SAMOSTANSKA TISKARNA

 

Trapisti so imeli v stavbi tovarne čokolade tudi tiskarno. V enem od prostorov so uredili črkostavnico, v drugem pa so imeli tiskarno. Tiskarski stroji so bili iz litega železa. Poleg tiskarskega stroja so imeli še stroj za obrezovanje, stroj za stiskanje in stroj za šivanje.

 

Samostanska tiskarna. Hrani: MNZS.

Samostanska tiskarna. Hrani: MNZS.

 

V tiskarni so natisnili vse tiskane izdelke, ki so jih potrebovali v sklopu proizvodnje čokolade in likerjev. Tako so tiskali ovitke za čokolade, nalepke za škatlice čokoladnih bonbonov, nalepke za likerje, etiketa za svoje proizvode, cenike, plakate, skratka vse, kar se je lahko natisnilo. Poleg tega so v tiskarni tiskali tudi knjige, brošure, razglednice in verjetno še kaj.

Njihova tiskarna je bila ena najsodobnejših tiskarn takrat. Ko so Nemci zasedli samostan, so tiskarno premestili v Celje in na trapistovskih strojih je bil natisnjen marsikateri nemški dokument, letak, plakat in še kaj. Po vojni so tiskarno pripeljali nazaj v Rajhenburg, po razpustu reda in nacionalizaciji trapistovskega premoženja pa so njihovo tiskarno odpeljali v Krško, v tiskarno bratov Rumpret.

V času, ko sem zbirala gradivo za razstavo o trapistih so imeli v tiskarni Aero Papiroti v Krškem shranjeno le eno škatlo s tiskarskimi pripomočki, ki so sedaj na razstavi o trapistih, vsi stroji pa so bili tedaj že odpeljani na odpad in verjetno v predelavo.

Tiskarno so vodili najprej francoski menihi. Od njih je prevzel vodenje tiskarne pater Herman Vodenik, ki se je rodil 2. maja 1882 v Dobrnežu pri Slovenskih Konjicah. V gimnazijo je hodil v Celju, v samostan pa je vstopil leta 1901. Bil je eden redkih menihov, ki niso vstopili v samostan že kot otroci, stari 10, 11 ali 12 let. Svete zaobljube je opravil 21. maja 1903. Poleg tega, da je bil vodja tiskarne, je pod psevdonimom Solitarius napisal knjigo Nepoznani znanci, prevedel pa je tudi več tujih knjig, ki so jih nato natisnili v samostanski tiskarni.

 

 

Leta 1936 je bil premeščen v samostan Dombes, od kjer mu ni bilo dano oz. dovoljeno, da se še kdaj vrne domov. V samostanu Dombes je 7. aprila 1958 umrl v 76. letu starosti. Po njegovem odhodu je do razpusta samostana tiskarno vodil Jože Horvat – Ciril, ki je bil član družine. Kdor je imel status člana družine je imel v samostanu hrano in stanovanje, ni pa imel obveznih molitev.

 

 

 

Pater Herman Vodenik je bil premeščen v Francijo »kazensko«. Prav neverjetno se to sliši, a tako je zapisal v pismih, ki jih je pisal iz Francije svojim sorodnikom in so ohranjena še danes. Ta pisma je Hermanova pranečakinja ga. Neta Timer prepisala in mi jih dala na razpolago. Tista pisma, ki se vežejo na samostan Rajhenburg lahko preberete na računalniku v razstavi. So izredno zanimiva. Za vas pa le nekaj drobcev iz teh pisem.

 

 

– Pater Herman piše nečaku Milku o svojem študiju na gimnaziji, Rajhenburg 29. oktober 1918: Kako drugačno je bilo moje študiranje! Zapeljali so me v Celje, vpisali v gimnazijo, dali so mi na razpolago dva fl. (florinta op. N.T.) na mesec, zdaj pa študiraj, kakor moreš. Kosilo sem si naprosil pri dobrih ljudeh v mestu, za zajtrk in večerjo pa sem gledal, kako bodo drugi jedli. G. šolski ravnatelj je smatral za svojo glavno nalogo, izganjati nas iz šole. In res, koj v prvem tečaju jih je spravil domu 44.

– Odlomek iz pisma nečakinji Ani, materi ga. Nete Timer, z datumom 7. november 1942: Takoj Ti bom skušal odgovoriti glede težav, ki jih imaš s fantki. Praviš, da sta trmasta? Hvala Bogu! To je znak poznejše trdne volje, ki brez nje ni pravega moža. Je silno dragocena lastnost. Taki otroci navadno spijo s stisnjenimi ustnicami in stisnjeno pestjo. Trme jim ne smeš izbijati, ampak jima jo usmerjaj v dobre reči. A to ne gre vedno lahko, zato mora tudi šiba imeti svojo važno vlogo. Vzgoja volje je pri otrokih eno najvažnejših poglavij. Ne vsiljuj jima dolgih ustnih molitev. Glede molitve pa je najbolje, da jih privadiš kratkih, prav gorečih vzdihljajev. Drugače se jim molitev čisto pristudi ter napravi iz njih kristjane po telesu, a ne po duhu. A življenje je v duhu, črka le ubija. Še važnejši kakor nauki, pa so zgledi.

 

 

– Odlomek iz pisma nečakinji Ani z dne 7. oktober 1947: V Rajhenburgu tovarni za likerje in čokolado zopet delujeta s polno paro. Likerje so oblasti precenile kot najboljše v državi, zato so skoro samo za eksport. Delo vodijo nekdanje osebe, ki so jim oblasti priredile potrebne delavnice. Nekdanjih je tam še kakih deset, kot civilni uslužbenci. Vsem gre dobro.

– Nečakinji Ani je v pismu z dne 13. marec 1948 med drugim zapisal: Šnofanje sem že pred 6 leti čisto opustil, kajenja pa ne. Tozadevno sem očiten grešnik, tako, da se sploh nihče več ne pohujšuje nad menoj. In če se komu drugemu zaljubi cigarete, pride k meni “na dilje”. Tobak sam sejem in prepariram tako, da mu v Franciji ni para. Tukaj sploh ne poznajo dobrih cigaret. Prepričan sem, da so jugoslovanske najboljše na svetu. Pred 2 leti mi jih ne naš konzul v Lijonu dal poskusiti.
Prva leta sem se nekoliko bal kakih sitnosti, ker jih na tisoče vidi moj tobak rasti. Pa pride nekega dne poveljnik orožniške postaje Marlieux, in za njim tukajšnji okrajni sodnik, prosit za sadike. Odtlej sem čisto miren. Postava sicer prepoveduje sajenje, a tudi v Lijonu sem videl na čisto očitnih mestih cele njive tobaka. Torej je velik razloček med “Črko postave” in “duhom”.

 

Samostan Dumb, park, kjer je p. Herman 18 let sadil rože in tobak. Last Nete Timer.

Samostan Dumb, park, kjer je p. Herman 18 let sadil rože in tobak. Last Nete Timer.

 

– Pranečakinji Neti je napisal naslednje pismo:
Francija, 7. februarja 1956
Draga Nežica!
Čestitam Ti, da si že tako imenitna, da hodiš v gimnazijo in da se dobro učiš. Verjemi, da mi je zelo všeč, da si zdelela z dobrim. Iz lastne izkušnje Ti povem: Nekoč sem jaz imel v spričevalu same »dobro«. In ravnatelj me je pohvalil bolj kot odličnjake. Čudno se mi je zdelo, a pozneje sem videl: Tisti, ki so bili na gimnaziji srednji, so potem v življenju najbolje uspevali, izmed odličnjakov pa skoraj nobeden, vsak skoraj je prej ali pozneje zavozil. Zakaj? Odličnjaki se odlikujejo po dobrem spominu, da se vsega naučijo z lahkoto, a največkrat jim manjka prave razsodnosti, to je, prave pameti, in tako niso zmožni prebroditi zamotanih težav v življenju. Kako žalostnim zgledom sem bil priča! – Srednja pot, najboljša pot, le te se vedno pametno drži, pa bo šlo.
Tega ti srčno želi Tvoj vdani Herman

– Pater Herman Vodenik si je ves čas prizadeval, da bi se vrnil domov. A ni uspel. V predzadnjem pismu z dne 24. januarja 1958 je nečakinji Ani napisal: Ko sem bil v gestapovski ječi, so mi nemški banditi sežgali vse dokumente, drugih pa si nisem mogel priskrbeti, ker mi z domovine nočejo dati domovnice, ki je podlaga vsemu drugemu – češ: naj kar ostane, kjer je, tukaj ga nič ne potrebujemo. Nisem mislil, da sem tako strašilo!

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, vodja enote Brestanica, kustosinja

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: