USTANOVITELJ SAMOSTANA TRAPISTOV V RAJHENBURGU

 

Sedaj, ko smo se že kar podrobno seznanili z vsem, kar so delali in ustvarjali menihi trapisti, lahko spoznamo še to, kdo jim je pravzaprav vse to omogočil. Navadno za vsako stvarjo, dogodkom, dejanjem v življenju stoji neka oseba. In tako je tudi v tem primeru.

Ta oseba je bil brat Gabriel Giraud, ki se je rodil kot Camille Giraud 7. junija 1836 v Lyonu v Franciji. Kot sin bogatega lastnika tovarne s svilo v Lyonu, se je tudi sam izšolal za ta poklic. A srce ga je vleklo drugam, v samostan. Po vrnitvi iz francosko-pruske vojne, kjer se je odlikoval z junaštvom, je leta 1871 vstopil v samostan menihov trapistov Notre-Dame des Dombes in postal brat Gabriel. Da je lahko razpolagal s svojim premoženjem, ni naredil zaobljub in statusno je ostal vse do smrti oblat ali gojenec.

 

 

Po razpustitvi samostana Dombes leta 1880 je ponudil opatu Benediktu, da za svoje sobrate kupi novo zavetišče. Z opatom sta ga iskala v Španiji in v Italiji, a ga nista našla. Odšla sta še na Avstrijsko, kjer sta v Gradcu izvedela, da v Rajhenburgu baron Christian Esebeck prodaja grad. Dobila sta vsa dovoljenja za nakup gradu in njegovo preureditev v samostan. V začetku je bilo mišljeno, da bo to začasno zatočišče, a menihi so ostali v Rajhenburgu vse do razpusta reda in zaplembe njihovega premoženja leta 1947.

 

 

Brat Gabriel je kupil grad Rajhenburg z obsežnimi okoliškimi posestvi marca 1881 in vse kupljeno takoj prepustil redu. Še kar nekaj posesti je dokupil pozneje, finančno pa je omogočil tudi gradnjo več novih objektov. Tako so menihi v tistem času zgradili pred gradom dve stavbi, eno za sprejem tujcev in drugo za gojence, zgradili so hleve, stavbe za obrtne delavnice in stavbi za proizvodnjo čokolade in likerjev.

Opat Janez Krstnik Epalle in tudi mariborski škof Maksimiljan Stepišnik sta bratu Gabrielu večkrat ponudila, da bi ga posvetili v duhovnika, a on je to odločno odklanjal. Bil je in ostal je oblat. Večkrat je zaradi obveznosti in smrti bližnjih odhajal domov v Francijo in takrat je za na pot oblekel oblačilo brata, ki se je razlikovalo od oblatovega. To je bil edini privilegij, ki ga je sprejel. Čeprav je bil tako bogat, je živel v samostanu življenje polno odrekanja, celo več, kot so predpisovala meniška pravila. Pogosto se je odrekal celo hrani. Kot je zapisano v knjigi Kaj delajo trapisti je z vilico kolobaril po prikuhi. Koliko jo je ob tem pojedel, si lahko predstavljamo. Juhe sploh ni jedel, češ da mu je po njej slabo. A pravi vzrok temu je bil, da jo je raje prepuščal ubogim, ki so vsak dan trkali na samostanska vrata in prosili hrane. V knjigi je tudi zapisano, da je bil mojster v ponižnosti, pokorščini, ljubezni do drugih in mrtvičenju samega sebe. In čeprav v redu trapistov ni bilo zapovedano bičanje, se je brat Gabriel neusmiljeno posluževal discipline – spletenega biča, kot je zapisano v knjigi Kaj delajo trapisti. Brat Gabriel je bil v samostanu na lastno željo dolga leta bolničar, vodil pa je tudi obrede pokopa umrlih. Umrle so pokopavali na pokopališču, ki so ga leta 1888 uredili nedaleč od samostana. Pokopališče je bilo po razpustu samostana in ukinitvi delovanja reda menihov trapistov leta 1947 porušeno, leta 1991 pa ga je Občina Krško spominsko obeležila.

 

 

Brat Gabriel je umrl 28. februarja 1899 v družbi opata samostana Rajhenburg, Janeza Krstnika Epalla, in opata samostana Dombes, Alojzija Moiranta. Njegovo truplo so na željo svojcev odpeljali v Francijo. V veličastnem sprevodu so ga z gradu do železniške postaje pospremili vsi menihi in oba opata. Pred tem pa sta okrožni zdravnik dr. Matija Schmirmaul in okrajni zdravnik dr. Vičič izrezala njegovo srce, ki so ga menihi najprej shranili v stekleni bokal s formalinom, pozneje pa v srebrno žaro, ki jo je naredil mojster na Dunaju. Žaro so 27. avgusta 1899 slovesno vstavili v kamniti postament velikega križa na meniškem pokopališču. Menihi so menili, da je s tem dejanjem ostala njegova duša za vedno v Rajhenburgu, telo pa so pokopali v njegovi rojstni domovini.

 

 

Tudi zadnje slovo opata Janeza Krstnika Epalla je zaznamovano na poseben način. Avgusta 1910 se je, že slabega zdravja, odpravil v Francijo, na vsakoletni generalni kapitelj vseh opatov v Cistercium. Pred odhodom je rekel svojim menihom oz. duhovnim otrokom: »Živ ali mrtev, nazaj moram priti. Če umrem na potu, upam, da boste dali privesti moje ostanke v Rajhenburg; med svojimi otroki hočem počivati«. In res je opat 27. oktobra 1910 v Franciji umrl. Njegove posmrtne ostanke so z vlakom prepeljali v Rajhenburg, kjer so ga 7. novembra 1910 zelo slovesno pokopali na meniškem pokopališču.

 

 

Srebrna žara, v kateri je bilo srce brata Gabriela, je danes na stalni razstavi v Narodnem muzeju Slovenije. Da je žara v Narodnem muzeju Slovenije je pred leti odkril mag. Darko Knez, kustos tega muzeja, odgovoren za zbirko cerkvenih predmetov in avtor razstave in knjige Relikvije in relikvarije, v kateri je restavrirana žara predstavljena. Narodni muzej Slovenije je žaro prejel že leta 1949 od Zavoda za varstvo spomenikov. Njim jo je izročil Viktor Frole, župnik, ki je bil v samostanu pater Ambrož. Viktor Frole je bil rojen 17. februarja 1915 v Blokah pri Logatcu, v duhovnika pa je bil posvečen 3. julija 1938. Po razpustu samostana je bil od avgusta 1947 župnijski pomočnik v župniji Sv. Križ, danes Podbočje pri Krškem. Po smrti župnika Andreja Zupanca je leta 1949 postal župnik in v Podbočju je bil vse do leta 1959. Nato je bil župnik v Novi Štifti in od 20. julija 1966 v Solčavi v Logarski dolini. Kot upokojeni duhovnik je umrl 8. februarja 1989 v Stični, kjer je tudi pokopan.

 

 

Žaro naj bi po izjavi bivšega trapista brata Ladislava Agreža v času druge svetovne vojne skrili v neki hiši v Rajhenburgu. Po razpustu samostana naj bi jo zadnji opat Pij Novak odnesel v Savinjsko dolino in po vsej verjetnosti nato predal Viktorju Froletu.

 

Nekdanje meniško pokopališče je spominsko obeleženo. Foto Goran Rovan, 2005

Nekdanje meniško pokopališče je spominsko obeleženo. Foto Goran Rovan, 2005

Ali je srce še danes v žari še ni dokončno znano. Narodni muzej Slovenije je dal žaro na rentgensko radiografijo, ki so jo opravili na Inštitutu za metalne konstrukcije v Ljubljani. Rentgenski posnetki so pokazali, da je v notranjosti žare tekočina, niso pa pokazali prisotnost organskega materiala, ki bi bilo srce brata Gabriela. Narodni muzej namerava, kot je zapisal mag. Darko Knez, poslati žaro v München, na obsežnejše in natančnejše analize.  In šele potem bomo dokončno izvedeli ali je srce brata Gabriela Girauda, ustanovitelja samostana Marije Rešiteljice v Rajhenburgu, še vedno v omenjeni žari.

Besedilo in fotografije pripravila Irena Fürst,  vodja enote Brestanica, kustosinja

Advertisements

One Comment on “USTANOVITELJ SAMOSTANA TRAPISTOV V RAJHENBURGU

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: