ISTO KRI IN ISTO SRCE PRINESITE NAZAJ

Primorci v italijanski kraljevi vojski pod fašizmom (1922–1943)


Avtorica prispevka: Irena Uršič, Muzej novejše zgodovine Slovenije


Od vstopa Italije v 2. svetovno vojno, junija 1940, do njene kapitulacije, septembra 1943, je po raziskavah Nataše Nemec, življenje izgubilo več kot osem tisoč primorskih Slovencev ter vojakov hrvaškega in furlanskega rodu, mobiliziranih v italijansko vojsko. To pomeni najvišji krvni davek Primorcev med drugo svetovno vojno. Umirali so za državo, ki je Slovence na Primorskem raznarodovala in zatirala vse srditeje od fašističnega prevzema oblasti. Primorci so bili v italijansko vojsko vpoklicani, ker so s sklenitvijo Rapalske mirovne pogodbe novembra 1920 in s kraljevim odlokom postali italijanski državljani – brez manjšinskih pravic, a z »državljansko dolžnostjo« z orožjem služiti Kraljevini Italiji. Leta 1922 jih je časopis Goriška straža na redno služenje italijanskega vojaškega roka, pospremil z »nujnim pozivom in vročo prošnjo«: »Fantje, vi ste naša kri, skrbite, da ta kri ne zvodeni, da se ne zmeša s tujo, da se ne pokvari. Isto kri in isto srce prinesite nazaj, kot ga imate s seboj! Vi, ki ste cvet in seme našega naroda, ostanite zdravi, pošteni, verni in narodni, zvesto vdani svojemu narodu, ki vas čuva tudi v tujini in vam kliče ob odhodu: Bog z vami! Na srečno svidenje!«


TUDI TO GRENKOST MORAMO IZPITI

Služenje Slovencev (iz Istre, s Tržaškega, Krasa, iz Vipavske doline, Posočja, z Idrijskega in s Cerkljanskega, iz Brkinov, z Ilirskobistriškega, s Postojnskega in Pivškega) v italijanski vojski je eno od obsežnih, a slabo raziskanih poglavij slovenske zgodovine. Vpoklic v italijansko vojsko, ki se je začel leta 1922, je zajel najprej obveznike, rojene leta 1901, nato pa tudi rojene med letoma 1899 in 1902. Nabor kar štirih letnikov skupaj je pomenil hud udarec za Primorce, ki so še trpeli za posledicami prve svetovne vojne, Italija pa ni imela posluha za gospodarski razvoj pokrajine in tudi vprašanja vojnih odškodnin ni reševala. Kako odklonilen je bil odnos Primorcev do nove vojaške obveznosti zgovorno izražajo prvi naborniki, ki so na sedeže nabornih komisij prihajali s črnimi zastavami. Toda javnost se je hkrati zavedala, da je nova dolžnost neizbežna: »V kratkem bodo morali oditi slovenski fantje služit v italijansko armado. Postava je trda, toda pokoriti se ji mora državljan, ako noče izročiti samega sebe najhujšim kaznim. Tudi to grenkost moramo izpiti.« (Goriška straža, 13.9.1922) Zagotovljeno je bilo, da bodo slovenski možje služili bliže domu, kar se je sprva uresničevalo. Toda ne dolgo. Kmalu so bili razpršeni v vse rodove vojske, v kopenske enote, v letalstvo in mornarico, po celotnem Apeninskem polotoku, Siciliji, Sardiniji in po kolonijah v Afriki. Vojaška služba je bila po tradiciji moškemu v ponos – toda tu so odhajali v vojaško službo državi, ki ni bila njihova domovina in ki si je zadala »drugorodce popolnoma reintegrirati« z raznarodovalnimi pritiski. Že leta 1923 so bila na Primorskem odpravljena vsa slovenska krajevna imena, v šole je bilo uvedeno poučevanje v italijanščini, v naslednjih petih letih so bili ukinjeni slovenske knjižnice, društva, denarne ustanove, prepovedan slovenski jezik v cerkvi in na sodiščih, slovenska imena in priimki poitalijančeni; Franc Brezic je postal Francesco Bressi, Vladimir Murovec Vladimiro Murovez, Ivan Skok Giovanni Scocchi… Toda Primorci v dolgih letih fašističnega raznarodovanja niso klonili. Slovenstvo so s podporo staršev in primorskih duhovnikov trdno ohranjali. Primorski časnikarji so fante spodbujali, naj vojaško službo poskušajo izkoristiti sebi v prid in se česa naučiti. Primer takega vojaka je bil Marjan Pavletič iz Tolmina, ki poudarja, da je prisegel s figo v žepu, a je poskušal izkoristiti vsako priložnost za učenje: »Tam sem dobil prvo izobrazbo, da sem lahko šel naprej v življenje.« Tudi pisatelj Boris Pahor iz Trsta je izkoristil priložnost, ki so jo imeli dijaki in študentje, in klasično maturo opravil med služenjem vojaškega roka v Libiji: »Opravil sem izpite iz grščine, latinščine, italijanske literature in zgodovine, kemije, fizike, skratka tako kot na klasičnem liceju. Bil sem zadovoljen, ker je bila to pozitivna zadeva, ki sem jo doživel.«

Z odhodom v vojsko so se začela odpirati prva protislovja. Na slovenskih tleh preganjano slovensko petje je bilo v vojski bolj ali manj dovoljeno. »V Arezzu nam je komandant rekel: ›Ragazzi! La canzone Dela, dela!‹ To je pomenilo, naj zapojemo koračnico Delaj, delaj dekle pušeljc, ki smo jo radi peli. To se mi je čudno zdelo, da tam lahko pojemo slovensko, doma pa nismo smeli,« se spominja Bojan Bizjak iz Branika. Primorci so trdno držali skupaj in prosti čas v večernih urah radi preživljali ob dobri kapljici, štiriglasno prepevajoč slovenske pesmi. Prepevanje v materinščini je pomenilo tudi globoko vez z domom in domovino, kajti pisanje v slovenščini je bilo večinoma prepovedano in cenzurirano. Italijansko civilno prebivalstvo je pogosto prvič slišalo slovenski jezik in slovenskim vojakom pripisalo, da so Tedeschi ali Austriaci, italijanski komandni kader pa je v Slovencih velikokrat videl potomce discipliniranih »avstrijskih vojakov«.

V VOJNAH OD LETA 1935
V nasprotju s Slovenci v Kraljevini Jugoslaviji, ki so bili v vojno pahnjeni aprila 1941, so se vojne preizkušnje za Primorce začele že leta 1935 z italijanskim napadom na Etiopijo (tedanjo Abesinijo). Italija je do takrat v Afriki že imela kolonije Libijo, Eritrejo in Somalijo, z osvojeno Etiopijo maja 1936, pa je razglasila svoj afriški imperij »Africa Orientale Italiana«. Emigrantski časopis Istra je 31. avgusta 1935 na naslovnici objavil članek z naslovom Demonstracije ob odhodu 11. letnika – okoli 3.000 ljudi spremljalo slovenske fante ob slovesu – številni incidenti s fašisti. Množično spremljanje okoli petstotih nabornikov s slovensko godbo in pesmijo in spopadi s fašisti na Goriškem veljajo za prvo javno protifašistično demonstracijo v Italiji. Vesti o etiopski neznosni vročini, eksotičnih boleznih, črnskih bojevnikih in ljudožercih so vojaške obveznike spravljale v obup, zato so se številni fantje s pobegi v Kraljevino Jugoslavijo izognili mobilizaciji, nekateri pa so se ji poskušali izogniti celo s samopoškodbami. V tej vojni so Slovenci prvič umirali za italijansko fašistično državo in se soočali s hudimi boleznimi, tudi z gobavostjo. Takole je zapisal vojak svoji mami, doma iz Maklavinove hiše na Ratečevem brdu v Brkinih: »Živ sem, a za vas toliko ko mrtev. Nahajam se namreč v bolnici bolan od gobavosti. Nekaj gob mi zazdravijo, a vedno se mi jih še enkrat toliko pojavi. Radi tega so se zdravniki zdaj odločili, da me pošljejo v poseben izoliran kraj za gobavce.«

Abesinski vojni je sledila španska državljanska vojna, ki se je začela julija 1936 in končala aprila 1939. V njej je v Mednarodnih brigadah na republikanski strani sodelovalo nad sto primorskih prostovoljcev, na nasprotni strani frankistov pa so se spopadali tudi mobilizirani Primorci v italijanski vojski. Anton Cizara iz Vipave se je znašel med njimi v vrstah italijansko-španske divizije Frecce Nere. Tako se je spominjal odhoda v Španijo: »Bila je prevara. Da bomo šli v Abesinijo gradit ceste, ker tam so imeli samo zajčje steze. V kasarni so nas oblekli v afriško uniformo, na ladji za Španijo pa so nam uniformo menjali.« Ko se je vojna v Španiji končala, so italijanske vojaške enote, tik pred Veliko nočjo aprila 1939, skoraj brez odpora zasedle Albanijo, do manjših spopadov je prišlo le v obalnih mestih. Dober mesec pozneje, 22. maja 1939, je Italija z Nemčijo sklenila jekleni pakt, a je zaradi nepripravljenosti odlagala vstop v vojno ter čakajoč na ugodnejši čas v vojski zadrževala vojake in nabornike, starost vpoklica je z enaindvajsetih let znižala na dvajset let ter izvedla množično mobilizacijo.

V SREDIŠČU SVETOVNE MORIJE
V novo svetovno vojno je Italija vstopila 10. junija 1940 z vojno napovedjo Franciji in Veliki Britaniji. Italijanski napad na Francijo z nekajdnevnimi spopadi v italijansko-francoskih Alpah se je hitro končal in 24. junija 1940 je bilo že podpisano premirje. Že septembra 1940 je sledil napad Italije na britanski Egipt, oktobra pa napad na Grčijo. Italijanskim porazom v Grčiji s številnimi žrtvami je priskočila na pomoč Nemčija in 24. aprila 1941 je bilo podpisano premirje, toda italijanske enote so v državi močnega odporniškega gibanja tako na celini kot na otokih ostale do kapitulacije Italije, kjer so nazadnje doživele obračun z dotedanjimi zavezniki Nemci. Milan Turk iz Pivke se je tako spominjal razorožitve in odhoda v nemško ujetništvo: »Grk mi je rekel: ›Kali patrida!‹ – srečno pot, a ni bila srečna. Štiriindvajset dni smo hodili. Vročina. Nikjer hrane. Našli smo mrtve italijanske vojake. Vsem so bile glave odrezane, vsa kri je bila sesirjena. Bilo jih je morda dvajset. Tiste muhe na njih! Kdo je to naredil!? Ali so bili nemški esesovci ali grški partizani? Kaj bo jutri?«
Vojaške operacije v puščavski Libiji so trajale od septembra 1940 do maja 1943. Franc Brezic iz Stran na Postojnskem, ki je bil na fronti ranjen, se spominja: »Prišli smo na ravnino, kjer je bila klavnica. Tam smo postali vsi zmešani. Brez pameti. Takrat sem se spomnil besed kapetana, ki nam je rekel, naj obdržimo mirno kri, če hočemo preživeti.« Srditost vojaških spopadov so stopnjevale puščavske razmere, ki jih opisuje Edvard Trobec iz Križa na Krasu: »Da smo se zaščitili pred vročino, smo skopali luknje v pesek in jih pokrili s šotorskimi krili in noter spali. Ampak kadar je začel pihati ghibli, je pesek nanesel na šotorska krila in vse skupaj se je udrlo na nas. Izpod peska smo lezli kot ščurki.« Prvi večji poraz proti britanskim vojaškim silam na severnoafriški fronti je italijanska vojska najprej doživela decembra 1940, nato februarja 1941, kar je Italijo prisililo v iskanje nemške pomoči, ki se je Milan Mahnič iz Skopega na Krasu tako spominja: »V Afriko je prišel Afrika Korps – to so bili strašni Nemci! Kaj so delali! Italijani so samo gledali. Dio, Bog! Mi smo bili cigani proti njim. Mi smo bili bosi, mi smo bili ušivi, mi smo bili raztrgani, brade si nismo imel s čim obriti, mi smo bili žejni in lačni, vse je bilo na nas!« Združenim nemško-italijanskim silam je junija 1942 uspel največji podvig s prodorom do bližine egipčanskega El Alameina, toda pozneje so anglo-ameriške sile dokazale premoč.

Aprila 1941, dan za tem, ko je Italija izgubila svoj vzhodnoafriški imperij, je brez odpora jugoslovanske vojske napadla Kraljevino Jugoslavijo in okupirala tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je poimenovala Ljubljanska pokrajina. Presenetljiv je podatek, da so pri napadu na Jugoslavijo sodelovali tudi Primorci v italijanski vojaški suknji in da jih je do kapitulacije Italije samo na ozemlju Ljubljanske pokrajine več kot sto izgubilo življenje. Po drugi strani pa so vojaške oblasti že leta 1940 začele italijanske vojake slovenske narodnosti, ki so vojaško dolžnost opravljali na slovenskem ozemlju, zaradi nezanesljivosti in nezaupanja pošiljati stran od domovine, kakor tudi tiste, ki so bili nameščeni po Apeninskem polotoku, in jih začeli razoroževati ter premeščati iz redne vojske v posebne delovne bataljone.
Najhujša vojaška preizkušnja za Slovence v italijanski vojski, če upoštevamo največje število padlih, je bila vzhodna fronta, kamor so enote italijanske vojske, podrejene nemški armadi, krenile 10. julija 1941 in se spomladi 1942 še okrepile. Virgilij Tavčar iz Sežane, ki je na vzhodno fronto odšel s smučarskim bataljonom, se spominja: »Postavili smo se okrog ruske postojanke in čakali na ukaz. Ko je ob dveh ponoči prišel ukaz za napad, nobeden ni mogel vstati pokonci. Vse je bilo paralizirano. Vsi pomrznjeni. In Rusi, ko so to videli, so začeli metat minobacače po nas.« Po letu in pol, januarja 1943, se je bila italijanska armada prisiljena umakniti, kar se je v neizprosnih zimskih razmerah in z umikom peš sprevrglo v pravo katastrofo. Virgilij Tavčar, ki se je 23 dni, 300 km sam umikal peš in preživel morijo, je dejal: »Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.«

EPILOG
Vojaške poti Primorcev – italijanskih vojakov – so se v osupljivih geografskih razsežnostih ter vojaških in ideoloških pretresih razpletale na najrazličnejše načine: zajeti od anglo-ameriških sil so bili odvedeni v ujetniška taborišča od ZDA, do Južne Afrike in Avstralije, zajeti od Nemcev so bili odvedeni v nemško ujetništvo, nekateri so postali pripadniki Jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona v Palestini, britanske vojske, ameriške vojske, misij anglo-ameriških obveščevalnih služb, odporniških gibanj v tujini, prekomorci, dezerterji, nekateri so po kapitulaciji Italije uspeli priti domov in se dobro izurjeni in izkušeni opredeljevali do partizanskega gibanja. Preštevilni doma niso videli nikoli več.


V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo zbirko fotografij, drugega dokumentarnega gradiva in pričevanj Slovencev v italijanski vojski in njihovih nadaljnjih usodah. Zbirka se je ustvarila in se še vedno nadgrajuje s terenskim delom Irene Uršič ter številnimi zavzetimi posamezniki, ki so muzeju darovali ali posredovali gradivo zlasti ob razstavi Prekomorci, ob skupnem projektu reševanja dotičnega gradiva, ki smo ga izvedli s časopisno hišo Primorske novice ter ob radijskih oddajah Moja zgodba na Radiu Ognjišče.


Zgornji prispevek je bil objavljen v reviji SLO – slovenski zgodovinski magazin, septembra 2015.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: