Boni za nakup bencina in dizelskega goriva

Njihova uvedba, uporaba in zaton ter  iznajdljivost jugoslovanskih državljanov v obdobju gospodarske krize.

Marca 2013  je neznana oseba na muzejski recepciji pustila darilo, kupček bonov za nakup bencina in dizelskega goriva, bolj znanih kot bencinski boni, iz let 1983 in 1984. Želja po več podatkih, o na prvi pogled ne preveč zanimivem gradivu,  pa je spodbudila nastanek naslednjega zapisa …

 

 

… Počasno a neizogibno slovo predsednika Josipa Broza – Tita, je  že potekalo v senci gospodarske krize. Občasno  pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin in celo deviz  za nakup video kaset za televizijo, s prikazom podob žalovanja za maja 1980 umrlim predsednikom, je bilo le uvod v obdobje močnejšega zategovanja pasu.

Jugoslovanske oblasti so situacijo reševale tudi s povečanim zadolževanjem v tujini in sprejemanjem  začasnih ukrepov. Problem pomanjkanje goriva so že leta 1979 želele odpraviti  z omejitvijo vožnje po sistemu par –  ob določenih dneh so lahko vozili osebni avtomobili s parno ali neparno številko na koncu registrske tablice.  Oktobra 1982  je Zvezni izvršni svet (današnja vlada) uvedel bone za nakup bencina in dizelskega goriva za zasebno uporabo.

 

 

V naslednjih dveh letih so bili do njih, z nekaterimi spremembami in dopolnitvami, upravičeni lastniki različnih tipov vozil in strojev. Osebnim vozilom je pripadalo 40 litrov goriva  mesečno, prejeli so jih tudi lastniki manjših kmetijskih strojev ter  gradbenih strojev, od  buldožerjev do mešalcev. Največ, 500 litrov, je pripadlo lastnikom motornih cestnih vozil nad 7 ton nosilnosti  in avtobusov, ki so opravljali javni prevoz v cestnem prometu, najmanj pa lastnikom škropilnic in motornih žag s po 5 litri goriva mesečno. Večja količina bonov  je pripadala »terenskim delavcem«,  zdravnikom, veterinarjem, inšpektorjem z lastnim vozilom, pa tudi verskim skupnostim in duhovnikom, ki so vozila uporabljali za izvajanje verskih obredov ter invalidom. Prejeli so jih še lastniki traktorjev in novih motornih vozil, registriranih čolnov in ladij, taksisti, čebelarji ter lastniki koles z motorjem, …

 

 

Poskrbljeno je bilo tudi za tujce in zdomce, ki  so se po Jugoslaviji vozili s pomočjo turističnih  in komercialnih bonov, ki jih je izdala Avto-moto zveza Jugoslavije.

 

 

Dve vrsti bonov,  za motorni bencin in dizelsko gorivo, sta bili natisnjeni na filigranskem papirju z vodnim znakom SFRJ v  tiskarni v beograjskem Topčideru,

Izdani so bili v vrednosti 5, 10, 20 in 50 litrov goriva, v velikosti 11,8 x 4,6  cm. Razlikovali so se po barvi in napisu –  bencin ali diesel. Na levi strani je bila pod motivom jugoslovanskega grba serijska številka v rdeči barvi. Na desni strani je bilo na tonski podlagi besedilo v štirih različnih jezikih in dveh pisavah, latinici in cirilici.

Vsako trimesečje so jih delili na v naprej določenih mestih, večinoma na  sedežih Krajevnih skupnosti, in ob točno določenih urah.

 

 

Varčevanje z gorivom  je  vplivalo na različne nivoje in področja jugoslovanskega vsakdana. V beograjski Zvezni skupščini so tako od 15 razpoložljivih »mercedesov« uporabljali le štiri, varčno se je obnašala celo  Jugoslovanska ljudska armada. Do slovenskih smučišč se je posledično pripeljalo manj smučarjev, vprašljivo je bilo delovanje teptalnih naprav. Od »predkriznih« 9000, je prodaja krofov na Trojanah padla na  5000 dnevno. Nepridipravi so se preusmerili na kraje bencina iz avtomobilskih rezervoarjev, »nove« lastnike so dobili tudi boni za gorivo.

Z namenom pridobiti čim večje število bonov so državljani kupovali skoraj odslužene traktorje,  dodatna osebna vozila, bliskovito je porasla prodaja žag, škropilnic in kosilnic.

 

1. januarja 1985 so postali del zgodovine. Ostale pa so zgodbe o neverjetni ljudski iznajdljivosti in nikoli uporabljeni primerki, ki jih danes hranimo v depoju našega muzeja.

_______________________________

Besedilo in fotografije pripravila: Nataša Strlič, višja kustosinja

Članek je bil objavljen v rubriki KABINET ČUDES, ki jo ureja in vodi časopisna hiša Delo.