UNIFORME

Zlasti mlajše generacije si težko predstavljajo, da je večina moških še do pred kratkim del mladosti preživela v vojaški noši, ki jo v spominih spremlja vonj »magacina« in olja za vzdrževanje orožja. Kljub temu da jih srečujemo še danes, so predvsem vojaške uniforme v mnogočem izgubile svoj nekdanji družbeni status.

 

Vojaki iz vojašnice Jožeta Gregoriča – Gorenjca v Škofji Loki v običajnih zimskih in planinskih uniformah. Fotografija je nastala ob svečani zaprisegi mladih obveznikov konec oktobra 1981 v Dražgošah. Foto: Janez Bogataj

Vojaki iz vojašnice Jožeta Gregoriča – Gorenjca v Škofji Loki v običajnih zimskih in planinskih uniformah. Fotografija je nastala ob svečani zaprisegi mladih obveznikov konec oktobra 1981 v Dražgošah. Foto: Janez Bogataj

 

Podobno kot na uniforme vseh svetovnih vojska, je tudi na obliko uniform Jugoslovanske armade (od leta 1951 se je imenovala Jugoslovanska ljudska armada) vplivalo več dejavnikov. Med njimi so bili zagotovo uporabnost, tradicija ter modni in navsezadnje tudi ideološki zgledi.

Bluza navadne uniforme za postroj po pravilu iz leta 1946 z epoletuškami kapetana iz let 1951 -1953. »Zaprto modra« barva rombov in egalizira epoletušk je bila predpisana za enote Korpusa narodne obrambe Jugoslavije – KNOJ-a. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Bluza navadne uniforme za postroj po pravilu iz leta 1946 z epoletuškami kapetana iz let 1951 -1953. »Zaprto modra« barva rombov in egalizira epoletušk je bila predpisana za enote Korpusa narodne obrambe Jugoslavije – KNOJ-a. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Če je bila v obdobju »stare Avstrije« v naših krajih sinonim vojaške službe »suknja bela«,[1] je bila predvsem vojska druge Jugoslavije neločljivo povezana s »sivo-olivno barvo«, ki je pod kratico »SMB« (srb.: sivomaslinasta boja) prešla v sleng tedanjih generacij. Pod tem imenom se je barva prvič pojavila leta 1908, ko jo je ob modernizaciji uniform uvedla Kraljevina Srbija,[2] pozneje pa sta jo kot barvo svojih uniform prevzeli tudi obe Jugoslaviji.

Prvo pravo »modernizacijo« uniform je pravzaprav prinesla druga svetovna vojna in z njo množica okupatorskih in zavezniških uniform, ki so jih nosili partizani. Zgledi za prve partizanske oznake, kroje in pokrivala so prišli iz republikanske Španije. Najznačilnejši del uniforme od leta 1943, kapa »titovka«, ki jo je Jugoslovanska ljudska armada nosila vse do razpada države, pa je nastala po sovjetskem vzoru. Leto 1946 je vsaj na papirju označilo konec raznovrstnih krojev tedanje jugoslovanske armade. Uniform so imeli zlasti oficirji več (sprva npr. navadno, svečano in bojno), vendar je bila za najbolj običajne dele predpisana sivo-olivna barva blaga, kroj pa je deloma povzemal partizanske uniforme. Izjemi sta bila letalstvo s sivo-modrimi in mornarica s tradicionalnimi temnomodrimi in belimi uniformami. Spremembe v krojih uniform med letoma 1945 in 1991 so še najbolj opazne pri oficirskih uniformah, saj bi lahko nekoliko poenostavljeno zapisali, da so se kroji uniform običajnih vojakov v tem obdobju le malo spremenili in kmalu postali zastareli. Najznačilnejši del novih uniform oficirjev in podoficirjev so bile epolete (oz. pravilneje epoletuške, kot jih imenuje pravilnik), uvedene po sovjetskih zgledih.[3] Do velike spremembe je prišlo sredi petdesetih let, ko so bile dokončno odpravljene dotedanje sicer elegantne, vendar nepraktične do vratu zapete oficirske bluze. Zamenjal jih je modernejši kroj z odprtim ovratnikom, epoletuške pa je zamenjalo označevanje činov na naramkah. Modernejšim smernicam so v manjšem obsegu sledile tudi uniforme navadnih vojakov. Z nekaterimi spremembami, predvsem v označevanju činov, izdelavi in materialih je takšne uniforme Jugoslovanska ljudska armada uporabljala vse do razpada države.

Bluza »letne« zimske službene uniforme generalpolkovnika JLA. Leta 1980 jo je nosil poveljnik ljubljanske armadne oblasti Franc Tavčar – Rok. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Bluza »letne« zimske službene uniforme generalpolkovnika JLA. Leta 1980 jo je nosil poveljnik ljubljanske armadne oblasti Franc Tavčar – Rok. Bluzo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Za konec omenimo še nekakšno slovensko posebnost. Ob koncu štiridesetih let[4] so k uniformi planinskih enot uvedli tudi značilno kapo s senčnikom, ki jo je v začetku sedemdesetih let kot svojo prevzela slovenska teritorialna obramba in pozneje tudi Slovenska vojska.[5] V novem tisočletju pa je tudi ta kapa postala žrtev novih modnih in drugih smernic, ki zgled iščejo predvsem pri nekaterih zahodnih tradicijah uniformiranja.

 

Besedilo in fotografije pripravil: Marko Ličina, kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije

________________________________________________________________________

Opombe:

[1] Te uniforme so v avstrijski pehoti prevladovale od začetka 18. stoletja do leta 1868.

[2] Rista Tomevski: Uniforma (geslo), v: Vojna enciklopedija, zvezek 10, 1. izdaja. Beograd: Izdanje redakcije Vojne enciklopedije, 1967: 286.

[3] V Sovjetski zvezi so jih po več kot dvajsetletni prepovedi (kot simbol nekdanje imperialne ruske vojske) ponovno uvedli leta 1943.

[4] Vsaj eden od ohranjenih kompletov planinske uniforme je datiran z letom 1948.

[5] Razvoj uniform je povzet po: Sergej Vrišer: Uniforme v zgodovini, Slovenija in sosednje dežele. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1987: 10–11 in 34–54; Janez J. Švajncer: Uniforme. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 1997: 97–177.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: