Kabinet čudes: Roke kvišku in Genscher

Fotografije Naceta Bizilja so pred 25 leti ovekovečile nekatere ključne trenutke rojevanja slovenske države.

1a_NB36_19A

Množično praznovanje v Ljubljani ob razglasitvi samostojne Slovenije, 26. junij 1991. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

S fotoreportersko ekipo − Marjanom Cigličem, Tomažem Skaletom, Ladom Čukom in Tomijem Lombarjem − je Nace Bizilj pri časopisu Dnevnik dnevno kreiral slikovno podobo rojstva samostojne in demokratične države Slovenije in vojne za njeno obrambo.

To je bil drugi čas, brez interneta in, kot se spominja Bizilj, z enim samim brezžičnim telefonom, montiranim v službenem avtu, ki je deloval le do razdalje kakih 700 metrov. Fotoreporterji so delovali po radijskih vesteh. Na terenu so bili brez medsebojnega stika, a kljub temu organizirani in iznajdljivi.

In bil je čas brez digitalnih fotoaparatov, ko se je fotografijo ostrilo ročno, ko se je fotografski film končal pri šestintridesetih posnetkih, ko so se negativi do fotolaboratorija vozili tudi s potniškimi avtobusi, ko so posnetki morali skozi temo, kemikalije in vodo, da so ugledali luč sveta.

Časovni pritisk dnevnega tiskanega medija in pritisk redakcijskih zahtev je bil neusmiljen. Veliko dela, malo spanja, veliko tveganja. Da, tudi tveganja življenja. Nace Bizilj se je med desetdnevno vojno sedemkrat znašel pred orožjem − teritorialcev med zasedami ob nočnih odhodih domov in vojakov JLA.

 

3_NB_87_48

Teritorialci na položaju na Jezerskem, 27. junij 1991. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

»Umaknite se, ker vas bo kdo ustrelil,« je Bizilju zabrusil oficir JLA, ko je 27. junija, potem ko se je ob šestih zjutraj prebijal skozi cestne barikade v Ljubljani, hotel priti do mejnega prehoda Jezersko. Vztrajno nadaljevanje vožnje mu je preprečil vojak JLA z uperjeno puško. »Bilo je nevarno, ker je bil zmeden in nervozen,« se spominja Bizilj. Zatem je nastala fotografija nemškega turista, sladkornega bolnika, ki je z rokami kvišku rotil oboroženega stražarja JLA, naj ga spusti čez mejo. Fotografija je zakrožila v nemški medijski prostor.

 

2_NB_77_9OB

Nemški turist pred vojakom JLA na Jezerskem, 27. junij 1991. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Napetost, negotovost in dejansko vojno stanje naprej izpričuje Biziljeva fotografija teritorialcev na položajih v gozdu na Jezerskem. Bizilj je bil tam edini fotoreporter. Mejni prehod Jezersko je obkolila JLA in s streljanjem proti položajem milice in na stavbo mejnega prehoda tisti dan dosegla vdajo miličnikov in teritorialcev.

Še isti dan zvečer je bil Bizilj le nekaj minut po sestrelitvi helikopterja JLA na pogorišču razbitin in dveh trupel v Rožni Dolini v Ljubljani. To so bili grozljivi prizori, pri katerih zastane dih, nenehno izpostavljanje nevarnosti in to je bil neizprosen tempo dela, ki se je nadaljeval ves čas vojne.

 

Toda ob vsem tem Bizilj ni pozabil na čutno in do trpečega spoštljivo plat fotografskega beleženja dogodkov, na primer ob mrtvaškem odru sedeče žalujoče vdove kmeta Antona Kotarja, tragično preminulega med spopadi na Medvedjeku, jokajoče mame srbskega vojaka, na morda komajda polnoletne nevedne in prestrašene vojake JLA na Brniku.

Med izjemnimi vojnimi posnetki je tudi prizor nenavadnega miru ženske z odejo ter moškega z otrokom ob čepečem teritorialcu med alarmom za zračni napad v nedeljo, 30. junija. Kot da bi ljudje okamneli v kamniti arhitekturi stare Ljubljane.

 

 

Isti dan je Bizilj fotografiral obrambnega ministra Janeza Janšo in notranjega ministra Igorja Bavčarja, ki sta prihajala v stavbo slovenskega predsedstva na Erjavčevi 17. Ujel ju je, oba uniformirana, zaskrbljenih izrazov, v spremstvu dveh oboroženih specialcev, v živčnem tempu vojnega dogajanja.

Drugega julija okoli enih ponoči je Bizilj doma prejel telefonski klic. V strogi tajnosti se je moral sestati z državno varnostjo v Šiški v Ljubljani, kjer so mu naročili, naj bo ob sedmih zjutraj na ljubljanski železniški postaji. »Bizilj, ste že tukaj,« mu je dejal zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ko ga je ob dogovorjeni uri zagledal na železniški postaji. Izbran je bil za ekskluzivnega fotoreporterja, ki je potoval s slovenskim političnim vrhom na srečanje z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem v Warmbad pri Beljaku na Koroškem.

 

»Na Jesenicah smo dobili obvestilo, da dva miga letita v smeri proti Jesenicam. Varnostna služba je hotela zaščititi Kučana, Rupla in druge in jih prepeljati v zaklonišče, a se ni nihče od naših politikov odločil, da bi šel na varno. Eno izmed oseb iz spremstva je ob napovedi letalskega napada obšla slabost.« Bizilj je tedaj razumno odložil fotoaparat. Preleta ni bilo in slovenska delegacija je s specialci in fotoreporterjem nadaljevala pot v Beljak. Bizilj je s fotografijami ovekovečil srečanje, ki je pomenilo veliko moralno podporo Sloveniji, ter Genscherja, ki je bil eden ključnih ljudi, zaradi katerega je Slovenija pol leta po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti postala mednarodno priznana država.

Bizilj se vrnitve spominja takole: »Ko smo se peljali nazaj proti Sloveniji, je bilo razpoloženje zelo resno, rekel bi, skoraj mračno. Vem, da sem v kupeju vlagal film v fotoaparat in bil z mislimi bog vedi kje. Pogledal sem skozi okno, zagledal neke jadrnice, modro nebo, modro vodo, vesele ljudi in si rekel: ‘Kje pa sem? Sem na morju?’ Bilo je Vrbsko jezero in ob njem ljudje, ki so mirno uživali v dopustniškem razpoloženju.«

Četrtega julija, preden je Bizilj s fotografijo »zgrabil« razjarjenega srbskega nacionalista Dragišo Marojevića, preden so ga zgrabili miličniki in starši srbskih vojakov ter ga pahnili v kombi v ljubljanskem Tivoliju, je, sedeč na pločniku, srečal znanca: »Mimo se je pripeljal v belih teniških hlačah z reketi v torbi in me vprašal: ‘Kaj pa ti tukaj?’ Videl sem, kako športno je sredi dopoldneva napravljen in se mi ni dalo razlagati, kaj čakam. ‘Nič,’ sem rekel, ‘nekoga čakam, pa ti?’ Rekel je: ‘Prej sem odigral svojo uro tenisa. Naslednje ekipe ni bilo, ne vem zakaj, in sva se s partnerjem zmenila, da odigrava še eno uro.’ Skratka, vojna se ga ni dotaknila.«

 

8_NB76_12A

Razburjenje srbskega nacionalista Dragiše Marojevića v Ljubljani, 4. julij 1991. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Tudi takšno vojno izkazujejo Biziljeve fotografije, vojno, ki je ljudi obšla, na primer kolesarja, ki je vijugal med odhajajočimi tanki na Brniku, umikajočimi se pod nadzorom s pištolo opasanega ministra za informiranje Jelka Kacina, brezdomca med prebiranjem časopisa ali starke, ki je z dvignjeno palico modrovala pripadniku varnostnih sil pred stavbo slovenskega predsedstva.

Bizilj takole strne misli: »Bilo je nevarno, ampak v tistih dneh se tega nisem zavedal, vedel sem le, da nam ta vojna lahko prinese nekaj neprecenljivega, prinese tisto, kar smo si Slovenci želeli že stoletja.«

Tu predstavljene Biziljeve fotografije so del njegovega ustvarjanja izpred petindvajsetih let in so del neprecenljivega Biziljevega fotografskega opusa, ki je kulturna dediščina nacionalnega pomena, skrbno hranjena v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Nace Bizilj je človek, ki svojo izkušnjo, vedenje, znanje in spomine deli in z dokumentacijsko vnemo v muzeju plemeniti vizualno moč fotografij.

Irena Uršič je višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Objavljeno v rubriki Kabinet čudes, časopisne hiše Delo (torek, 17. maj 2016)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: