Olimpijski bazen v Šentvidu

V Ljubljanskem dnevniku je bila septembra 1967 skupaj s fotografijo objavljena kratka vest o tem, da se v Šentvidu za novo šolo gradi telovadnica. Pri tej novički je bil zanimiv predvsem pripis, da se v sklopu nove telovadnice gradi tudi – olimpijski bazen.

Z nekoliko brskanja smo ugotovili, da je v prizidku, kjer sta takrat domovali šentviška gimnazija in osnovna šola Alojza Kebeta, resnično zaživel plavalni bazen. Njegova usoda pa se je klavrno končala.

Bazen naj bi pozneje zaprli zaradi slabih higienskih razmer, ki so jih v sklopu raziskovalne naloge odkrili ravno tamkajšnji dijaki.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 29. september 2017) 

 

MC6709: Ljubljana, 1967. Foto: Marjan Ciglič.

MC6709: Ljubljana, 1967. Foto: Marjan Ciglič.

Ljubljana skozi “objektiv” slikarja

Fotoreporter časopisne hiše Delo, Dušan Gostinčar je leta 1955 v fotografski objektiv ujel slikarja pri svojem delu.

DE1402_35: Foto: Ljubljana, 1955. Dušan Gostinčar, hrani: MNZS.

 

Fotoreporter je sicer na fotografijo ujel Ljubljanski grad, a točne lokacije žal ni zabeležil. Morda se vam utrne zamisel, kje sta stala slikar in fotograf ?

Veseli bomo če nam priskočite na pomoč.

 

Povabilo

Občasna fotografska razstava Himalajski vodja Aleš Kunaver  avtoric Jožice Šparovec in Dušice Kunaver  bo od 26. septembra 2017 z otvoritvijo ob 19.00 uri na ogled v Mestnem muzeju Litija.

 

katalogAK001

 

Razstavo je v letu 2014 pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2. novembra 2017 pa bo minilo že 33 let od tragične smrti Aleša Kunaverja. Fotografije na razstavi so bile izbrane predvsem iz zbirke barvnih diapozitivov Aleša Kunaverja iz obdobja med leti 1959 in 1984, ki jih je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podarila družina Kunaver. Predstavljenih je šest jugoslovanskih himalajskih odprav in ena odprava v Hindukuš v letih 1960–1984 ter Aleš Kunaver kot alpinist, filmski snemalec, konstruktor, inovator in gorski reševalec, vodja šestih odprav in pobudnik ter organizator prve alpinistične šole za nepalske gorske vodnike.

 

Novinar Zoran Jerin (desno) s Šerpo Pembo Tenzingom, v ozadju trije od petih najvišjih vrhov sveta: v sredini Lhotse, na levi konica Mt. Everesta, ki kuka izza grebena Nuptseja, na desni piramida Makaluja, Nepal, 16. december 1962. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA1279. Foto: Aleš Kunaver.

Novinar Zoran Jerin (desno) s Šerpo Pembo Tenzingom, v ozadju trije od petih najvišjih vrhov sveta: v sredini Lhotse, na levi konica Mt. Everesta, ki kuka izza grebena Nuptseja, na desni piramida Makaluja, Nepal, 16. december 1962. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA1279. Foto: Aleš Kunaver.

 

Razstava bo v Mestnem Muzeju v Litiji na ogled od 26. septembra 2017 z otvoritvijo ob 19.00 uri do predvidoma 5. novembra 2017. Vljudno vabljeni.

 

KA_5643OBZ mednarodnega srečanja IKAR (Medn. komisije za gorske reševalce): 3. z l. Marjan Keršič – Belač, kipar, alpinist, gorski reševalec, inštruktor in gorski vodnik; 4. z l. Andrej More – »Gandi«, alpinist in gorski reševalec; 5. z l. dr. Rudi Campell, zdravnik švicarske gorske reševalne službe, Švica, 1959. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA5643. Foto: Aleš Kunaver.

KA_5643OBZ mednarodnega srečanja IKAR (Medn. komisije za gorske reševalce): 3. z l. Marjan Keršič – Belač, kipar, alpinist, gorski reševalec, inštruktor in gorski vodnik; 4. z l. Andrej More – »Gandi«, alpinist in gorski reševalec; 5. z l. dr. Rudi Campell, zdravnik švicarske gorske reševalne službe, Švica, 1959. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA5643. Foto: Aleš Kunaver.

 

Med 3. jugoslovansko himalajsko odpravo na Anapurno: nosači, med njimi tudi ženske, so težke tovore, tudi po strmih in nevarnih terenih, večinoma prenašali bosi, Nepal, 1969. Barvni diapozitiv, 6 x 6 cm, inv. št.: KA1101. Foto: Aleš Kunaver.

Med 3. jugoslovansko himalajsko odpravo na Anapurno: nosači, med njimi tudi ženske, so težke tovore, tudi po strmih in nevarnih terenih, večinoma prenašali bosi, Nepal, 1969. Barvni diapozitiv, 6 x 6 cm, inv. št.: KA1101. Foto: Aleš Kunaver.

LETALO Douglas DC – 6B, prvo letalo in razvoj letališča na Brniku

Prvo letalo je na osrednjem slovenskem letališču Brnik pristalo 24. decembra 1963 ob 10.45.

Letalo DC-6B z registracijo YU-AFE, ki ga je pilotiral kapitan Karel Rankel, je bilo last slovenskega letalskega prevoznika Adrie Aviopromet. Čeprav v letalu ni bilo potnikov, je z njim letela stevardesa Metka Zavašnik (Kalin), ki se spominja prvega pristanka: »Bili smo veseli in ponosni, ker smo prileteli v Ljubljano. Pred tem je bilo delo stevardes naporno, saj smo morale najprej potovati v Zagreb, kjer smo na tržnici kupile hrano, iz katere smo pripravile obroke za potnike. Nato smo pripravile letalo in se uredile za prihod potnikov. Ko je bilo letališče na Brniku odprto, smo bile hitreje v službi, pot je bila krajša in manj naporna.«[1] Letala so namreč sprva vzletala z zagrebškega letališča Pleso, šele od leta 1964 pa z novozgrajenega slovenskega letališča.

 

Letalo DC, maj 1970. Foto: Avgust Vanelli.

Letalo DC, maj 1970. Foto: Avgust Vanelli.

 

Do srede petdesetih let 20. stoletja je dobilo slovensko gospodarstvo bolj sodobno podobo. Uresničene so bile že prve večje investicije v prometno infrastrukturo, začela se je gradnja koprskega pristanišča. Številnih idejnih načrtov, med njimi tudi vzpostavitve letališča na Brniku, pa republiška vlada še ni uresničila. V drugi polovici šestdesetih let je vlada Staneta Kavčiča sprejela strategijo dolgoročnega razvoja Slovenije, ki se je precej razlikovala od dotedanje razvojne usmeritve. Avtorji so se zavzeli za prestrukturiranje slovenske industrije in osredotočenje proizvodnje na izdelke visokega cenovnega razreda za izvoz na konvertibilna tržišča. Predlagali so, naj se ne odlaša več z gradnjo avtocest in izdelavo projektov za vključitev v evropski cestni, železniški, vodni pa tudi zračni promet.[2]

Slovensko letalsko podjetje Adria Aviopromet je za domače letališče izbralo Brnik, s katerega je bil redni letalski promet vzpostavljen 9. januarja 1964. Franc Sever – Franta, ki je leta 1968 prevzel vodenje letališča o začetkih piše: »Vložiti je (bilo) treba veliko truda za spremembo miselnosti naše javnosti in gospodarstvenikov o sodobnem letalskem prometu. (…) A to je postala naša osnovna naloga: ponuditi potnikom in blagu novo prometno pot, s tem pa gospodarstvu možnosti za razvoj.«[3]

 

Letalo DC-6B in potniki na Letališču Brnik, julij 1964. Foto: Svetozar Busić.

Letalo DC-6B in potniki na Letališču Brnik, julij 1964. Foto: Svetozar Busić.

 

Letalski promet je naraščal tudi zaradi prihoda tujih turistov, namenjenih na letovišča ob istrski obali. Namero o gradnji novega letališča na istrski obali so opustili, z vojaškim letalstvom pa so se začeli dogovarjati o občasni uporabi puljskega letališča tudi za civilni promet. To je začelo 1. maja 1967 obratovati v okviru podjetja Aerodrom Ljubljana – Pula.[4] Letališče v Pulju, osredotočeno na čarterske turistične polete, je ostalo pod brniškim okriljem vse do leta 1980.

Brniško letališče se je usmerilo v razvoj rednega potniškega in tovornega, domačnega, mednarodnega in medcelinskega prometa, čarterski pa mu je omogočil, da se je razvijal in sledil razvoju turizma. Adria Aviopromet se je leta 1969 preimenovala v Inex Adria Aviopromet in to ime obdržala do leta 1986, ko se je preimenovala v Adrio Airways.

Adria Airways in Letališče Jožeta Pučnika sta danes prvi oziroma zadnji stik večine poslovnežev, turistov in drugih, ki v Slovenijo potujejo z letali, ter praktično edino slovensko »zračno« okno v svet.

 

Besedilo in fotografije pripravila: Katarina Jurjavčič, višja kustosinja MNZS.

____________________________________________________________________________________________

Viri in literatura:

[1] Razstava Adria 50 – dovoljenje imate za vzlet, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2011

[2] Jože Prinčič: Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije 1945–1991, v: Žarko Lazarević in Aleksander Lorenčič (ur): Podobe modernizacije: Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009: 174, 175.

[3] Franc Sever – Franta: Brnik, letališče ali lovišče. Maribor: Pivec, 2016: 46

[4] Sever: Brnik, letališče ali lovišče. 2016: 39, 40.

Šumijeve natakarice prehodijo kilometre

Zanimiv prizor je Dnevnikov fotoreporter septembra 1967 ujel v svoj objektiv. 

 

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

 

Opazil je natakarice znanega ljubljanskega lokala Šumi, kako se sprehajajo do trgovine po torte in pri tem vsakič prehodijo vsaj dvesto metrov. “Medtem ko imajo pijače za bližnjo točilno mizo, ki je v sklopu bara Bachus, morajo po torte – ki so, mimogrede, odlične – čez vrt, kjer stoji ta bar, po cesti do začasnega pločnika, nad katerim delavci urejajo fasado stavbe, in po njem do trgovine – ter seveda po isti poti nazaj,” so zapisali v Ljubljanskem dnevniku, kjer so ocenili, da natakarice na dan prehodijo po več kilometrov, da ustrežejo svojim gostom.

 

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

(Objavljeno v časopisu Dnevniku, petek, 22. september 2017)

Preboj pri Kobaridu v fotografskih albumih nemškega častnika

Danes vas vljudno vabimo, da se nam ob 18.00 uri pridružite v našem Muzeju.

Na ogled vam ponujamo novo fotografsko razstavo, ki obeležuje stoletnico preboja pri Kobaridu.

Kaj čudežnega je v vojni

Ob fotografski razstavi “KAJ ČUDEŽNEGA JE V VOJNI?” se bo zvrstilo tudi nekaj zanimivih predavanj, ki bodo podrobneje osvetljevale ta del zgodovine.

Že danes bo z vami, avtor tokratne fotografske razstave mag. Marko Štepec in sicer s predavanjem “Preboj pri Kobaridu v fotografskih albumih nemškega častnika”

Veseli bomo če se nam pridružite. Se vidimo danes ob 18.00 uri. 

Napovednik predavanj

Kaj čudežnega je v vojni?

 

V sredo, 20. septembra 2017 ob 18.00 uri  

vas vabimo, da se nam pridružite na odprtju nove fotografske razstave

KAJ ČUDEŽNEGA JE V VOJNI ?

 

Kaj čudežnega je v vojni

ŽOGA, Oranžna žoga, ki je zadela 70. krat

 

Pisalo se je leto 1970 in Hala Tivoli v Ljubljani je gostila zaključne boje šestega svetovnega prvenstva v košarki. Tivolski parket je bil pod bliskovitimi in spretnimi udarci oranžne košarkarske žoge na preizkušnji devet tekmovalnih dni.

 

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

»Besedo je prevzela oranžna žoga, pokorna in nepokorna, žoga, ki je med koši zaplesala ples, …«.[1] Vse oči sveta so bile uprte v ta zanimiv okroglasti predmet. Osrednji športni rekvizit košarke, ki terja od igralca hitrost, skok, domiselnost in hkrati mirno ter zanesljivo roko pri metanju na koš.[2] Košarkarji v vlogi artistov in žonglerjev, matematično natančni streli, anatomska košarka in senzacionalne zmage so bile recept za sijajne tekme.[3] Vsak met košarkarske žoge je pod žarometi spremljalo 336 prijavljenih novinarjev, reporterjev, komentatorjev in fotografov. Polet košarkarjem in žogi pa je na vsakem obračunu dodalo še dobrih deset tisoč gledalcev, ki so napolnili dvoransko tribuno povsem do zadnjega kotička.    Nesporni favoritki za osvojitev zlatega odličja sta bili vseskozi ekipi Združenih držav Amerike ter Sovjetske zveze. Prav njun obračun je pri mnogih obveljal za najbolj napeto tekmo prvenstva. Nepredvidljiva žoga in trije trenutki nepravilnosti košarkarjev SZ, so bili krivi, da je zmago na tekmi osvojila nasprotna ekipa.[4] Sovjeti so tekmo izgubili zgolj za en dolgi met žoge – tako imenovano »trojko«.

 

FS3841_24: Foto: Božo Štajer, hrani: MNZS.

DE4314_35: Foto: Božo Štajer, hrani: MNZS.

 

V štirih bojih neporaženo jugoslovansko reprezentanco sta ob koncu tekmovanja čakali dve težki srečanji, in sicer z reprezentancami ZDA in SZ. V boj z nespornimi favoriti, ekipo Združenih držav Amerike, je jugoslovanski trener Ranko Žeravica poslal svojo najboljšo peterico: Ratomir Tvrdić, Nikola Plećaš, Damir Šolman, Krešimir Čosić ter Petar Skansi. Silovitemu presingu Američanov so se Jugoslovani z mirnostjo in zbranostjo uspešno zoperstavljali celotno tekmo. V zadnjih minutah sta obe moštvi stavili na osebne mete. Z metom žoge od daleč pa je kapetan reprezentance Ivo Daneu naredil ključno razliko. »Ko so vsi oklevali pod košem, ko je bila teža odgovornosti prevelika, ko v ekipi »plavih« nihče ni verjel, da ima dovolj mirno roko, v trenutkih, ko je trepetala vsa dvorana, je Ivo skočil in zadel. Nato je kapetan v zadnji minuti zdrvel v desni kot, vrgel čez glavo in – zadel[5] Končni rezultat tekme, 70 : 63, je postavil Nikola Plećaš z dvema metoma žoge s prostih metov. Večkrat neubogljiv okrogli predmet, žoga, je tokrat uresničil dolgoletne sanje reprezentance. Jugoslovanska košarkarska ekipa je še pred zadnjo tekmo osvojila končno prvo mesto. Izjemno veselje košarkarjev so v svoj fotografski objektiv ujeli mnogi. A legendarna je postala fotografija fotoreporterja Edija Šelhausa, ki je v objektiv ujel jugoslovanskega kapetana Iva Daneva v njegovem značilnem metu košarkarske žoge preko glave. Zapis na navijaškem transparentu »Luna vaša, zlata naša«, se je uresničil.

 

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

»Košarkarji so se objemali in poljubljali. Skakali so kot srečni otroci. Izčrpani Trajko Rajković ni vzdržal na nogah, marveč se je zgrudil pod težo na pod in jokal. Solze sreče so se lesketala tudi na oznojenih licih njegovih tovarišev«[6], so zapisali reporterji časopisa Delo.

 

DE4318/30: Ljubljana, 1970. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

DE4318/30: Ljubljana, 1970. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Jugoslovanski košarkarji, prežeti z zmago nad ZDA, niso mogli doseči še zadnjega uspeha. Odlična sovjetska reprezentanca jih je na zadnji tekmi prvenstva z grobo in nič kaj prijazno igro premagala za petnajst točk.[7] Vseeno pa so se še isti večer na zaključni prireditvi jugoslovanski košarkarji povzpeli na najvišjo stopnico in kapetan Ivo Daneu je s ponosom dvignil osvojeni pokal. »Zlata, je bila naša!«[8], še danes s ponosom reče kapetan košarkarske reprezentance, Ivo Daneu.

 

DE4314_35: Foto: Edi Šelhaus, hrani: MNZS.

DE4314_35: Foto: Edi Šelhaus, hrani: MNZS.

 

 

Besedilo in fotografije pripravila Andreja Zupanec Bajželj, kustosinja MNZS.

________________________________________________________________________________________

Viri in literatura:

[1] Bergant, E. (1970): Zlato naše, ČGP Delo, Ljubljana: 7.

[2] Prav tam: 88.

[3] Prav tam: 7.

[4] Prav tam: 34.

[5] Prav tam: 46.

[6] Delo, športne strani, 1970.

[7] Povzeto po: Bergant, E. (1970): Zlato naše, ČGP Delo, Ljubljana, str. 59.

[8] Ivo Daneu: Film »Ivo Daneu in Aljoša Žorga o svetovnem prvenstvu v košarki leta 1970.«, produkcija: MNZS. Snemalec: Monika Kokelj Kočevar, montaža: Bogdan Šparovec, urednik: Jožica Šparovec, julij 2013.

Brez usmiljenja do črnograditeljev

 

Črnograditelji so bili od nekdaj iznajdljivi. Leta 1967 sta veliko prahu dvignila zakonca Pretner, ki sta na travniku med Radovljico in Lescami postavila lesen skedenj. Sicer povsem legalen objekt sta nato obila z lesom in v tako zaplankani zgradbi na skrivaj gradila hišo.

MC6709: Črna gradnja. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6709: Črna gradnja. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

“Občinski inšpekcijski organi so dejanje ugotovili in izdali odločbo ne le o prenehanju dela, ampak tudi odločbo za rušenje objekta,” je septembra 1967 poročal Ljubljanski dnevnik. A to še ni vse: ko so se občinski inšpektorji lotili pregleda širšega območja, so ugotovili, da tam stoji še 50 na črno zgrajenih objektov. Če so v posameznem primeru lahko ukrepali hitro in odločno, pa se je pri več deset črnih gradenj zataknilo. Večinoma so v njih prebivale družine v zelo težkem socialnem položaju, zato so se odločili porušiti le tiste zgradbe, ki neposredno ovirajo prostorski razvoj občine, je še poročal Ljubljanski dnevnik.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 15. september 2017)

Vabilo

Vabljeni, da se nam pridružite jutri, 15. septembra 2017, ob 13.00 uri

na odprtje DEPOJSKIH PROSTOROV  v Parku vojaške zgodovine v Pivki.