HANS DIETRICH GENSCHER – VELIKI PRIJATELJ SLOVENIJE

 

Srečanje s slovenskim vrhom med desetdnevno vojno

Prvega aprila 2016 umrli znameniti nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher se je v času vojne za obrambo samostojne Slovenije, v torek, 2. julija 1991, srečal s slovenskim predsednikom Milanom Kučanom in zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom. Srečanje je namesto v Ljubljani potekalo v Warmbadu pri Beljaku na Koroškem. Genscher je poudaril, da bo sprožil hitrejši mednarodni proces pogajanj z Beogradom, pomen postopnosti slovenskega osamosvajanja, pozval jugoslovansko armado k ustavitvi ognja ter podprl slovenski predlog, da se v Slovenijo pošlje mednarodne opazovalce. Srečanje je pomenilo veliko moralno podporo Sloveniji. Genscher je bil eden ključnih, zaradi katerega je Slovenija pol leta po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti postala mednarodno priznana država.

NB84_25A

NB84_25a: Warmbad pri Beljaku. 2. julij 1991. Foto: Nace Bizilj.

Srečanja se takole spominja Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj, ki se ga je udeležil kot edini fotoreporter: »V vojnih dneh sem bil v Beljaku, kjer sta se srečala nemški zunanji minister Genscher in predsednik Kučan. Bil sem edini fotoreporter, ki sem potoval z delegacijo z vlakom na pogovore. Ne vem po kakšni varianti so izbrali mene, dejstvo je, da so me poklicali ob enih ali dveh ponoči domov in sem se šel v Šiško v Ljubljani pogovarjat. Bilo je vse v strogi tajnosti, po telefonih se o takih projektih ni spregovorilo nič. Sestal sem se z državno varnostjo. Rekli so mi, naj bom ob sedmih zjutraj na ljubljanski železniški postaji, da se je politični vrh menil, kdo naj bi šel in da so izbrali mene. Ko sem prišel na železniško postajo, me je zagledal Rupel in rekel: »Bizilj, ste že tukaj.« Politika me je verjetno imela za zanesljivega, morda tudi zaradi moje starosti. Na Jesenicah smo dobili obvestilo, da dva miga letita v smeri proti Jesenicam. Varnostna služba je hotela zaščiti Kučana, Rupla in druge in jih prepeljati v zaklonišče, a se nihče od naših politikov ni odločil, da bi šel na varno. Neka ženska iz spremstva, ki je ne morem imenovati, se je ob napovedi za letalski napad onesvestila. Bilo je zelo napeto. Tega preleta potem ni bilo, mi pa smo nadaljevali pot naprej v Beljak. Srečanje je bilo v Warmbadu, nekaj kilometrov ven iz Beljaka. Genscher, veliki prijatelj Slovenije, ki je imel tudi zasluge za našo osamosvojitev, bi najbrž šel na nadaljnje pogovore v Slovenijo, a mu je njegova varnostna služba to absolutno prepovedala. To je morda detajl, ki ga danes lahko povem: mogoče bi se nemški varnostniki celo odločili, da bi Genscherja vseeno pripeljali v Ljubljano, toda ko je nemška državna varnost povprašala, če imamo kaj orožja s sabo, je nekdo iz našega spremstva rekel: »Seveda ga imamo, cel vagon imamo napolnjen z orožjem.« Nato so vprašali: »Kje je ta vagon?« In odgovoril je: »Ja, takoj za tem, kjer so politiki.« Oni iz varnostne službe se je samo prijel za glavo. Osebno nisem preverjal, ampak govorilo se je, da je bil to eden od vzrokov, zaradi katerega Genscher ni prišel v Ljubljano. Ko smo se peljali nazaj proti Sloveniji, je bilo razpoloženje zelo resno, rekel bi, skoraj mračno. Vem, da sem v kupeju vlagal film v fotoaparat in bil z mislimi Bog vedi kje. Pogledal sem skozi okno, zagledal neke jadrnice, modro nebo, modro vodo, vesele ljudi in si rekel: »Kje pa sem? Sem na morju?« Bilo je Vrbsko jezero. Avstrijcev ta naša vojna pač ni zanimala, skoraj niso vedeli, kaj se dogaja in so mirno uživali v dopustniškem razpoloženju. Za nas je bilo to drugače.«

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: