Olimpijski bazen v Šentvidu

V Ljubljanskem dnevniku je bila septembra 1967 skupaj s fotografijo objavljena kratka vest o tem, da se v Šentvidu za novo šolo gradi telovadnica. Pri tej novički je bil zanimiv predvsem pripis, da se v sklopu nove telovadnice gradi tudi – olimpijski bazen.

Z nekoliko brskanja smo ugotovili, da je v prizidku, kjer sta takrat domovali šentviška gimnazija in osnovna šola Alojza Kebeta, resnično zaživel plavalni bazen. Njegova usoda pa se je klavrno končala.

Bazen naj bi pozneje zaprli zaradi slabih higienskih razmer, ki so jih v sklopu raziskovalne naloge odkrili ravno tamkajšnji dijaki.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 29. september 2017) 

 

MC6709: Ljubljana, 1967. Foto: Marjan Ciglič.

MC6709: Ljubljana, 1967. Foto: Marjan Ciglič.

Ljubljana skozi “objektiv” slikarja

Fotoreporter časopisne hiše Delo, Dušan Gostinčar je leta 1955 v fotografski objektiv ujel slikarja pri svojem delu.

DE1402_35: Foto: Ljubljana, 1955. Dušan Gostinčar, hrani: MNZS.

 

Fotoreporter je sicer na fotografijo ujel Ljubljanski grad, a točne lokacije žal ni zabeležil. Morda se vam utrne zamisel, kje sta stala slikar in fotograf ?

Veseli bomo če nam priskočite na pomoč.

 

Povabilo

Občasna fotografska razstava Himalajski vodja Aleš Kunaver  avtoric Jožice Šparovec in Dušice Kunaver  bo od 26. septembra 2017 z otvoritvijo ob 19.00 uri na ogled v Mestnem muzeju Litija.

 

katalogAK001

 

Razstavo je v letu 2014 pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2. novembra 2017 pa bo minilo že 33 let od tragične smrti Aleša Kunaverja. Fotografije na razstavi so bile izbrane predvsem iz zbirke barvnih diapozitivov Aleša Kunaverja iz obdobja med leti 1959 in 1984, ki jih je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podarila družina Kunaver. Predstavljenih je šest jugoslovanskih himalajskih odprav in ena odprava v Hindukuš v letih 1960–1984 ter Aleš Kunaver kot alpinist, filmski snemalec, konstruktor, inovator in gorski reševalec, vodja šestih odprav in pobudnik ter organizator prve alpinistične šole za nepalske gorske vodnike.

 

Novinar Zoran Jerin (desno) s Šerpo Pembo Tenzingom, v ozadju trije od petih najvišjih vrhov sveta: v sredini Lhotse, na levi konica Mt. Everesta, ki kuka izza grebena Nuptseja, na desni piramida Makaluja, Nepal, 16. december 1962. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA1279. Foto: Aleš Kunaver.

Novinar Zoran Jerin (desno) s Šerpo Pembo Tenzingom, v ozadju trije od petih najvišjih vrhov sveta: v sredini Lhotse, na levi konica Mt. Everesta, ki kuka izza grebena Nuptseja, na desni piramida Makaluja, Nepal, 16. december 1962. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA1279. Foto: Aleš Kunaver.

 

Razstava bo v Mestnem Muzeju v Litiji na ogled od 26. septembra 2017 z otvoritvijo ob 19.00 uri do predvidoma 5. novembra 2017. Vljudno vabljeni.

 

KA_5643OBZ mednarodnega srečanja IKAR (Medn. komisije za gorske reševalce): 3. z l. Marjan Keršič – Belač, kipar, alpinist, gorski reševalec, inštruktor in gorski vodnik; 4. z l. Andrej More – »Gandi«, alpinist in gorski reševalec; 5. z l. dr. Rudi Campell, zdravnik švicarske gorske reševalne službe, Švica, 1959. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA5643. Foto: Aleš Kunaver.

KA_5643OBZ mednarodnega srečanja IKAR (Medn. komisije za gorske reševalce): 3. z l. Marjan Keršič – Belač, kipar, alpinist, gorski reševalec, inštruktor in gorski vodnik; 4. z l. Andrej More – »Gandi«, alpinist in gorski reševalec; 5. z l. dr. Rudi Campell, zdravnik švicarske gorske reševalne službe, Švica, 1959. Barvni diapozitiv, leica, inv. št.: KA5643. Foto: Aleš Kunaver.

 

Med 3. jugoslovansko himalajsko odpravo na Anapurno: nosači, med njimi tudi ženske, so težke tovore, tudi po strmih in nevarnih terenih, večinoma prenašali bosi, Nepal, 1969. Barvni diapozitiv, 6 x 6 cm, inv. št.: KA1101. Foto: Aleš Kunaver.

Med 3. jugoslovansko himalajsko odpravo na Anapurno: nosači, med njimi tudi ženske, so težke tovore, tudi po strmih in nevarnih terenih, večinoma prenašali bosi, Nepal, 1969. Barvni diapozitiv, 6 x 6 cm, inv. št.: KA1101. Foto: Aleš Kunaver.

LETALO Douglas DC – 6B, prvo letalo in razvoj letališča na Brniku

Prvo letalo je na osrednjem slovenskem letališču Brnik pristalo 24. decembra 1963 ob 10.45.

Letalo DC-6B z registracijo YU-AFE, ki ga je pilotiral kapitan Karel Rankel, je bilo last slovenskega letalskega prevoznika Adrie Aviopromet. Čeprav v letalu ni bilo potnikov, je z njim letela stevardesa Metka Zavašnik (Kalin), ki se spominja prvega pristanka: »Bili smo veseli in ponosni, ker smo prileteli v Ljubljano. Pred tem je bilo delo stevardes naporno, saj smo morale najprej potovati v Zagreb, kjer smo na tržnici kupile hrano, iz katere smo pripravile obroke za potnike. Nato smo pripravile letalo in se uredile za prihod potnikov. Ko je bilo letališče na Brniku odprto, smo bile hitreje v službi, pot je bila krajša in manj naporna.«[1] Letala so namreč sprva vzletala z zagrebškega letališča Pleso, šele od leta 1964 pa z novozgrajenega slovenskega letališča.

 

Letalo DC, maj 1970. Foto: Avgust Vanelli.

Letalo DC, maj 1970. Foto: Avgust Vanelli.

 

Do srede petdesetih let 20. stoletja je dobilo slovensko gospodarstvo bolj sodobno podobo. Uresničene so bile že prve večje investicije v prometno infrastrukturo, začela se je gradnja koprskega pristanišča. Številnih idejnih načrtov, med njimi tudi vzpostavitve letališča na Brniku, pa republiška vlada še ni uresničila. V drugi polovici šestdesetih let je vlada Staneta Kavčiča sprejela strategijo dolgoročnega razvoja Slovenije, ki se je precej razlikovala od dotedanje razvojne usmeritve. Avtorji so se zavzeli za prestrukturiranje slovenske industrije in osredotočenje proizvodnje na izdelke visokega cenovnega razreda za izvoz na konvertibilna tržišča. Predlagali so, naj se ne odlaša več z gradnjo avtocest in izdelavo projektov za vključitev v evropski cestni, železniški, vodni pa tudi zračni promet.[2]

Slovensko letalsko podjetje Adria Aviopromet je za domače letališče izbralo Brnik, s katerega je bil redni letalski promet vzpostavljen 9. januarja 1964. Franc Sever – Franta, ki je leta 1968 prevzel vodenje letališča o začetkih piše: »Vložiti je (bilo) treba veliko truda za spremembo miselnosti naše javnosti in gospodarstvenikov o sodobnem letalskem prometu. (…) A to je postala naša osnovna naloga: ponuditi potnikom in blagu novo prometno pot, s tem pa gospodarstvu možnosti za razvoj.«[3]

 

Letalo DC-6B in potniki na Letališču Brnik, julij 1964. Foto: Svetozar Busić.

Letalo DC-6B in potniki na Letališču Brnik, julij 1964. Foto: Svetozar Busić.

 

Letalski promet je naraščal tudi zaradi prihoda tujih turistov, namenjenih na letovišča ob istrski obali. Namero o gradnji novega letališča na istrski obali so opustili, z vojaškim letalstvom pa so se začeli dogovarjati o občasni uporabi puljskega letališča tudi za civilni promet. To je začelo 1. maja 1967 obratovati v okviru podjetja Aerodrom Ljubljana – Pula.[4] Letališče v Pulju, osredotočeno na čarterske turistične polete, je ostalo pod brniškim okriljem vse do leta 1980.

Brniško letališče se je usmerilo v razvoj rednega potniškega in tovornega, domačnega, mednarodnega in medcelinskega prometa, čarterski pa mu je omogočil, da se je razvijal in sledil razvoju turizma. Adria Aviopromet se je leta 1969 preimenovala v Inex Adria Aviopromet in to ime obdržala do leta 1986, ko se je preimenovala v Adrio Airways.

Adria Airways in Letališče Jožeta Pučnika sta danes prvi oziroma zadnji stik večine poslovnežev, turistov in drugih, ki v Slovenijo potujejo z letali, ter praktično edino slovensko »zračno« okno v svet.

 

Besedilo in fotografije pripravila: Katarina Jurjavčič, višja kustosinja MNZS.

____________________________________________________________________________________________

Viri in literatura:

[1] Razstava Adria 50 – dovoljenje imate za vzlet, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2011

[2] Jože Prinčič: Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije 1945–1991, v: Žarko Lazarević in Aleksander Lorenčič (ur): Podobe modernizacije: Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009: 174, 175.

[3] Franc Sever – Franta: Brnik, letališče ali lovišče. Maribor: Pivec, 2016: 46

[4] Sever: Brnik, letališče ali lovišče. 2016: 39, 40.

Šumijeve natakarice prehodijo kilometre

Zanimiv prizor je Dnevnikov fotoreporter septembra 1967 ujel v svoj objektiv. 

 

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

 

Opazil je natakarice znanega ljubljanskega lokala Šumi, kako se sprehajajo do trgovine po torte in pri tem vsakič prehodijo vsaj dvesto metrov. “Medtem ko imajo pijače za bližnjo točilno mizo, ki je v sklopu bara Bachus, morajo po torte – ki so, mimogrede, odlične – čez vrt, kjer stoji ta bar, po cesti do začasnega pločnika, nad katerim delavci urejajo fasado stavbe, in po njem do trgovine – ter seveda po isti poti nazaj,” so zapisali v Ljubljanskem dnevniku, kjer so ocenili, da natakarice na dan prehodijo po več kilometrov, da ustrežejo svojim gostom.

 

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

MC6709: Natakarice Šumi. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNZS.

(Objavljeno v časopisu Dnevniku, petek, 22. september 2017)

Preboj pri Kobaridu v fotografskih albumih nemškega častnika

Danes vas vljudno vabimo, da se nam ob 18.00 uri pridružite v našem Muzeju.

Na ogled vam ponujamo novo fotografsko razstavo, ki obeležuje stoletnico preboja pri Kobaridu.

Kaj čudežnega je v vojni

Ob fotografski razstavi “KAJ ČUDEŽNEGA JE V VOJNI?” se bo zvrstilo tudi nekaj zanimivih predavanj, ki bodo podrobneje osvetljevale ta del zgodovine.

Že danes bo z vami, avtor tokratne fotografske razstave mag. Marko Štepec in sicer s predavanjem “Preboj pri Kobaridu v fotografskih albumih nemškega častnika”

Veseli bomo če se nam pridružite. Se vidimo danes ob 18.00 uri. 

Napovednik predavanj

Kaj čudežnega je v vojni?

 

V sredo, 20. septembra 2017 ob 18.00 uri  

vas vabimo, da se nam pridružite na odprtju nove fotografske razstave

KAJ ČUDEŽNEGA JE V VOJNI ?

 

Kaj čudežnega je v vojni