KOMBI IMV 1000, mojster ovinkov

 

Spomladi 1954 je Okrajna zadružna zveza v Novem mestu – čeprav je bilo kmetijskih strojev v okolici le malo več kot deset – za popravila kmetijske mehanizacije ustanovila podjetje Agroservis. Ker se je na Odločbi o ustanovitvi poleg Agroservisa znašla tudi Motomontaža, to priča, da je bila ideja o sestavljanju avtomobilov na Dolenjskem zelo živa. Franjo Bulc, ki je bil 21. decembra 1954 imenovan za direktorja Motomontaže, je že dva tedna po registraciji podpisal pogodbo za montažo DKW vozil. Tako so nastajale prve izkušnje z izdelavo avtomobilov. Samostojno podjetje Motomontaža, ustanovljeno 21. decembra 1954, se je začelo ukvarjati z »remontnimi in servisnimi popravili ter proizvodnjo motornih vozil DKW v kooperaciji s kovinsko-predelovalno panogo z montažo avtomobilov ter motorjev«. Z ustanovitvijo Motomontaže so na Dolenjsko začeli prihajati poklici, ki jih prej skoraj ni bilo: strugarji, orodjarji, avtomehaniki, industrijski kleparji, varilci, ličarji ipd.

 

EPC938_1: Dostavnik IMV 1000 je bil izdelan v več različicah. Turistična izvedba kombija iz Industrije motornih vozil, Novo mesto, julij 1962. Foto: Milan Pogačar.

EPC938_1: Dostavnik IMV 1000 je bil izdelan v več različicah. Turistična izvedba kombija iz Industrije motornih vozil, Novo mesto, julij 1962. Foto: Milan Pogačar.

 

Ko je jeseni leta 1955 mesto direktorja v Motomontaži zasedel demobilizirani podpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade, so zaradi pomanjkanja deviz začeli razmišljati, kako v avtomobilih, tako v delu kot sestavinah, povečati domači delež. Načrt konstrukcije povsem domačega avtomobila je leta 1958 izdelal inženir Martin Sever. Po raziskavi trga, ki je pokazala, da je najsmotrneje izdelovati mala dostavna vozila, se je rodil že IMV kombi 1000, ki je dobil ime po na novo preimenovani tovarni. Motomontaža se je namreč 28. januarja 1959 preimenovala v Industrijo motornih vozil Novo mesto (skrajšano IMV Novo mesto).

 

EP8474_1: Izdelovanje dostavnega vozila IMV 1000, Novo mesto, avgust 1965. Foto: Milan Pogačar.

EP8474_1: Izdelovanje dostavnega vozila IMV 1000, Novo mesto, avgust 1965. Foto: Milan Pogačar.

 

»Vse skupaj je bilo treba delati zelo hitro, ker smo si zastavili precej pogumno nalogo, da bo prototip vozila razstavljen še isto jesen na zagrebškem velesejmu.«[i] Avtomobil IMV 1000 so izdelovali v štirih osnovnih variantah: kot kombi, avtobus, saniteto in furgon. Po testiranju najelegantnejše izvedbe IMV 1000 so pohvale, tudi iz zahodnega sveta, deževale: »Šasija je izredno stabilna, vzmetenje in zavore so se izkazale kot izvrstne na jugoslovanskih cestah. Maksimalna hitrost je 95 km/h, poraba goriva pa 10 litrov.

 

EPC1240_2: Furgon IMV 1000, september 1963. Foto: Joco Čermak.

EPC1240_2: Furgon IMV 1000, september 1963. Foto: Joco Čermak.

 

›Turista‹ izdelujejo tudi v ›de luxe‹ izvedbi, s premično streho, kot mali avtobus z osmimi pa vse do desetimi sedeži. V prvi vrsti pa izdelujejo kombi in mala tovorna vozila[ii] Mnenja avstrijske avtomobilistične revije Motorwelt ne moremo pustiti vnemar. »Sicer pa je imel kombi pogon na sprednja kolesa, ni pa idealno tekel, predvsem pri naglem zaviranju. Tudi avtomobilski sedeži niso bili pomični, kar je lahko kakšnemu obilnemu vozniku povzročilo preglavice.«[iii]

 

EPC1260_2: Kombi je dobro služil tudi sanitetni službi, september 1963. Foto: Joco Čermak.

EPC1260_2: Kombi je dobro služil tudi sanitetni službi, september 1963. Foto: Joco Čermak.

 

Široko zastavljeni in nedvomno pogumni načrti so zahtevali tudi nove delavce, v bližnji okolici podjetja jih je namreč že začelo primanjkovati. Na delo so bolj oddaljeni, ne glede na vreme, prihajali peš, le redki so že imeli kolesa. Ker so morali delavce novačiti v vse večji oddaljenosti od tovarne – v Suhi in Beli krajini, pa tudi že v Posavju – so morali poskrbeti za njihov prevoz. Najprej so se delavci vozili s tovornjaki; prvi pravi delavski avtobus je na progi Brežice–Novo mesto začel voziti šele v začetku šestdesetih let. Kljub skromnemu napredku so zaposleni razvili občutek pripadnosti tovarni in se vedno bolj počutili kot industrijski delavci.[iv] V idejo o montiranju ali izdelovanju lastnih avtomobilov v majhni, dva tisoč kvadratnih metrov veliki delavnici je na začetku verjelo le malo ljudi. Tisti, ki pa so se ji že od samega začetka pridružili, pa z zadoščenjem opazujejo naslednice, ki uspešno nadaljujejo dolenjsko avtomobilsko zgodbo.

 

EPC1240_4: Kombi v gasilski izvedbi, september 1963. Foto: Joco Čermak.

(Besedilo in fotografije pripravila Katarina Jurjavčič, višja kustosinja MNZS)

_____________________________________________________________________

Opombe:

[i]IMV kurir, tovarniško glasilo, 25.12.1985.

[ii] Prav tam.

[iii] Pričevanje Anton Šepcec, vodja servisne in prodajne službe IMV, 27. 5. 2016; hrani MNZS (zbirka Ustnih virov).

[iv] Aleksandra Berberih-Slana idr.: Uf, industrija!: Mrežni razstavni projekt Evropske prestolnice kulture. Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 2012: 67.

Vagoni na mestnih ulicah

Oktobra 1967 je Ljubljanski dnevnik poročal o zanimivi pridobitvi železnic, ki so nabavile tovorni transporter za prevoz vagonov po cesti.

Na takšni prikolici je bilo mogoče prepeljati do 25 vagonov na dan, in to v razdalji do šest kilometrov od železniške postaje. “S pomočjo te naprave, zelo podobne avtomobilski šesiji, je moč prihraniti precej denarja, kajti s tem odpade natovarjanje in iztovarjanje blaga na železniški postaji na kamione oziroma v skladiščih podjetij iz njih,” so prednosti pridobitev razložili v Ljubljanskem dnevniku.

 

MC6710: Vagoni na mestnih ulicah, Ljubljana, oktober 1967. Foto: Marjan Ciglič..

MC6710: Vagoni na mestnih ulicah, Ljubljana, oktober 1967. Foto: Marjan Ciglič..

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 27. oktobre 2017)

Miličniki preiskali tabor pakistanskih Romov

Oktobra 1967 je Ljubljanski dnevnik poročal o skupini Romov, ki so se utaborili v bližini Grosuplja.

 

MC6710: Grosuplje. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6710: Grosuplje. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

V časopisu se niso znašli zaradi svojega začasnega bivališča, temveč zato, ker sta dva od njih kradla po ljubljanskih trgovinah. Miličniki so ju prijeli s pomočjo dveh prodajalk iz trgovine Modna oblačila, po prijemu pa so možje postave preiskali še grosupeljski tabor.

(Objavljeno v časopisu Dnevniku, petek, 20. oktober 2017)

Povabilo

image001

Po ljubljanskih ulicah ponovno na ogled

vabilo

Lovske trofeje na strehi do Milana

Na vrhuncu lovske sezone in lovskega turizma je Dnevnikov fotoreporter ob Plečnikovih arkadah v objektiv ujel avtomobila z milansko registracijo, otovorjena z ustreljeno divjadjo.

 

MC6710: Sezona lova. Ljubljana, oktober 1967. Foto: Marjan Ciglič.

 

Italijani so naredili postanek v Ljubljani na poti domov iz Prekmurja, Štajerske ali Dolenjske, kamor so bogata lovišča v 60. letih privabljala vsako leto več tujih lovcev, je poročal novinar Ljubljanskega dnevnika v torek, 10. oktobra 1967.

(Objavljeno v časopis Dnevnik, petek, 13. oktober 2017)

GORENJE, prvi pralni stroji tovarne Gorenje

 

V družinski skupnosti so si že od nekdaj delili delo, v preteklosti predvsem na vlogo, ki sta jo v družini imela ženska in moški. Ena od izrazito ženskih nalog je bilo pranje perila.

Izključno ženski je bil tudi poklic perice,[1] ki se je ohranil vse do razširjene uporabe pralnih strojev. Poklic je začel delno izginjati že v 19., v celoti pa v 20. stoletju, ko so se pojavili avtomatski pralni stroji. Sprva so delovali po principu ročnega pranja, bili so težki, veliki in so pogosto poškodovali perilo.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

 

Prvi patentirani pralni stroj so uporabljali že pred več kot sto petdesetimi leti; leta 1851 ga je izumil in patentiral Američan James King. Samo sedem let pozneje so patentirali prvi rotacijski pralni stroj Hamiltona Smitha, leta 1874 pa je William Blackstone ženi za rojstni dan sam izdelal prvi pralni stroj. Prvi elktrični pralni stroj je američan Alva J. Fisher predstavil na trgu leta 1901. V Evropi je podjetje nemško  izdelalo prvi pralni stroj z zgornjim nihalom leta 1903. Po letu 1920 so pralne stroje nenehno izboljševali, serijsko pa so jih deset let pozneje začeli izdelovati v Ameriki.

 

NB 1575/59: Delavka v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1985. Foto: Nace Bizilj

NB 1575/59: Delavka v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1985. Foto: Nace Bizilj.

 

V petdesetih letih je bilo ustanovljeno podjetje Gorenje: pogumno in vizionarsko je zastavilo svoje cilje ter smelo sledilo svetovnim trendom. Prvi licenčni avtomatski pralni stroj so izdelali leta 1965, leto pozneje prvi lastni proizvod, leta 1967 pa so postavili novo tovarno pralnih strojev. »Pralni stroj je prinesel zadovoljstvo v naš dom,« je tovarna Gorenje v sedemdesetih letih 20. stoletja oglašala prve lastne pralne stroje. Reklamni letaki so nagovarjali kupce s podobami manekenk ob aparatih in z napisi: »Vprašajte tisto, ki ga že ima!« ali »Brezhibno pranje in potovanja v Velenje, na Azurno obalo, v Španijo in na Havaje.«

 

NB 1585/68: Pogled na proizvodni tekoči trak pralnih strojev v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1984. Foto: Nace Bizilj

NB 1585/68: Pogled na proizvodni tekoči trak pralnih strojev v tovarni Gorenje, Velenje, maj 1984. Foto: Nace Bizilj

 

Gorenje je že od začetka zaposlovalo relativno velik odstotek žensk. V Velenju, pa tudi drugje, se je z izboljšanjem življenjske kakovosti (centralno ogrevanje, električni štedilniki, pralni stroji, …) zaposlovalo vse več žensk, predvsem žena rudarjev.[2] Leta 1962 je bilo v Gorenju med 439 zaposlenimi 52,2 odstotka žensk, ta odstotek se je v dvajsetih letih povečal na 57,9 odstotka, pozneje pa se je začel počasi zmanjševati in je bil do devetdesetih spet zelo podoben izhodiščnemu v šestdesetih letih. Gorenje je bilo v tem času med desetimi najpomembnejšimi izdelovalci pralnih strojev v Evropi. Slogan »Zdaj imam čas za družino in za sebe«[3] je ozaveščal, da so se s prihodom pralnega stroja korenito spremenile tako družina kot vloga ženske in seveda tudi vloge preostalih družinskih članov. Upoštevati je bilo treba nove karierne možnosti žensk ter spremembe in prerazporejanje izobrazbene strukture. Med proizvodnimi delavkami v Gorenju jih je zaradi izkazanih sposobnosti in pridobitve višje izobrazbe veliko napredovalo na nova delovna mesta. Zaradi povečanega zaposlovanja žensk so se pojavila nova gospodinjska opravila. V takih primerih so del družinskih obveznosti prevzele druge ženske – pojavili so se novi poklici, opravljali pa so jih posameznice kot poklicne gospodinje ali profesionalni servisi,[4] ki so združevali različne poklicne profile. Seveda je bilo to mogoče le v primerih žensk, zaposlenih na dobro plačanih delovnih mestih na visokih položajih, ki so si lahko privoščile gospodinjsko pomoč. Druga oblika pa je pomoč družinskih članov. Odgovornost za družino se je enakovredno razdelila med obema partnerjema. Vloga ženske in moškega je postala enakovredna  v modi, kozmetiki, politiki in gospodarstvu, tudi pri snovanju novih produktov za dom, med katerimi je pralni stroj eden najbolj nepogrešljivih.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

Gorenje pralni stroj. Foto: Arhiv MNZS.

Besedilo in fotografije pripravila: Milena Koren Božiček, Galerija Velenje

____________________________________________________________________________________

Viri in literatura:    

[1] Martina Repinc, Perice v Boljuncu, http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_11_repinc_perice.pdf (5.2.2016)

[2] Milena Koren Božiček: Gorenje z vizijo, v: Aleksandra Berberih-Slana idr.: Uf, industrija!: Mrežni razstavni projekt prestolnice kulture., str. 24-39, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 2012: 24–39.

[3] Oglas za pralni stroj 1, v: Naša žena: Prva slovenska ženska in družinska revija 12/22, 1970b

[4] Zala Kraker, Ženska kot gospodinja: primerjava preteklih in sodobnih reprezentacij,  http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/kaker-zala.pdf  (5.2.2016)