TRAPISTOVSKA TOVARNA ČOKOLADE

Trapistovsko tovarno čokolade v Rajhenburgu sta februarja 1896 usposobila za delovanje francoska patra Avgust in Celestin. V času od februarja do decembra 1896 je pogonske stroje poganjal bencinski motor z močjo 75 KS. A trapisti so vedeli, da bi bila cena čokolade in čokoladnih izdelkov previsoka, če bodo za pogon strojev uporabljali bencinski motor. Zato so še istega leta, 1896, uredili v stavbi nekdanjega mlina ob potoku Brestanica hidroelektrarno. Stavbo mlina so kupili že leta 1895 od grofa Auersperga iz Leskovca pri Krškem z namenom, da zgradijo svojo hidroelektrarno. O tem priča načrt napeljave električne energije z dne 11. maj 1895. To je bila najstarejša hidroelektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem. Njena zmogljivost je bila 50 kW. Elektriko so napeljali v stavbi tovarne čokolade in tovarne likerjev, v grad in v hleve. Hkrati z elektriko so v tovarno čokolade napeljali tudi telefon.

 

Ob gradnji hidroelektrarne so trapisti ponudili krajanom, da bi sodelovali z njimi pri gradnji. Kot proti uslugo bi lahko krajani uporabili elektriko za javno razsvetljavo. Nad tem krajani niso bili navdušeni, niso vedeli, kaj bi to za njih pomenilo, niso dojeli napredka. Tako so sodelovanje odklonili, kasneje pa to obžalovali. A trapisti, znani kot veliki dobrotniki, so krajanom to odpustili in jim v trgu napeljali elektriko za javno razsvetljavo.

 

Gonilni stroji v tovarni čokolade. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Gonilni stroji v tovarni čokolade. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Zanimiv je podatek, da je bil grad Rajhenburg prej osvetljen z električno energijo kot naše glavno mesto Ljubljana.

Trapista pri delu pri gonilnih strojih v tovarni čokolade. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Trapista pri delu pri gonilnih strojih v tovarni čokolade. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Telefon so trapisti najprej napeljali v tovarno, pozneje pa tudi v sam samostan. Postal jim je pomembna vez z zunanjim svetom in vir informacij napredka v zahodnih državah Evrope, kjer so bili tudi samostani reda trapistov. Trapisti so bili zavezani molčečnosti, ni jim bilo dovoljeno pogovarjanje, z izjemo opata, priorja in mojstrov v tovarni čokolade in likerjev, skratka tistih, ki so zaradi narave svojega dela morali komunicirati. Zanimivo, enaintrideset let po tistem, ko je izumitelju Aleksandru Grahamu Bellu uspel prenos glasu po napravi uporabni za prenos signala, so trapisti v Rajhenburgu to napravo imeli, imeli so telefon.

 

 

Takoj po odprtju tovarne čokolade leta 1896, so menihi poslali na šolanje v Francijo mlajšega slovenskega gojenca Štafana Mohorka z meniškim imenom brat Ludvik. Specializiral se je za proizvodnjo čokolade in naučil se je dela z električnimi napravami in stroji. Ko se je leta 1906 vrnil iz Francije, star 25 let, je prevzel vodenje tovarne čokolade, ki jo je vodil ves čas delovanja samostana na gradu Rajhenburg. Po razpustu samostana trapistov februarja 1947 se je Štefan Mohorko zaposlil v Okrajnem gospodarstvu Rajhenburg, kjer je bil vodja proizvodnje čokolade. Vodja je ostal tudi po premestitvi proizvodnje leta 1948 v Sotelsko pri Krškem. Brat Ludvik je bil zelo inteligenten človek. Rodil se je 4. septembra 1881 v Sv. Lovrencu na Dravskem polju. Poleg tega, da se je izšolal za čokoladnega mojstra in da je znal upravljati stroje v tovarni in hidroelektrarni, je bil tudi glavni samostanski gozdar. Pri delu so mu pomagali štirje civilni gozdarji, saj so imeli menihi veliko gozda. Ko so menihi kupili traktor in kombajn je bil prvi, ki je z njima delal na polju. Dobro je obvladal nemški in francoski jezik. Vse šolanje in vsa zahtevna dela je opravljal kljub temu, da se ni šolal za duhovnika, ni bil pater, temveč je bil le brat laik.

 

Personalstand des Bistums Lavant in Steiermark für das Jahr 1911, brat Ludvik Mohorko. Arhiv: MNZS

Personalstand des Bistums Lavant in Steiermark für das Jahr 1911, brat Ludvik Mohorko. Arhiv: MNZS

Začetna proizvodnja trapistovske čokolade je bila nizka, od 6-10 ton letno. V naslednjih letih je narasla na 30-40 ton, najvišja pa je bila v letih 1937-1939, ko so jo izdelali 50-60 ton. V času prve svetovne vojne so imeli trapisti težave z uvozom kakavovca iz Južne Amerike, v letih 1930-1933 pa je na manjšo količino proizvodnje vplivala gospodarska kriza. V tovarni je delalo 20 do 30 ljudi. Med njimi je bilo nekaj menihov, v večini so bili mladi gojenci, nekaj pa je bilo tudi zunanjih delavcev. Čeprav je bilo v samostanu v povprečju 71 menihov, niso uspeli vsega dela opraviti sami, zato so imeli za pomoč pri delu zaposlene ali najete delavce.

 

Bivši trapisti zaposleni v Okrajnem gospodarstvu Rajhenburg, med njimi brat Ludvik Mohorko. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Bivši trapisti zaposleni v Okrajnem gospodarstvu Rajhenburg, med njimi brat Ludvik Mohorko. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Uvoz kakavovih zrn, osnovne surovine za proizvodnjo čokolade, je bila zahtevna zadeva. Z ladjami so jih pripeljali do pristanišč Rijeka ali Trst, od tam naprej pa z vlakom do Rajhenburga. In potem so iz njih izdelovali »imperialno čokolado«, kot so zapisali menihi v knjigi »Kaj delajo trapisti«, izdani v samostanski tiskarni v Rajhenburgu leta 1915, ki je bila v isti stavbi kot tovarna čokolade.

Priprava besedila in fotografij: Irena Fürst, vodja enote Brestanica, kustosinja

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: