TRAPISTI, USPEŠNI VINOGRADNIKI

 

Trapisti so leta 1881, z gradom Rajhenburg vred, kupili tudi obsežna posestva, med drugim tudi 60 ha zemlje na Sremiču. Na južnem pobočju Grmade so najprej uredili 4 ha vinogradov, leta 1915 pa so jih imeli že 10 ha. Ostala zemljišča so bila njive, travniki, pašniki in gozdovi.

Na posestvu na Sremiču so imeli tudi gospodarsko poslopje, hleve in bivalne prostore za šest do osem menihov.

1. Trapistovski vinogradi na Sremiču nad Krškim

Trapistovski vinogradi na Sremiču nad Krškim. Foto: neznan, hrani: MNZS.

 

Vinograde so popolnoma prenovili in nasadili so sortne vrste vinske trte, ki so jih prinesli iz Francije. Pridelovali so kakovostno vino. Od belih vin so pridelovali beli burgundec, traminec, laški rizling, muškatni silvanec, rulandec, kraljevino, volovno in zeleniko. Od rdečih vin pa so pridelovali žlahtni gammay, modri burgundec in črnino. Vino, ki so ga pridelali, so stekleničili in prodajali, uživali pa so ga tudi sami. Bili so prvi, ki so začeli na posavskem področju s proizvodnjo penečih vin. Ta je bila v manjšem obsegu. S penino so v samostanu postregli pomembne goste, kar je v Prepisu kronike trga Rajhenburg in okolice zapisal nadučitelj Ivan Matko, ki je bil tudi sam leta 1895 med gosti opata Janeza Krstnika Epalla. Zapisal je, da so bili pogoščeni s sadjem, domačim sirom, sladkarijami in šampanjcem, ki ga napravljajo iz svojega sremiškega vina. Tako je letnica proizvodnje penečega vina trapistov sigurno leta 1895, lahko pa so ga izdelovali že prej.

 

 

Vinska klet na Sremiču je bila sodobno opremljena in grozdje so stiskali v velikih stiskalnicah. A toča, pozeba, suša in bolezni so uničevali pridelek v vinogradih. Trapisti so začeli že leta 1896 odganjati točo s streljanjem v hudourne oblake z možnarji. Ni bilo sicer dognano, če je to streljanje v resnici preprečilo točo, a kot so rekli, toča jim pridelka  v tistem času ni uničila.

 

Na sredini p. Rafael Grzina, drugi upravitelj posestva na Sremiču. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Na sredini p. Rafael Grzina, drugi upravitelj posestva na Sremiču. Foto: neznan, hrani: MNZS.

 

Veliki nadlogi v vinogradih sta bili takrat trtna uš in peronospora. Peronosporo so v tistem času imenovali tudi »strupena rosa«. Listi trte so se začeli sušiti že poleti in grozdje ni moglo dozoreti. Tako je lahko ta bolezen vinogradnikom uničila ves pridelek. Trapisti so začeli s škropljenjem vinske trte proti peronospori že v letih po 1890. Škropili so z raztopino modre galice in kot je zapisal Ivan Matko v Prepisu kronike, so jo imenovali Kupfervitriol. S tem je bil narejen velik korak v vinogradništvu na celotnem področju Posavja, saj so lahko tudi drugi vinogradniki na ta način zaščitili svoj pridelek.

 

 

Peronospora se je v Sloveniji širila po letu 1850. Na Dolenjskem so jo opazili šele okrog leta 1890. Trapisti so za to raztopino izvedeli v Franciji. O tem govori neka zgodba, za katero ne vem točno ali je resnična, je pa vsekakor zanimiva. Škropivo proti peronospori naj bi naključno odkril nek francoski vinogradnik, ki je imel svoj vinograd ob cesti in so mu ljudje kradli grozdje. Da ne bi tega počeli, je naredil mešanico gašenega apna in modre galice in poškropil trto, da bi bil videz grozdja neprivlačen. In rezultat tega je bil, da so listi lepo ozeleneli in da jih peronospora ni napadla.

 

 

Trapisti vina niso le prodajali, temveč so ga tudi sami uživali. Pravila sv. Benedikta so menihom dovoljevala, da lahko pijejo le vodo, pravila sv. Bernarda, ustanovitelja reda Cistercijanov pa dopuščajo, da dobe menihi dnevno merico vina. Ta merica v pravilih ni količinsko opredeljena, zato so menihi v različnih samostanih dobivali različne količine vina. V Rajhenburgu so, po pričevanju mojih informatorjev, dobili tri četrtine litra dnevno. Vino so popili ob dnevnih obrokih hrane. Pri delu pa so večinoma pili pikolo, slabo vino, narejeno iz grozdnih tropin, na katere so nalili vodo in dodali sladkor.

Opat matičnega samostana Notre Dame des Dombes Bernard Christol je v letih od 1998 do 2003 redno prihajal na obiske na grad Rajhenburg in na ogled razstave o trapistih. Ob teh obiskih je prinašal za razstavo zelo pomembne predmete in tudi kopije dokumentov. Nekoč mi je gleda uživanja vina povedal, da so v različnih samostanih reda trapistov dobili dnevno različne količine vina. Odvisno je bilo od tega, če so ga menihi pridelali sami ali pa bi ga morali kupovati. Tam, kjer vina niso pridelovali, ga tudi pili niso.

 

Mladi oblati konverzi so za novo leto 1920 zapeli skupaj z učiteljem p. Rafaelom Grzino na ploščadi pred vhodom v samostan. Foto: neznan, hrani: MNZS.

Mladi oblati konverzi so za novo leto 1920 zapeli skupaj z učiteljem p. Rafaelom Grzino na ploščadi pred vhodom v samostan. Foto: neznan, hrani: MNZS.

 

Prvi oskrbnik v vinogradih na Sremiču je bil brat Bartolomej Kajtna. Pri delu so mu pomagali njegovi trije bratje – Josef, Jakob, Johann in tudi oče Martin. Zanimiva pripoved o tej družini iz Sv. Ruperta pri Laškem je zapisana v knjigi Kaj delajo trapisti. V družini je bilo šest fantov in dve dekleti. Prvi je v samostan vstopil najmlajši sin Jakob, rojen 1874. Ko je svoji družini pripovedoval, kako srečen je v meniških vrstah, sta se še dva brata odločila za vstop v samostan, dva brata pa sta umrla pri vojakih. Edini še živeči brat je ostal živeti s svojimi starši na domačiji. Poročil se je in rodili so se mu štirje otroci. A žal je njegova žena kmalu umrla in ko je skrb nad otroki prevzela neka sorodnica, se je tudi on odločil, da vstopi v samostan. Oče in mati sta tako ostala sama na kmetiji in očeta je vedno bolj vleklo, da se pridruži svojim sinovom v samostanu. Leta 1900 je, v starosti 64 let, vstopil kot oblat v samostan trapistov v Rajhenburgu, njegova žena pa je odšla v samostan dominikank Studenice pri Poljčanah k hčeri, ki je bila tam častna sestra. Pet članov družine Kajtna je bilo v samostanu v Rajhenburgu in o njih mi je pripovedoval tudi brat Maksimiljan Jevšnik.

 

 

Naslednji oskrbnik na Sremiču je bil pater Rafael Grzina. Po njegovi smrti ga je nasledil pater Kanizij Kompare, ko pa se je začela druga svetovna vojna je postal oskrbnik sremiškega posestva pater Krizostom Zemljak.

 

12. Skupina zaposlenih Rajhenburškega okrajnega gospodarstva na Sremiču. Četrti z leve je Dominik Puc

Skupina zaposlenih Rajhenburškega okrajnega gospodarstva na Sremiču. Četrti z leve je Dominik Puc. Foto: neznan, hrani: MNZS.

 

Po razpustu samostana in reda trapistov so tudi vinogradi prišli pod Rajhenburško okrajno gospodarstvo in nekateri bivši menihi so se tam zaposlili in še naprej delali na sremiški posesti.

 

 

Fotografije in besedilo pripravila Irena Fürstvodja enote Brestanica, kustosinja

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: