TRAPISTIN, GRANDE IN CACAO LIKER

 

Skoraj ob istem času, ko so zgradili trapisti stavbo za tovarno čokolade, so zgradili tudi manjšo stavbo za tovarno likerjev. Kot so zapisali v knjigi Kaj delajo trapisti, ki sem jo že omenila v enem od prispevkov, so nasproti čokoladnice zgradili »destilarno na paro«, v kateri so izdelovali likerje.

 

 

Mogoče se vam bo zdelo čudno, nenavadno, da so trapisti, ki so bili tako strog meniški red, izdelovali likerje, torej žgane pijače. Moje mnenje je, da so bili zelo dobri ekonomisti in so točno vedeli, kateri so dobro prodani proizvodni produkti. In žgana pijača je seveda eden med njimi. Je pa tudi res, da menihi sami teh likerjev niso smeli uživati, saj jim je bilo to strogo prepovedano. In nihče med mojimi informatorji trapisti ni rekel, da bi to pravilo kršili. Te možnosti praktično sploh niso imeli, saj so imeli vstop v »destilarno« le tisti, ki so tam delali.

 

Družina Zemljak iz Rajhengura ob obisku p. Gabriela in p. Krizostoma v samostanu. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Družina Zemljak iz Rajhengura ob obisku p. Gabriela in p. Krizostoma v samostanu. Foto: neznan, hrani: MNZS.

 

In glavni med zaposlenimi, ki so ga poznali mnogi krajani, je bil pater Gabriel Zemljak. Bil je domačin iz Rajhenburga, rojen leta 1908, ki je kot mlad fant vstopil v samostan, se v njem izšolal in bil posvečen v duhovnika leta 1933, v domači baziliki Marije Lurške v Rajhenburgu. Pred njim je bil vodja v tovarni likerjev ali kot so rekli – liker mojster pater Robert Kukovičič. Tudi on je bil doma iz Rajhenburga, rodil pa se je leta 1880, leto dni prej, preden so trapisti na gradu uredili svoj samostan. Leta 1904 je bil posvečen v duhovnika, nakar je prevzel od francoskih menihov vodenje likernice. Ko pa je prevzel novo zadolžitev v vinogradih na Sremiču, je vodenje proizvodnje likerjev prevzel pater Gabriel. Ta je, tudi po razpustu samostana, delal kot mojster za proizvodnjo likerjevc v povojni tovarni čokolade in likerjev v Sotelskem. Tam je delal vse do upokojitve leta 1957.

 

 

Trapisti so v svoji »destilarni« izdelovali tri vrste likerjev. To so bili Trapistin, Grande in Cacao liker. Trapistin liker je bil nežno zelene barve in je bil izdelan iz zdravilnih rož, ki so jih trapisti sami vzgajali. Imeli so velike nasade zdravilnih rož, saj je bila ena od njihovih dejavnosti tudi zeliščarstvo. Grande liker je bil prav tako narejen iz zdravilnih rož, a za barvilo so, kot so mi povedali menihi trapisti, uporabljali barvilo narejeno iz rdečih trtnih uši, zato je bila barva tega likerja podobna barvi sherrya. In tretja vrsta likerja, ki so ga izdelovali menihi je bil Cacao liker. Za njegovo izdelavo so uporabljali kakav prah, ki jim je ostajal ob procesu proizvodnje čokolade. Likerji njihove proizvodnje so vsebovali 30% alkohola.

 

 

Menihi liker niso takoj stekleničili, temveč so ga dali najprej v velike lesene sode, kjer je moral dozoreti. Na sodih so bile tablice z osnovnimi podatki likerja – vrsta likerja, odstotek alkohola, količina vsebine, količina izdanega likerja in stanje zaloge. Po končanem postopku dozorevanja, so liker ustekleničili in dali v prodajo. Liker so, prav tako kot čokolado, prodajali po vsej Evropi in je bil odlične kvalitete, prav tako kot čokolada.

 

 

Delo in razcvet samostana je aprila 1941 pretrgal nemški okupator, ki je zavzel trapistovski samostan, na trapistovski pristavi pa uredil največje taborišče za izgon Slovencev. Usodo izgnancev je doživelo tudi 35 menihov, ki so bili izgnani na področje NDH, kjer so dobili zatočišče v samostanu trapistov Marija Zvezda pri Banja Luki. Vse tiste, ki so vodili dela v obeh tovarnah, proizvodnjo sira, bili vodje v hlevih, na poljih, v delavnicah in na posestvu na Sremiču pa so Nemci obdržali v Rajhenburgu. Tudi liker mojster pater Gabriel je ostal in delal liker, dokler je bilo možno in so imeli surovine.

 

 

Po otvoritvi sedanje razstave o trapistih, aprila 2013 na gradu Rajhenburg, so nekateri krajani ali prebivalci bližnje okolice izjavljali, da jim je pater Gabriel Zemljak zaupal postopek proizvodnje likerjev. O tem močno dvomim, saj so bili menihi zapovedani strogi molčečnosti, receptur niti za proizvodnjo čokolade, niti likerjev, niti sira trapista niso hoteli povedati niti pod grožnjo povojni oblasti in kot so mi rekli menihi, naj bi bil to tudi eden od razlogov, zakaj je bil red razformiran. Kompletno recepturo so poznali le menihi, ki so vodili določeno proizvodnjo in zapisano so jo imeli le v svojem spominu. Tudi sodelavec patra Gabriela v tovarni v Sotelskem g. Stane Kukovičič mi je izrekel dvom, da bi pater Gabriel komu povedal recepturo. Povedal mi je, da so morali v tovarni, kjer sta skupaj delala pri proizvodnji likerja, v času, ko je mojster Gabriel izdeloval liker, vsi zaposleni zapustiti prostor. In to zato, da ne bi nihče videl, kaj vse in v kakšnih količinah je dodal likerju, da je nastal končni produkt.

 

 

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, vodja enote Brestanica, kustosinja

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: