GROZA DOLGA ŠTIRINAJST SEKUND

Nocoj bo minilo štirideset let od prvega rušilnega potresa leta 1976, ki je močno zatresel tla na področju Furlanije in Posočja.

Tla so se prvič, z magnitudo 6,5 po Richtrejevi oz. 9 do 10 po Mercallijevi lestvici, zatresla v četrtek, 6. maja 1976, ob 20. uri 00 minut in 14,7 sekund. Epicenter potresa je bil oddaljen vsega 20,5 km od takratne jugoslovanske meje, pod goro San Simeone. Najbolj prizadeta mesta na italijanski strani so bila Humin, Osoppo, Buja, Majano, Pušja vas, Ratenj, Forgaria in Lusevera, na Slovenskem pa Breginj, Podbela, Žaga, Srpenica, Idrijsko, Logje, Kamno, Ladra in Volarje.

 

 

»V kosteh sem občutil sunke potresa, tistega ob 21. uri. Tega občutka se še nisem otresel ko sem nekaj po polnoči brzel proti Kobaridu. Kaj če se bo medtem v Ljubljani znova streslo? Misel je potovala z menoj.«[1] je prve vtise ob potresu povzel novinar časopisa Dnevnik, Miran Sattler.

Slovenske novinarske ekipe so vse takoj odhitele na teren, tudi v Furlanijo. Prva poročila iz mesta Buja so se glasila: »Buia, šest ur kasneje. Noč, brez mesečine, temna kot se le da. Le tu pa tam bežen plamenček z nekega vrta da vedeti popotniku, da je v Furlaniji še življenje. Okoli ognja se stiskajo preplašeni in premraženi domačini, ki so v bliskovitem begu izpod podirajočih se hiš pozabili na marsikatero življenju potrebno stvar. Tekli in bežali so za golo življenje.«[2]

 

 

V potresu je na področju Furlanije življenje izgubilo kar 987 ljudi, preko 2000 ljudi je bilo ranjenih, brez strehe nad glavo pa je ostalo več kot 150.000 ljudi.[3] »Nekaj nas je povsem presenetilo.«, je o jutranjem vzdušju v Furlaniji, v soboto 7. maja zapisal Delov novinar Matija Dermastja: »Nikjer, kamor smo pogledali, nismo opazili nobene panike…. Ljudje, ki so tod stoletja pridno nalagali kamen na kamen, toplo zrejo v sesuto vas. Ne jokajo, ne pogovarjajo se. Ždijo, vsak zase in nemočno opazujejo, kako izpod kamenja nekdanjih hiš vlečejo truplo za trupom[4]

 

 

Na slovenski strani potres ni terjal smrtnih žrtev. Nastala je zgolj velika gmotna škoda na več kot 5000 hišah in najmanj 800 od njih je bilo primernih zgolj samo še za rušenje.

»Vse je uničeno. Zgradbe sicer še stojijo pokonci, toda dnevi so jim šteti. Zbogom značilna arhitektura, zaradi katere je postal Breginj zgodovinski spomenik[5], se je glasilo novinarsko poročilo o vasi Breginj. Tudi za vas Nadižo je bilo poročilo podobno: »Strešniki, kamenje, leseni ganki, po katerih je trta lani zadnjič plezala, okna vrata, tramovi, vse je na tleh. Nič slabše nebi moglo biti po napadu iz zraka.«.[6] Tudi vas Podbela je kazala otožno podobo: »V vasi so vse hiše napol porušene. Ni je, ki bi se je dalo popraviti. Kljub dejanju je moč od mnogih slišati: »Še sreča, da nas ni doletelo na jesen, ali med zimo[7].

 

DE5700_149

DE5700: Porušena vas Breginj, 7. maj 1976. Foto: Svetozar Busić.

 

 

K pomoči so se odzvali domala vsi. Številni so namenili denarno pomoč. Tako se je npr. izolski Delamarisa odpovedal enodnevnemu zaslužku, podjetje SAP Ljubljana je na območje poslalo 5 avtobusov. Mnoge gospodarske in družbene organizacije so prispevale šotore, počitniške prikolice in druge najnujnejše stvari. Zgolj v ožji ljubljanski regiji so zbrali 42 počitniških prikolic namenjenih za starejše občane in družine z majhnimi otroci. K pomoči se je odzvala tudi Zveza tabornikov Slovenije, ki je na območje poslala 97 šotorov. V prvih dneh so postavili skupno več kot 700 šotorov in 200 avtomobilskih prikolic.

»Kobarid nudi »poletno« podobo, čeprav bi jo preje prisodili kakšnemu razvpitemu obmorskemu letovišču. Iz italijanske vojaške kostnice je moč videti razorane strehe, polivinil, tramovje in tabor pisanih platnenih streh[8]

 

 

Razmere na terenu je dodatno oteževal tudi dež. Teden dni po potresu, v noči iz trinajstega na štirinajsti maj 1976 je namreč začelo močno deževati, Soča je poplavljala. »Nevihta je trajala od pol enajstih zvečer do pol dveh zjutraj. Med močno burjo je v Breginjskem kotu prevračalo šotore….Ljudje so imeli občutek, da se jim podrtije še bolj sesedajo. Ko je nevihta prenehala, se je močno ohladilo in začelo je snežiti. Sneg je pokril zelene preproge vse do Breginja.«[9]

NB3269_6

NB3269: Zasilna bivališča pod šotori. Maj 1976. Foto: Nace Bizilj.

 

Do konca junija je področje strelo še okoli 400 potresnih sunkov, od katerih so jih prebivalci čutili skoraj 200, življenje pa se je počasi vračalo v stare tirnice. Vse do jeseni. Točneje do 11. septembra 1976 ob 18 uri in 32 minut ko se je ponovno močneje zatreslo.

 

 

Viri in literatura:

[1] Sattler, M: »Zdravnikova hiša se je klala«, v: Dnevnik, petek 7. maj 1976, str. 4.

[2] Dermastja, M.. »Groza dolga štirinajst sekund«, v: Delo, sobota, 8. maj 1976, str. 6.

[3] Povzeto po: ur. Dolenc, J. (1980), »Potresni zbornik«, Tolmin, str. 41.

[4] Dermastja, M.. »Groza dolga štirinajst sekund«, v: Delo, sobota, 8. maj 1976, str. 6.

[5] Duša, V. »Neprijetno vreme množi skrbi«, v Delo, torek, 11. maj 1976, str. 7.

[6] Prav tam, str. 7.

[7] Prav tam, str. 7.

[8] Prav tam, str. 7.

[9] Potočnik, P. »Bilo je hujše kot potres«, v Delo, petek 15. maj 1976, str. 5.

Fotografije so avtorsko zaščitne. V primeru, da bi fotografije želeli uporabiti na vašem spletnem portalu, Facebooku profilu, ali kakršni koli drugi digitalni obliki, je potrebno pred objavo pridobiti dovoljenje s strani lastnika materialnih avtorskih pravic.
(Kontakt: fototeka MNZS)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: