VESNA

V veliki unionski dvorani v Ljubljani je bila na dan Jugoslovanske ljudske armade, 22. decembra 1953, premiera prve slovenske filmske komedije »Vesna«. Film je s simpatično zgodbo gimnazijcev med pripravami na maturo, polno nedolžnih zapletov in nevsiljivega humorja, in svežim filmskim pristopom navdušil mlado občinstvo.

Z »Vesno« je v slovenskem filmskem prostoru nedvomno zavel povsem nov veter. V času, ko je sicer mlada slovenska filmska produkcija izgubljala svojo politično vlogo[i], je film prinesel nekaj hollywoodskega glamurja, iz glavnih igralcev pa ustvaril zvezde[ii].

Izdelali so tudi sinhronizirano nemško različico.[iii] Film so namreč prodali tudi na zahod, v Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo, od koder je na povabilo direktorja Triglav filma Branimirja Tume prišel tudi Vesnin režiser, Čeh František Čap. Prvotni scenarij partizanskega pesnika Mateja Bora je tudi v Cannesu nagrajeni režiser nekoliko predelal in film režiral, glasbo je napisal skladatelj in vodja Plesnega orkestra Radia Ljubljana, Bojan Adamič.

Bolj kot del razdvojene slovenske filmske javnosti je bilo leta 1954 nad »Vesnino« filmsko svežino navdušeno občinstvo na 1. filmskem festivalu v Pulju. Podelilo ji je nagrado za najboljši film, Čap je za svoj slovenski prvenec prejel nagrado kritike za najboljšega režiserja.

Za publiciteto filma »Vesna« so takrat in ob poznejših predvajanjih poskrbeli tudi plakati. Po osnovni predlogi so jih tiskali po potrebi, za predvajanje v drugih jugoslovanskih republikah tudi v več jezikovnih različicah.

IMG_5878

Pri distributerju Vesna film Ljubljana (do leta 1954 Podjetje za razdeljevanje filmov) je bil zaposlen tudi avtor Vesninega plakata Benedikt (Bene) Kušar,[iv] čigar podpis K BENE zasledimo v desnem zgornjem robu predstavljenega plakata. Kot fotografski zanesenjak in nepoklicni oblikovalec je plakate po zakonitostih hollywoodskega oblikovanja komercialnih plakatov v medvojnem obdobju ustvarjal z značilno osrednjo, narisano podobo glavnega/ih filmskega/ih lika/ov.[v] Opisane značilnosti lahko razbiramo tudi z Vesninega plakata iz sedemdesetih let preteklega stoletja[vi].

Na živo rumeni osnovi so črno-beli portreti glavnih moških likov, navihanih filmskih prijateljev, Sama (Franek Trefalt), Sandija (Janez Čuk) in Krištofa (Jure Furlan), ki želijo s čim manj truda opraviti maturo. Desni rob plakata obvladuje barvna silhueta filmske Vesne, prikupne hčere strogega učitelja matematike, ki jo je upodobila študentke gradbene fakultete Metka Gabrijelčič.

BŠ56_010_OB

Igro mladih amaterskih igralcev so odlično dopolnili izkušeni šolani igralci. Metka Bučar kot skrbna mama bratov Kocjan, Stane Sever kot Vesnin oče, Elvira Kralj kot Vesnina teta Ana in vsestranski Frane Milčinski Ježek, ki je v Vesninem nadaljevanju poskrbel za besedila pesmi kot nekoliko nervozni slikar Trpin. Imena obojih zavzemajo osrednji del plakata.[vii]

Film »Vesna« je verjetno prav zaradi prikaza vsakdanjih problemov slovenske mladeži, ki ne stremi le za socialistično družbo pomembnimi cilji in jih izpolnjuje, doživela tak uspeh. Film, narejen v skladu s filmskimi in ne z državnimi zakoni, je čez štiri leta dočakal tudi nadaljevanje – film »Ne čakaj na maj«.

[i]Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Mladinska knjiga, 2005.

[ii] Zdenko Vrdlovec: Zgodovina slovenskega filma, Radovljica: Didakta, 2010: 243.

 [iii] Iz delavnic »Triglav filma«, v: Ljudska pravica, 4. 11. 1953: 6.

[iv] Poleg letakov in reklamnih prospektov je oblikoval tudi filmske plakate za 54 slovenskih in tujih filmov v distribuciji Vesna filma.

[v] Podatke o Benu Kušarju je prijazno posredovala Metka Dariš, vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke.

[vi] Zbirka plakatov, letakov in transparentov, Muzej novejše zgodovine Slovenije.

[vii] S plakata se lahko razberejo tudi producent – TRIGLAV FILM, distributer – VESNA FILM LJUBLJANA in tiskarna – Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani.

 

Pripravljeni na sneg

Še v vsako zimo so kumunalni delavci vstopili prepričani, da jih sneg ne more presenetiti. Tako je bilo tudi jeseni 1967, ko so reporterja Ljubljanskega dnevnika povabili na ogled voznega parka in zimske mehanizacije. Novinar je zapisal, da so tovornjaki Cestnega podjetja Ljubljana že naloženi s soljo in peskom za posipanje, v nekaj minutah pa lahko nanje namestijo tudi snežne pluge. “Devet takih plugov, ki jih bodo namontirali pred težke kamione, bo pozimi med sneženjem in po njem neprestano krožilo po mestnih ulicah, tako da se avtomobilistom ni treba bati prehodih nevšečnosti,” so zapisali v Ljubljanskem dnevniku.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 24. november 2017.)

POVABILO

 

V sodelovanju z Goriškim muzej vas vabimo na muzejski torkov večer in sicer

21. novembra 2017 ob 19. uri na Gradu Kromberk

 

Podrobneje bomo predstavili našo monografijo

FOTOTEKA

Fotografska zapuščina XX. stoletja. 

Fototeka-katalog_b

Več informacijo o muzejskem večeru lahko pridobite na priloženi povezavi.

 

POL MILIJONA NAMINIH KATALOGOV

Kar za pol milijona hrvaških gospodinjstev so novembra 1967 pripravili reklamni katalog zagrebške veletrgovine Nama, ki so ga poslikali v ljubljanskem fotografskem studiu Statut, je poročal Ljubljanski dnevnik.

 

MC6711_005: Ljubljana, november 1967. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

MC6711_005: Ljubljana, november 1967. Foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS.

 

Navedel je, da bo v katalogu okrog 800 barvnih fotografij, na katerih bo 22 deklet, osem moških in 19 otrok prikazalo 1200 artiklov. Zagrebška trgovina je bila po poročanju časnika prva jugoslovanska veletrgovina, ki je začel izdajati svoje kataloge. “Ker niso bili zadovoljni s prvim katalogom, ki so ga napravili in natisnili Zagrebčani, so zaupali pripravo drugega kataloga ljubljanskemu fotografu in dunajski tiskarni,” so poročali v Ljubljanskem dnevniku.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 17. november 2017)

Povabilo na druženje

LOGO UM / UKM

Sneženje

Sneg, ki je danes zapadel in še pada v precejšnjem delu Slovenije je prav hitro napovedal prihod letošnje zime. V naših arhivih smo poiskali novembrsko sneženje in našli serijo posnetkov, ki jo je 10. novembra leta 1979 za časopis Delo posnel Miško Kranjec. 

 

 

 

Kot pričajo fotografije je tudi takrat zapadlo kar nekaj snega, ki je poleg nevšečnosti v prometu prineslo tudi veselo otroško rajanje in snežno zabavo.

 

DE7961_332: Otroške zimske radosti. Ljubljana, 10. november 1979. Foto: Miško Kranjec, hrani MNZS.

DE7961_332: Otroške zimske radosti. Ljubljana, 10. november 1979. Foto: Miško Kranjec, hrani MNZS.

 

 

Tudi danes naj bo tako. Otroci naj preizkusijo prvi letošnji sneg, vozniki pa stropno in previdno na cesti.

 

DE7960_341: Nevšečnosti na cesti. 10. november 1979. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE7960_341: Nevšečnosti na cesti. 10. november 1979. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

DE7960_344: Nevšečnosti na cesti. 10. november 1979. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.
DE7960_344: Nevšečnosti na cesti. 10. november 1979. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS.

UNIFORME

Zlasti mlajše generacije si težko predstavljajo, da je večina moških še do pred kratkim del mladosti preživela v vojaški noši, ki jo v spominih spremlja vonj »magacina« in olja za vzdrževanje orožja. Kljub temu da jih srečujemo še danes, so predvsem vojaške uniforme v mnogočem izgubile svoj nekdanji družbeni status.

 

Vojaki iz vojašnice Jožeta Gregoriča – Gorenjca v Škofji Loki v običajnih zimskih in planinskih uniformah. Fotografija je nastala ob svečani zaprisegi mladih obveznikov konec oktobra 1981 v Dražgošah. Foto: Janez Bogataj

Vojaki iz vojašnice Jožeta Gregoriča – Gorenjca v Škofji Loki v običajnih zimskih in planinskih uniformah. Fotografija je nastala ob svečani zaprisegi mladih obveznikov konec oktobra 1981 v Dražgošah. Foto: Janez Bogataj

 

Podobno kot na uniforme vseh svetovnih vojska, je tudi na obliko uniform Jugoslovanske armade (od leta 1951 se je imenovala Jugoslovanska ljudska armada) vplivalo več dejavnikov. Med njimi so bili zagotovo uporabnost, tradicija ter modni in navsezadnje tudi ideološki zgledi.

Bluza navadne uniforme za postroj po pravilu iz leta 1946 z epoletuškami kapetana iz let 1951 -1953. »Zaprto modra« barva rombov in egalizira epoletušk je bila predpisana za enote Korpusa narodne obrambe Jugoslavije – KNOJ-a. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Bluza navadne uniforme za postroj po pravilu iz leta 1946 z epoletuškami kapetana iz let 1951 -1953. »Zaprto modra« barva rombov in egalizira epoletušk je bila predpisana za enote Korpusa narodne obrambe Jugoslavije – KNOJ-a. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Če je bila v obdobju »stare Avstrije« v naših krajih sinonim vojaške službe »suknja bela«,[1] je bila predvsem vojska druge Jugoslavije neločljivo povezana s »sivo-olivno barvo«, ki je pod kratico »SMB« (srb.: sivomaslinasta boja) prešla v sleng tedanjih generacij. Pod tem imenom se je barva prvič pojavila leta 1908, ko jo je ob modernizaciji uniform uvedla Kraljevina Srbija,[2] pozneje pa sta jo kot barvo svojih uniform prevzeli tudi obe Jugoslaviji.

Prvo pravo »modernizacijo« uniform je pravzaprav prinesla druga svetovna vojna in z njo množica okupatorskih in zavezniških uniform, ki so jih nosili partizani. Zgledi za prve partizanske oznake, kroje in pokrivala so prišli iz republikanske Španije. Najznačilnejši del uniforme od leta 1943, kapa »titovka«, ki jo je Jugoslovanska ljudska armada nosila vse do razpada države, pa je nastala po sovjetskem vzoru. Leto 1946 je vsaj na papirju označilo konec raznovrstnih krojev tedanje jugoslovanske armade. Uniform so imeli zlasti oficirji več (sprva npr. navadno, svečano in bojno), vendar je bila za najbolj običajne dele predpisana sivo-olivna barva blaga, kroj pa je deloma povzemal partizanske uniforme. Izjemi sta bila letalstvo s sivo-modrimi in mornarica s tradicionalnimi temnomodrimi in belimi uniformami. Spremembe v krojih uniform med letoma 1945 in 1991 so še najbolj opazne pri oficirskih uniformah, saj bi lahko nekoliko poenostavljeno zapisali, da so se kroji uniform običajnih vojakov v tem obdobju le malo spremenili in kmalu postali zastareli. Najznačilnejši del novih uniform oficirjev in podoficirjev so bile epolete (oz. pravilneje epoletuške, kot jih imenuje pravilnik), uvedene po sovjetskih zgledih.[3] Do velike spremembe je prišlo sredi petdesetih let, ko so bile dokončno odpravljene dotedanje sicer elegantne, vendar nepraktične do vratu zapete oficirske bluze. Zamenjal jih je modernejši kroj z odprtim ovratnikom, epoletuške pa je zamenjalo označevanje činov na naramkah. Modernejšim smernicam so v manjšem obsegu sledile tudi uniforme navadnih vojakov. Z nekaterimi spremembami, predvsem v označevanju činov, izdelavi in materialih je takšne uniforme Jugoslovanska ljudska armada uporabljala vse do razpada države.

Bluza »letne« zimske službene uniforme generalpolkovnika JLA. Leta 1980 jo je nosil poveljnik ljubljanske armadne oblasti Franc Tavčar – Rok. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Bluza »letne« zimske službene uniforme generalpolkovnika JLA. Leta 1980 jo je nosil poveljnik ljubljanske armadne oblasti Franc Tavčar – Rok. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Za konec omenimo še nekakšno slovensko posebnost. Ob koncu štiridesetih let[4] so k uniformi planinskih enot uvedli tudi značilno kapo s senčnikom, ki jo je v začetku sedemdesetih let kot svojo prevzela slovenska teritorialna obramba in pozneje tudi Slovenska vojska.[5] V novem tisočletju pa je tudi ta kapa postala žrtev novih modnih in drugih smernic, ki zgled iščejo predvsem pri nekaterih zahodnih tradicijah uniformiranja.

 

Besedilo in fotografije pripravil: Marko Ličina, kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije

________________________________________________________________________

Opombe:

[1] Te uniforme so v avstrijski pehoti prevladovale od začetka 18. stoletja do leta 1868.

[2] Rista Tomevski: Uniforma (geslo), v: Vojna enciklopedija, zvezek 10, 1. izdaja. Beograd: Izdanje redakcije Vojne enciklopedije, 1967: 286.

[3] V Sovjetski zvezi so jih po več kot dvajsetletni prepovedi (kot simbol nekdanje imperialne ruske vojske) ponovno uvedli leta 1943.

[4] Vsaj eden od ohranjenih kompletov planinske uniforme je datiran z letom 1948.

[5] Razvoj uniform je povzet po: Sergej Vrišer: Uniforme v zgodovini, Slovenija in sosednje dežele. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1987: 10–11 in 34–54; Janez J. Švajncer: Uniforme. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 1997: 97–177.