»Slovenija – moja dežela je naša država«


26. decembra 1990 bilo v Skupščini RS veselo. Potekala je slovesna razglasitev uradnih rezultatov plebiscita, na katerem so se volivci tri dni prej v veliki večini odločili, da želijo samostojno in neodvisno državo Slovenijo.


Poleg prešernih obrazov na skupščinski slovesnosti in druženju po njej je bilo na prsih marsikoga opaziti prav posebne, plebiscitne priponke z napisom »Slovenija – moja dežela je naša država«. Njihov in tudi nastanek drugega plebiscitnega propagandnega gradiva pa je povezan z zanimivo zgodbo o bitki s časom in številnimi začetnimi neznankami. Gre pa tako …

Propagandno kampanjo je, slab mesec pred opisanim dogodkom, sprožil tedanji Republiški komite za informiranje. Glavni cilj je bil spodbuditi državljane k odhodu na volišča in pozitivnemu odgovoru na zastavljeno vprašanje »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«.

Kot je zapisal njegov tedanji predsednik Stane Stanič, so se prve aktivnosti zgodile v strogi tajnosti v podaljšanem vikendu koncem novembra. Omogočila sta ga dva praznična in dela prosta dneva ob Dnevu republike, 29. novembru. Bonitete odhajajočega sistema so tako utirale pot novemu.

Položaj je bil daleč od idealnega. Datum plebiscita ni bil znan, sredstva za njegovo promocijsko kampanjo pa še niso bila zagotovljena. Stanič je kljub temu, v svoji pisarni na Levstikovi 10 v Ljubljani, zbral pisano skupino ljudi, ki je pripravila izhodišča in že konkretne predloge, ki bi plebiscit populariziral med državljani.

Naloge so bile razdeljene sledeče:
Jure Apih, njegov novinarski kolega in uveljavljajoč marketinški strokovnjak je prevzel marketing, nekdanji sodelavec iz beograjskega dopisništva Dela – Boris Jež je skrbel za tiskane, Uroš Lipušček za elektronske medije, Janez Gril iz Družine za medije RKC (Rimskokatoliške cerkve), Mirko Fabčič – njegov namestnik v komiteju je prevzel »generalno tajništvo«.

Poiskali je bilo potrebno še ustvarjalce za udarne promocijske in propagandne akcije. V tekmovanju s časom so k sodelovanju povabili mlado agencijo Futura Design. V treh dneh podaljšanega vikenda je ad hoc sklicana in sestavljena skupina v »ilegali« pripravila načrte aktivnosti, ki so se gibale od propagandnih akcij z letaki in posterji ter jumbo plakati do zloženk in priponk.

Da bi kampanja končno lahko stekla, so jo morali še legalizirati in pridobiti finančno podporo, ki bi jo v normalnih razmerah zagotovil Izvršni svet/vlada. A njegov predsednik Lojze Peterle je bil ravno v tem času hospitaliziran v eni od ljubljanskih bolnišnic, zato se je Stanič obrnil na Predsednika predsedstva RS Milana Kučana. Sledil je sestanek na sedežu Predsedstva, na katerem so najvišji republiški funkcionarji ter vodilni predstavniki strank podprli vse njihove predloge plebiscitne propagandno – promocijske kampanje. Staničeva skupina je udeležencem sestanka postregla tudi z rezultati javnomnenjskih raziskav glede predvidene udeležbe in možnih odgovorov na referendumsko vprašanje, ki so jih dobili s prvimi javno mnenjskimi raziskavami. Te so pokazale visoko plebiscitno podporo.


Nekaj dni po sprejetju zakona o plebiscitu je vlada v ta namen Komiteju za informiranje odobrila 9.122.000 din. Za primerjavo – volilna komisija je za kritje izvedbe plebiscita prejela 29.464.000 din.


Osrednje geslo plebiscitne kampanje je bilo »Slovenija – moja dežela je naša država«. Vzniknilo je iz domislice Studia Marketing »Slovenija – moja dežela«, ki je Slovence »okužilo« nekaj let prej. Pojavljalo se je vsepovsod. Na lepakih, na večjezični Izjavi o dobrih namenih, predvsem pa na osrednjih plebiscitnih plakatih.

V spomin mnogih se je predvsem vtisnil prijazen in poveden motiv ter močno sporočilo plakata, da se deželi s štirimi milijoni pridnih rok ni bati samostojne prihodnosti. Slednjega je Marija Cigale z Liste neodvisnih sicer ocenila in interpretirala takole:
»Zdi se mi, da ni dovolj, če mi plebiscit reklamiramo s sloganom o 4 milijonih pridnih rok, bolj pomembno je, da je tukaj dva milijona bistrih možganov. In ne pozabimo, da je polovica teh možganov ženskih« .

Medijska kampanja je potekala v znamenju enotne promocije in podpore plebiscitu. Odražala se je tudi na plebiscitnih zborovanjih, kjer so enotno nastopali politiki »nasprotnih« taborov. V Ljutomeru so iste volivce nagovarjali dr. Jože Pučnik (SDSS), Miran Potrč (SDP), dr. Rajko Pirnat (SDZ) in dr. Dimitrij Rupel.

»Staničeva skupina« je 23. decembra 1990 zaključek projekta plebiscit pričakala v medijskem središču Cankarjevega doma. Ob primernih količinah penine ter stavah na volilno udeležbo in plebiscitni izid so pričakali rezultate. Kot se je izkazalo, volivci niso potrebovali večje spodbude, saj so plebiscitno vprašanje in svojo prihodnost podprli v kar 88,5%.

Kampanje je bilo konec, ostala pa je zgodba Staneta Staniča o njenem nastanku, ter plebiscitne priponke, lepaki, plakati, …, ki jih danes hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Gradivo pa se zagotovo skriva še marsikje, prav tako tudi zgodbe oseb, ki so bili vpletene v opisane dogodke. In veseli bomo prav vsake od njih.

Plebiscitnega televizijskega oglasa v muzeju sicer ne hranimo, si ga pa lahko ogledate na tem mestu.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: