POSTOPEK PROIZVODNJE ČOKOLADE IMPERIAL

 

 

Trapisti so stroje za proizvodnjo čokolade pripeljali iz Francije. Po razpustu samostana leta 1947 so stroje uporabljali najprej v obratu proizvodnje čokolade Rajhenburške okrajne tovarne v Rajhenburgu, po preselitvi v Sotelsko v Okrajni tovarni čokolade in likerjev Rajhenburg (Sotelsko), po preimenovanju Rajhenburga v Brestanico 19. aprila 1952 v Okrajni tovarni čokolade in likerjev Brestanica (Sotelsko) in končno od 24. julija 1957 v Tovarni čokolade in likerjev Imperial Videm-Krško.

 

 

Trapisti svojih receptur za proizvodnjo čokolade in tudi drugih proizvodov, niso nikoli povedali drugim. V celoti je recepturo poznal le eden od menihov. Brat Ludvik (Štefan) Mohorko, čokoladni mojster v trapistovski tovarni čokolade, je po razpustu delal v povojnih tovarnah čokolade, a po njegovi smrti recepture ni poznal nihče več. Tudi brat Karl (Janez) Bračun, ki je kot oblat delal v trapistovski čokoladnici, je ni poznal. Ko je kot vodja nasledil brata Ludvika  v tovarni v Sotelskem, je moral najprej na šolanje v Zagreb, v tovarno Kraš, da se je naučil postopka izdelave čokolade.

 

 

Fotografije, ki nam predstavljajo postopek proizvodnje čokolade, je posnel krški fotograf Ivan Krahulec v tovarni v Sotelskem, zato so na fotografijah tudi ženske, ki so sicer imele v samostan in vse samostanske stavbe strogo prepoved vstopa. Seveda, vsi stroji pa so trapistovska dediščina.

 

 

Zrna kakavovca so osnovna surovina za proizvodnjo čokolade. Ta so dali menihi najprej v poseben stroj, kjer so se luščila. Oluščena kakavova zrna so spražili in nato mleli. Suho zmleto maso so dali v kamniti drobilec, kjer se je dokončno zdrobila. Nato so to maso dali v visokotlačno stiskalnico. Ob stiskalnici na fotografiji dela nekdanji brat Karl Bračun. Tu se je masa stiskala in iz nje je priteklo kakavovo maslo, iz katerega so trapisti delali čokolado. Iz tistega, kar je ostalo v stiskalnici, pa so izdelali kakav prah. Posebej so zdrobili sladkor, ki so ga skupaj s kakavovim maslom dali v kamniti mešalec oz. stroj »melanžer«. Iz kamnitega mešalca je šla zmešana masa na fino obdelavo v pet valjni mlin in od tam na 24-urno obdelavo z dodatkom arom. Pri tem se je masa segrevala. Po končanem postopku so toplo maso začeli vstavljati v kalupe. Ti so bili različne velikosti, odvisno od teže čokolade. Za večje čokolade so imeli trapisti že avtomatske tehtnice za odmero mase, pri manjših pa ne. Napolnjene kalupe so nato dali na tresilno mizo, ki je imela tri stopnje tresljajev, saj se je morala čokolada lepo vleči v kalup. Pri manjših čokoladah so po končanem postopku na tresilnih mizah višek odrezali z nožem. To odrezano čokolado ali »obrezke« so menihi podarjali otrokom, ki so prihajali v samostan celo na strokovne ekskurzije.

 

Napolnjene kalupe so postavili na tresilno mizo, kjer se je masa stresala in izpolnila kalup. Foto: Ivan Krahulec, hrani MNZS.

Napolnjene kalupe so postavili na tresilno mizo, kjer se je masa stresala in izpolnila kalup. Foto: Ivan Krahulec, hrani MNZS.

 

Brat Karel Bračun mi je povedal, da čokolada po postopku na tresilni mizi ni smela imeti luknjic, saj bi to pomenilo, da ni kvalitetna. In luknjice v čokoladi so prvi znak nekvalitetne čokolade, razen seveda danes, ko izdelujejo posebne čokolade z mehurčki.

Ko je bila masa pravilno vstavljena v kalupe, so le te odnesli v hladilnico, v kateri je bila temperatura od 0 – +4˚C. Ohlajeno čokolado so nato stresli na povoščen papir, kalupe pa so takoj odnesli nazaj v toplotne komore na ponovno ogrevanje. Od tu so odnesli čokolado v zavijalnico, kjer so jo zavijali. Za navadne čokolade so uporabljali povoščen papir, za boljše pa aluminijasto folijo. Povrhu pa so dali še etiketo ali ovitek. Vse etikete so tiskali trapisti sami v svoji tiskarni. Brat Karel je povedal, da so čokolado najprej zavijali na tri vogale, pozneje pa na polovico.

 

 

Čokolado so zavijali ali pakirali v škatlice mladi gojenci oblati. Strogo jim je bilo prepovedano, da bi čokolado uživali. Res so se držali strogih pravil sv. Benedikta po odpovedovanju vsemu svetnemu, vsem pregreham in »sladkostim«. Kot so mi povedali trapisti, je bila kazen za neposlušnost fizična, če pa bi pregreho ponavljali, bi moral gojenec, ki ne bi živel v skladu s pravili, samostan zapustiti. Čokolado so lahko menihi uživali le ob velikih cerkvenih praznikih in ob obisku svojih najbližjih sorodnikov.

 

 

Na priloženi fotografiji je zabeležen obisk patroma Stanislavu in Tomažu Planinšku in njunem nečaku oblatu Bernardu Planinšku, ki so bili doma iz Sv. Lovrenca na Dravskem polju in so jih prišli obiskat sorodniki. Ob tej priložnosti so se lahko vsi posladkali s čokoladnimi dobrotami. Tudi ob obisku patra Angela Pečnika, doma iz Koprivnice pri Rajhenburgu, so bili sigurno deležni čokoladnih posladkov.

 

 

Z razpustom samostana menihov trapistov v Rajhenburgu je bilo za vedno konec proizvodnje »trapistovske čokolade«. Tista, proizvedena na trapistovskih strojih v Sotelskem je bila dobra, a ne odlična. Ni mogla konkurirati čokoladi proizvedeni v Evropi, zato se je prodajala le v republike bivše Jugoslavije.

 

Delavski svet Tovarne čokolade in likerjev Imperial Videm. Krško leta 1960. Foto: neznan, hrani MNZS.

Delavski svet Tovarne čokolade in likerjev Imperial Videm. Krško leta 1960. Foto: neznan, hrani MNZS.

Sicer meni, kot tedaj mladi deklici, je bila odlična. Je bila prva čokolada, ki sem jo v življenju poskusila.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, vodja enote Brestanica, kustosinja

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: