ŽOGA, Oranžna žoga, ki je zadela 70. krat

 

Pisalo se je leto 1970 in Hala Tivoli v Ljubljani je gostila zaključne boje šestega svetovnega prvenstva v košarki. Tivolski parket je bil pod bliskovitimi in spretnimi udarci oranžne košarkarske žoge na preizkušnji devet tekmovalnih dni.

 

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

»Besedo je prevzela oranžna žoga, pokorna in nepokorna, žoga, ki je med koši zaplesala ples, …«.[1] Vse oči sveta so bile uprte v ta zanimiv okroglasti predmet. Osrednji športni rekvizit košarke, ki terja od igralca hitrost, skok, domiselnost in hkrati mirno ter zanesljivo roko pri metanju na koš.[2] Košarkarji v vlogi artistov in žonglerjev, matematično natančni streli, anatomska košarka in senzacionalne zmage so bile recept za sijajne tekme.[3] Vsak met košarkarske žoge je pod žarometi spremljalo 336 prijavljenih novinarjev, reporterjev, komentatorjev in fotografov. Polet košarkarjem in žogi pa je na vsakem obračunu dodalo še dobrih deset tisoč gledalcev, ki so napolnili dvoransko tribuno povsem do zadnjega kotička.    Nesporni favoritki za osvojitev zlatega odličja sta bili vseskozi ekipi Združenih držav Amerike ter Sovjetske zveze. Prav njun obračun je pri mnogih obveljal za najbolj napeto tekmo prvenstva. Nepredvidljiva žoga in trije trenutki nepravilnosti košarkarjev SZ, so bili krivi, da je zmago na tekmi osvojila nasprotna ekipa.[4] Sovjeti so tekmo izgubili zgolj za en dolgi met žoge – tako imenovano »trojko«.

 

FS3841_24: Foto: Božo Štajer, hrani: MNZS.

DE4314_35: Foto: Božo Štajer, hrani: MNZS.

 

V štirih bojih neporaženo jugoslovansko reprezentanco sta ob koncu tekmovanja čakali dve težki srečanji, in sicer z reprezentancami ZDA in SZ. V boj z nespornimi favoriti, ekipo Združenih držav Amerike, je jugoslovanski trener Ranko Žeravica poslal svojo najboljšo peterico: Ratomir Tvrdić, Nikola Plećaš, Damir Šolman, Krešimir Čosić ter Petar Skansi. Silovitemu presingu Američanov so se Jugoslovani z mirnostjo in zbranostjo uspešno zoperstavljali celotno tekmo. V zadnjih minutah sta obe moštvi stavili na osebne mete. Z metom žoge od daleč pa je kapetan reprezentance Ivo Daneu naredil ključno razliko. »Ko so vsi oklevali pod košem, ko je bila teža odgovornosti prevelika, ko v ekipi »plavih« nihče ni verjel, da ima dovolj mirno roko, v trenutkih, ko je trepetala vsa dvorana, je Ivo skočil in zadel. Nato je kapetan v zadnji minuti zdrvel v desni kot, vrgel čez glavo in – zadel[5] Končni rezultat tekme, 70 : 63, je postavil Nikola Plećaš z dvema metoma žoge s prostih metov. Večkrat neubogljiv okrogli predmet, žoga, je tokrat uresničil dolgoletne sanje reprezentance. Jugoslovanska košarkarska ekipa je še pred zadnjo tekmo osvojila končno prvo mesto. Izjemno veselje košarkarjev so v svoj fotografski objektiv ujeli mnogi. A legendarna je postala fotografija fotoreporterja Edija Šelhausa, ki je v objektiv ujel jugoslovanskega kapetana Iva Daneva v njegovem značilnem metu košarkarske žoge preko glave. Zapis na navijaškem transparentu »Luna vaša, zlata naša«, se je uresničil.

 

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

DE4291_010: Ljubljana, 1970. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

»Košarkarji so se objemali in poljubljali. Skakali so kot srečni otroci. Izčrpani Trajko Rajković ni vzdržal na nogah, marveč se je zgrudil pod težo na pod in jokal. Solze sreče so se lesketala tudi na oznojenih licih njegovih tovarišev«[6], so zapisali reporterji časopisa Delo.

 

DE4318/30: Ljubljana, 1970. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

DE4318/30: Ljubljana, 1970. Foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Jugoslovanski košarkarji, prežeti z zmago nad ZDA, niso mogli doseči še zadnjega uspeha. Odlična sovjetska reprezentanca jih je na zadnji tekmi prvenstva z grobo in nič kaj prijazno igro premagala za petnajst točk.[7] Vseeno pa so se še isti večer na zaključni prireditvi jugoslovanski košarkarji povzpeli na najvišjo stopnico in kapetan Ivo Daneu je s ponosom dvignil osvojeni pokal. »Zlata, je bila naša!«[8], še danes s ponosom reče kapetan košarkarske reprezentance, Ivo Daneu.

 

DE4314_35: Foto: Edi Šelhaus, hrani: MNZS.

DE4314_35: Foto: Edi Šelhaus, hrani: MNZS.

 

 

Besedilo in fotografije pripravila Andreja Zupanec Bajželj, kustosinja MNZS.

________________________________________________________________________________________

Viri in literatura:

[1] Bergant, E. (1970): Zlato naše, ČGP Delo, Ljubljana: 7.

[2] Prav tam: 88.

[3] Prav tam: 7.

[4] Prav tam: 34.

[5] Prav tam: 46.

[6] Delo, športne strani, 1970.

[7] Povzeto po: Bergant, E. (1970): Zlato naše, ČGP Delo, Ljubljana, str. 59.

[8] Ivo Daneu: Film »Ivo Daneu in Aljoša Žorga o svetovnem prvenstvu v košarki leta 1970.«, produkcija: MNZS. Snemalec: Monika Kokelj Kočevar, montaža: Bogdan Šparovec, urednik: Jožica Šparovec, julij 2013.

Brez usmiljenja do črnograditeljev

 

Črnograditelji so bili od nekdaj iznajdljivi. Leta 1967 sta veliko prahu dvignila zakonca Pretner, ki sta na travniku med Radovljico in Lescami postavila lesen skedenj. Sicer povsem legalen objekt sta nato obila z lesom in v tako zaplankani zgradbi na skrivaj gradila hišo.

MC6709: Črna gradnja. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6709: Črna gradnja. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

“Občinski inšpekcijski organi so dejanje ugotovili in izdali odločbo ne le o prenehanju dela, ampak tudi odločbo za rušenje objekta,” je septembra 1967 poročal Ljubljanski dnevnik. A to še ni vse: ko so se občinski inšpektorji lotili pregleda širšega območja, so ugotovili, da tam stoji še 50 na črno zgrajenih objektov. Če so v posameznem primeru lahko ukrepali hitro in odločno, pa se je pri več deset črnih gradenj zataknilo. Večinoma so v njih prebivale družine v zelo težkem socialnem položaju, zato so se odločili porušiti le tiste zgradbe, ki neposredno ovirajo prostorski razvoj občine, je še poročal Ljubljanski dnevnik.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 15. september 2017)

Vabilo

Vabljeni, da se nam pridružite jutri, 15. septembra 2017, ob 13.00 uri

na odprtje DEPOJSKIH PROSTOROV  v Parku vojaške zgodovine v Pivki.

 

Potres v Banja Luki, 27. oktober 1969

Fotoreporterji, katerih zapuščino hranimo v Muzeju svojega dela niso opravljali samo znotraj meja današnje Slovenije. Dobro so pokrivali tudi dogodke celotne takratne države.

 

DE4409_021: Banja Luka, 27. / 28. oktober 1969. Foto: Svetozar Busič, hrani: MNZS.

DE4409_021: Banja Luka, 27. / 28. oktober 1969. Foto: Svetozar Busič, hrani: MNZS.

 

27. oktobra 1969 je Banja Luko stresel močan potres. Že naslednji dan so o dogodku poročali slovenski časopisi. “BANJALUKA: 20 mrtvih, 1000 ranjenih 80 % hiš uničenih”, se je naprimer glasila naslovnica iz časopisa Dnevnik že naslednjega dne.

 

 

 

Časopisni članek so bogatile tudi že fotografije. V Banja Luko sta odpotovala tako fotoreporter časopisa Dnevnik, Marjan Ciglič kot tudi njegov kolega pri časopisu Delo Svetozar Busić. Oba sta svoji fotoreportaži objavila že naslednji dan.

 

DE4409_025: Banja Luka, 27. / 28. oktober 1969. Foto: Svetozar Busič, hrani: MNZS.

DE4409_025: Banja Luka, 27. / 28. oktober 1969. Foto: Svetozar Busič, hrani: MNZS.

 

Razlog, zakaj objavljamo današnje fotografije na temo potresa v Banja Luki pa so posnetki, ki jih je Marjan Ciglič posnel meseca januarja 1970. Ko je na fotografski trak ujel nekaj prekrasnih podob mesta, ko se je življenje po zares močnem potresu ponovno vrnilo v nekaj starih tirnic. Ljudje so si začasna prebivališča priskrbeli v počitniških prikolicah, nekateri pa kot pričajo fotografije tudi v vagonih vlakov.  Presenetljive fotografije, ki so nam v tem tednu prišle v podrobnejšo obravnavo.

 

MC7001_27: Banja Luka, januar 1970. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC7001_27: Banja Luka, januar 1970. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

 

MC7001_31: Banja Luka, januar 1970. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC7001_31: Banja Luka, januar 1970. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

MC7001_35: Banja Luka, januar 1970. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC7001_35: Banja Luka, januar 1970. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

 

MARLES – kuhinja Cocktail variant – RAZVESELJIVO UGODJE

Kuhinje Marles, ki so bile v socialistični Jugoslaviji pojem kakovosti, so še danes v marsikaterem slovenskem domu. Zato ne preseneča, da se njihovi uporabniki še po toliko letih težko oziroma ne odločijo za njihovo zamenjavo.

»Kuhinjo smo vgradili leta 1970. Od prvega dne je vedno v intenzivni uporabi. Do sedaj ni bilo treba ničesar popravljati ali zamenjati. Že polnih 46 let funkcionira brezhibno,«[i] pravi gospod Vukovič,[ii] ki je bil sicer neposredno vpleten v njeno proizvodnjo. Nedvomno bi mu pritrdile/i mnoge/i uporabnice/ki Marlesovih kuhinj, v sedemdesetih in osemdesetih letih poimenovanih predvsem po rožah in ženskih imenih. Orhideja, Dalija, Begonija, Kalipso, Medeja in Diana ter Milena, Iva in Maja, … so odražale njihovo izvedbeno mehkobo, eleganco in nedvomno kakovost.

 

Foto: arhiv MNZS.

Foto: arhiv MNZS.

Zametki podjetja Marles so v mizarstvu Ferdinanda Potočnika s konca 19. stoletja. Na pot uspeha je stopilo leta 1960 z združitvijo treh lesnih podjetij v Marles, lesno in pohištveno industrijo Maribor. Pet let pozneje je začelo delovati pod skupno streho dograjene tovarne pohištva v Limbušu. Po predhodnem dogovoru med proizvajalci podobnih proizvodov v širšem slovenskem prostoru – Meblo naj bi izdeloval pohištvo za spalnice, Brest Cerknica pa za dnevne sobe – so v Marlesu več dotedanjih programov združili v enega, v proizvodnjo kuhinjskega pohištva[iii].

Modernizacija tehnologije, obdelave in dizajna je prinesla prve uspehe. Priznanja doma in v tujini so prišla s programom kuhinjskih elementov Cocktail 68. Tudi kot Madam, Gracija in Petunija so jih izdelovali 18 let, najdlje od vseh Marlesovih kuhinjskih linij (do leta 1986)[iv].

 

Foto: Arhiv MNZS.

Foto: Arhiv MNZS.

Leto pozneje, leta 1969, so kupce razveselili z novo linijo Cocktail variant v živo oranžni barvi; proizvajalci so jo namenili zlasti temnejšim prostorom na severni strani.[v] K dodatni živahnosti so pripomogli podnožja, delovni pulti in ličnice, oblepljeni z laminatom bogatega rjavega palisandra. Kuhinja Cocktail variant (pozneje tudi Vizija, Maksima, Petunija oranž) je dobila tudi svojo de luxe različico, ki so jo od svoje predhodnice ločile bele okrasne letvice na oranžnih frontah.

Kuhinjski elementi Cocktail variant, izdelani brez iverice, so bili med glavnimi proizvodi Marlesa Limbuš leta 1971, ko je podjetje prenehalo izdelovati kredence, predhodnice stoječih in visečih omaric.[1]

 

Foto: Arhiv MNZS.

Foto: Arhiv MNZS.

V devetih letih proizvodnje so v Limbušu izdelali 589.065 kosov elementov kuhinje Cocktail variant – ki je vnašala sodobno domačnost[2] – vseh Cocktail elementov pa kar 1.636.769. Zagotovo velik preskok od prve Marlesove kuhinje tipa S-65, ki je s slabimi 140.000 izdelanimi kosi težko primerljiva še z eno večno Marlesovo uspešnico, kuhinjo Orhideja rumena (v enajstih letih, med 1975 in 1986, so izdelali 1.245.316 kosov).

Podjetje iz Limbuša je svoj status vodilnega jugoslovanskega proizvajalca kuhinj dokončno izgubilo leta 1990 z uvedbo stečajnega postopka. Danes Marlesove kuhinje prodaja Gorenje. Pod znamko Marles danes proizvajajo okna in montažne hiše, ki jih je še v Jugoslaviji ustanovljeno podjetje začelo proizvajati že konec šestdesetih let.

 

Fotografije in besedilo pripravila: Nataša Strlič, višja kustosinja MNZS.

_______________________________________________________________________

Literatura:

[1] T. i. skandinavska ali švedska kuhinja. Podatki so iz poslovnega poročila Marlesa Maribor za leto 1971, ki ga je prijazno posredoval gospod Janko Kebler.

[2] Priznana znamka Marles. Vsakdo po svoje, reklamni prospekt. 1974.

[i] Zapis ing. org. Ignaca Vukoviča, 7. 3. 2016, zapis hrani avtorica.

[ii] Ignac Vukovič je bil leta 1975 vodja priprave dela in namestnik direktorja Marlesovega TOZD-a tovarne pohištva Limbuš.

[iii] Ozrimo se malo tudi nazaj, »Marles« Maribor TOZD TP Limbuš, prispevek Ignaca Vukoviča v glasilu podjetja Marles, lesne in pohištvene industrije Maribor. Hrani: Ignac Vukovič.

[iv] Marles, Seznam proizvodnih programov in ciklusov trajanja, tabela. Hrani: Ignac Vukovič.

[v] Program kuhinj Marles, reklamni prospekt, 1972.

Nova občasna razstava Muzeja

Od 7. septembra 2017 dalje vse do konca februarja 2018 bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na ogled nova občasna razstava

ZAČASNA MEJA

Življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947)

 

Razstava obeležuje 70-letnico nastanka zahodne slovenske meje. Posveča se orisu življenja na območju Julijske krajine pred nastankom meje leta 1947 in s spomini prebivalcev odstira kompleksne odnose v pokrajini v času zavezniške vojaške uprave.

Hkrati s povabilom, da si ogledate našo novo občasno razstavo, vam danes v branje ponujamo članek, avtorice razstave, dr. Kaje Širok, ki je zgodbo o nastanku zahodne meje podrobneje predstavila že v rubriki Kabinet čudes, časopisne hiše Delo.

Vabljeni k branju.

***

Zemlja primorskih herojev, nastanek zahodne meje

Ob svečani priložnosti so prisotni poslali Titu simbolično žaro napolnjeno z zemljo kraja primorskega heroja.

 

Žara s primorsko zemljo danes. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Žara s primorsko zemljo danes. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Junija 1945 je območje Julijske Krajine bilo razdeljeno na cono A in cono B. Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavezniško upravo (ZVU), cona B pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA). Nova meja je bila začasna, zahteve po pripadnosti ozemlja so dosegle kritično točko med obiskom zavezniške komisije, ki je na območje prispela marca 1946. Posebna mednarodna komisija, ki jo je ustanovil Svet zunanjih ministrov septembra 1945, je provizorični upravni coni A in B obiskala z namenom, da se na terenu seznani s položajem in ugotovi etnično pripadnost ter gospodarske vplive in povezave.

Mesece pred prihodom so zaznamovale priprave na obisk komisije, ki je v Julijsko Krajino prispela 7. marca 1946. Italijansko in slovensko prebivalsto je z različnimi manifestacijami in protestnimi notami v prid eni ali drugi rešitvi na vsak način poskušalo vplivati na odločitev komisije in dokazovati legitimnost in kontinuiteto etnične poselitve območja. Po celotnem območju je slovensko prebivalstvo postavljalo slavoloke in druge znake, ki naj bi pričali o slovenski poselitvi con ter potrjevali identiteto teh krajev. Istočasno so zavezniški vojaški upravi in delegaciji vlade Federativne Ljudske republike Jugoslavije ter Titu, pošiljali peticije in resolucije, da želi prebivalstvo teh krajev živeti v Jugoslaviji.

 

Pavel Jež Stanko drži v rokah žaro s primorsko zemljo iz Podnanosa. Žara je bila pred prihodom obiska mednarodne razmejitvene komisije poslana Titu kot simbol in v spomin na umrle heroje za svobodo primorskega naroda. Foto: Marjan Pfeifer, hrani: MNZS.

Pavel Jež Stanko drži v rokah žaro s primorsko zemljo iz Podnanosa. Žara je bila pred prihodom obiska mednarodne razmejitvene komisije poslana Titu kot simbol in v spomin na umrle heroje za svobodo primorskega naroda. Foto: Marjan Pfeifer, hrani: MNZS.

 

Že konec februarja so slovenske ženske in otroci začeli krasiti vasi in pisati po zidovih glavnih ulic in cest, ponekod naj bi prebivalstvo pred prihodom komisije tudi imelo vaje – generalke nastopa ob prihodu komisije. Iz obdobja izkazovanja pripadnosti krajev in obeležitve spomina na padle primorske heroje izhaja tudi predmet, ki ga danes hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Gre za žaro primorske zemlje, nastalo ob prekopu ostankov narodnega heroja Janka Premrla Vojka in otvoritvi spominske plošče v Podnanosu konec februarja 1946. Ob svečani priložnosti so prisotni poslali Titu simbolično žaro napolnjeno z zemljo kraja primorskega heroja, v spomin na vse heroje, ki so se borili za svobodno Primorsko. Poleg žare (njen prihod v muzej ostaja neznanka) muzej hrani tudi fotografijo predaje žare delegaciji, ki naj bi jo ponesla Titu.

Odločbe pariške mirovne pogodbe so bile dokončno podpisane 10. februarja 1947, v veljavo so stopile 15. septembra istega leta. Pogodba, ki ni zadovoljila nobene od vpletenih strani je določila mejo, ki je potekala od Peči do Brd po stari avstrijsko-italijanski meji, nato prešla Sočo in se spustila k morju pri Štivanu vzhodno od Tržiča. Ozračje političnih nemirov in deklariranega boja proti drugemu pa je na območju ostalo napeto tudi po septembru 1947, ko so na novo začrtano mejo prispeli italijanski in jugoslovanski vojaki.

Kako je nastala meja, govori prihajajoča razstava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki obeležuje 70-letnico nastanka zahodne slovenske meje. Razstava, ki bo na ogled od 7. septembra letos do konca februarja prihodnje leto, se posveča orisu življenja na območju Julijske krajine pred nastankom meje leta 1947 in s spomini prebivalcev odstira kompleksne odnose v pokrajini v času zavezniške vojaške uprave (ZVU). Obdobje ZVU je za prebivalce pomenilo prehod iz pomanjkanja v blagostanje, izhod iz revščine in začetek novega, povojnega življenja. Obenem pa je nova začasna zavezniška oblast na ozemlje vnašala novo negotovost, nacionalne napetosti ter nasilje, ki je še kako dalo misliti, da konec vojne ni prinesel dokončnega miru.

Avtorica besedila in izbor fotografij: dr. Kaja Širok

***

PRVI ŠOLSKI DAN

Se še spomnite vašega prvega šolskega dne?
Nova oblačila, nova šolska torba in obvezno fotografiranje za družinski album.

Šolarji uspešno predvsem pa znanja polno šolsko leto vam želimo.

DE8283_190: 1. september 1982. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE8283_190: 1. september 1982. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

 

 

 

DE8283_183: 1. september 1982. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE8283_183: 1. september 1982. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

 

DE7669_2: Foto: 1. september 1977. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE7669_2: Foto: 1. september 1977. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.