prebrati tudi v .pdf obliki: Reportaža, vojni dopisnik Bogo Tomše


[1] AS 1851/2117/1: Odredba o organizaciji propagande, poslano Propagandnemu oddelku Glavnega štaba, Štabu VII. korpusa in IX. korpusa, štabu IV. operativne cone, komandi Oficirske šole Glavnega štaba, pod odredbo sta podpisana komandant Franc Rozman-Stane in politični komisar Boris Kraigher, izdano 11. avgusta 1944.

[2] Propagandni odsek pri korpusu oziroma coni je bil sestavljen iz 93 oseb. AS 1851/2119/3, Načrt za formacijo propagandnih odsekov pri korpusih in coni, 15.8.1944, št. 82/44 – A, oznaka zaupno, podpisan politični komisar Ante Novak

[3] AS 1851/2119/3. Načrt za formacijo propagandnih odsekov pri štabih divizij, oznaka zaupno, 18.8.1944. štev. 86/44. A Propagandni odsek pri štabih divizij šteje 12 ljudi in je formiran tako: šef odseka, njegov pomočnik, administrator, referent za tisk, kulturno-prosvetni referent, šest dopisnikov in fotoreporter.

Kasneje so propagandne odseke v divizijah ukinili. AS 1851/2117/1, 30.9.1944, štev. 722

[4] AS 1581/2119/3, Načrt za formacijo propagandnih odsekov pri korpusih in zoni, 15.8.1944, št. 88/44 – A, oznaka zaupno, podpisan načelnik oddelka, politični komisar Ante Novak.

»Dolžnost poročevalske sekcije je, da daje točna navodila svojim dopisnikom, ki jih razpošilja po vseh svojih edinicah. Te dopisnike mora po edinicah večkrat menjavati, tako da se njihova iniciativa ne izčrpa. Sekcija mora skrbeti za to, da ima v vsaki diviziji in vsakem odredu vsaj po enega svojega dopisnika, vsaj dva dopisnika pa mora imeti doma, da jih po potrebi lahko pošlje v zaledje ali kjer je že potrebno. Opozarjamo že danes, da se bodo ti dopisniki menjavali tudi med korpusi.«

[5] AS 1851/2119/3 Pravilnik o organizaciji fotoreporterske službe, 16.2.1944, št. 6, podpisana za Glavni štab NOV in POS politični komisar Boris Kraigher, načelnik oddelka Ignac Koprivec

[6] AS 1851/2119/3 Okrožnica Propagandnim odsekom vseh divizij in odredov, 29.12.1943, Okrožnico je podpisal Ignac Koprivec

[7] AS 1851/117/2229, Uredništvu »Naše vojske«, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 26.1.1945

[8] AS 1851/2119/3 Okrožnica Propagandnim odsekom vseh divizij in odredov, 29.12.1943, Okrožnico je podpisal Ignac Koprivec

[9] AS 1851/117/2229, Uredništvu »Naše vojske«, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 26.1.1945

[10] AS 1851/117/2229, O proslavi obletnice RA, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 25.2.1945

[11] AS 1851/117/2229, Uredništvu »Naše vojske«, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 26.1.1945

[12] AS 1851/117/2229, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 27.1.1945

[13] AS 1851/117/2229, Nekaj o drugi številki »Naše vojske«, ki smo jo prejeli 22.1.1945, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 26.1.1945

[14] AS 1851/117/2229, S srečo v žepu se marsikaj doživi, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 21.2.1945

[15] AS 1851/117/2229, Bogo Tomše, vojni dopisnik, 27.1.1945

[16] AS 1851/117/2229, Poročila, mnenja in prispevki za časopis Naša vojska vojnega dopisnika Boga Tomšeta, ki se hranijo v Arhivu Slovenije.

[17] V ohranjenih zapiskih Boga Tomšeta se na nekaj mestih pojavi omemba, da je dogodke tudi fotografiral (npr. proslavo Rdeče Armade), fotografski posnetki pa se žal niso ohranili.

[18] Ohranjene fotografije so iz IX., X. In XV. brigade.

[19] AS1859/44/722, Opis slik filma fotoreporterja Tomše Bogota z dne 3.3.1945. Žal se v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ti posnetki ne hranijo

[20] AS 1643, št. 58, 4, O nalogah fotoreporterja, 16.2.1944, podpisana za Glavni štab NOV in POS politični komisar Boris Kraigher, načelnik oddelka Ignac Koprivec

[21] Prav tam.

[22] Berger John, Rabe fotografije, 1999, str. 31

[23] Bate David, Fotografija, Ključni koncepti, 2012, str. 69

[24] AS 1851/117/2229, Bogo Tomše, V Suhi Krajini, V XV. Brigade in Dolenjskem odredu, 10.3.1945, 13.3.1945, 15.3.1945


Članek je bil objavljen v letošnji številki Fotoantika 2015.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: