OTROŠKE HLAČKE – ZGODBA MALEGA BEGUNCA FRANCA VUGE

Po izbruhu prve svetovne vojne je Evropo zajel val beguncev, ki so bežali iz območja bojev. Domove je moralo zapustiti več milijonov ljudi, večina civilistov, ki jih je vojna pregnala iz njihovih domov in ločila od ljubljenih. V prvi fazi je selitev beguncev potekala nadzorovano, vendar so mase bežečega prebivalstva hitro presegle zmogljivosti birokratskih aparatov. Nastala kriza je imela globoke posledice, ne le za pregnance, ki so se podali na negotovo pot, temveč tudi za urade in odgovorne institucije, ki so morale poskrbeti za premike in nastanitev civilistov. Zapuščanje domov in pot v neznano pa se s koncem vojne ni zaključilo.

 

Tri generacije družine Vuga v Brucku na Litvi. V sredini je Hortenzija Vuga, ki drži v naročju Julijano (Julico), za krilo jo drži mali Franc. Levo od Hortenzije sta stara starša Vuga, okoli njiju pa njuni otroci. Manjka sin Franc (Hortenzijin mož), ki je bil na soški fronti. Foto: A. Tonke, begunsko taborišče Bruk na Litvi; hrani: družina Vuga.

Tri generacije družine Vuga v Brucku na Litvi. V sredini je Hortenzija Vuga, ki drži v naročju Julijano (Julico), za krilo jo drži mali Franc. Levo od Hortenzije sta stara starša Vuga, okoli njiju pa njuni otroci. Manjka sin Franc (Hortenzijin mož), ki je bil na soški fronti. Foto: A. Tonke, begunsko taborišče Bruk na Litvi; hrani: družina Vuga.

 

Na našem ozemlju je največ beguncev moralo svoje domove zapustiti ob izbruhu vojne med Italijo in Avstro – Ogrsko. Prvi veliki val izselitev je potekal v letu 1915, drugi v avgustu 1916, ob italijanski zasedbi Gorice.  Begunsko izkušnjo je delilo okoli 80.000 Slovencev iz Goriške in Posočja, ki se je preselilo v notranost monarhije, okoli 12.000 ljudi pa so italijanske oblasti izselile v Kraljevino Italijo.

Večina beguncev je začasno prebivališče našla med rojaki na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem. Tiste, ki zase in za svojo družino niso morali poskrbeti, je država naselila v begunskih taboriščih na Spodnjem Štajerskem, Češkem in  Nižje Avstrijskem. Begunska taborišča kot Steinklamm, Gmünd, Wagna in Bruck na Litvi so postala začasni dom okoli 30 tisočim beguncem. Na videz urejeno življenje v »lesenih mestih«, sicer z omejenim gibanjem, a z delavnicami, šolami, vrtci in bolnišnicami, je bilo v prvih letih vojne znosno, dokler ni zavladalo hudo pomanjkanje, lakota in posledična višja stopnja umrljivostih najranljivejših članov družin. Preživetje otrok v begunskih taboriščih v prvi vojni je bilo še posebno pereče, saj ni bilo ne zadostne oskrbe in ne prve pomoči ob izbruhu bolezni v taboriščih. Zato so še posebej dragocena pričevanja o življenju in preživetju otrok v času prve vojne.

Hlačke Franca Vuge, malega begunca z Goriškega. Mere hlačk so 25 x 32,5 cm. Foto: hrani MNZS.
Hlačke Franca Vuge, malega begunca z Goriškega. Mere hlačk so 25 x 32,5 cm. Foto: hrani MNZS.

 

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo otroške hlačke, nastale v času bivanja v begunskem taborišču Bruk na Litvi. Strojno sešite hlačke, ki jih je mati Hortenzija Vuga, begunka iz Solkana, sešila dvoletnemu sinu Franzu, je muzeju podaril leta 2014 njegov sin Aldo Vuga. Hlačke so iz vojaškega platna, na dva gumba iz vojaške kovine (avstro – ogrska izdelava). Hortenzija, rojena leta 1889, po poklicu šivilja, je v Bruk pribežala z ostalimi begunci v poletju 1916. Na dolgo pot se je podala z dvoletnim sinom Francom (1914) in komaj rojeno deklico Julijano (1916). Mož, vojak,  je ostal soški fronti. V času bivanja družine v barakarskem naselju v Bruku je družino tudi obiskal in se z družino fotografiral  v ateljeju begunskega taborišča. Družina hrani več fotografij iz ateljeja g. A. Torkeja, ki so večinoma služile kot pisma oz vizualna sporočila domačim o življenju v begunstvu in prostoru, kjer so našli začasni dom.

 

Družina Vuga l. 1917, ko je oče Franc prišel s fronte na obisk družine. Na fotografiji ob njem žena Hortenzija Vuga (roj. Humar) ter otroka Franc (1914) in Julijana (1916). Foto: A. Tonke, begunsko taborišče Bruck na Litvi, hrani: družina Vuga.

Družina Vuga l. 1917, ko je oče Franc prišel s fronte na obisk družine. Na fotografiji ob njem žena Hortenzija Vuga (roj. Humar) ter otroka Franc (1914) in Julijana (1916). Foto: A. Tonke, begunsko taborišče Bruck na Litvi, hrani: družina Vuga.

 

Tako Franc kot Julijana sta razmere v preživela  in se z ostalimi begunci vrnila v porušen dom in opustošeno mesto.  Prispeli so v novo državo in odraščali v drugem jeziku. O izkušnji prve vojne se ni veliko govorilo, ohranile so se zgodbe o »munjah, ki so po barakah iskale bolne ljudi«, družinske fotografije in Francove hlačke. Nesporni pričevalec o požrtvovalnosti in ljubezni mlade matere, ki je za malega sina iz vojaških ostankov znala skrojiti in sešiti hlačke, ki se jih še danes ne bi branili.

 

Ob izkušnji, ki je za vedno zaznamovala goriški prostor, se iz preteklosti obračamo v prihodnost in sprašujemo vprašanje  vojne reporterke Alice Schalek

“…tu, med temi mrtvimi hišami in pred obličjem jam, ki so postale bivališča, se mi je nenadoma prikazala vojna v vseh svoji neizrekljivi norosti. Ali je kdo zmožen razumeti, zakaj se s topovi rušijo hiše in so ljudje prisiljeni živeti v jamah? Kdo je ta, ki uveljavlja to, česar nobeden noče? Vojna? Kdo je ta vojna?”[1] (Alice Schalek).

_______________________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravila: dr. Kaja Širok, direktorica MNZS

Članek je bil objavljen v rubriki Kabinet čudes, ki jo vodi in ureja časopisna hiša Delo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: