Konjeniki, Putin in »To so gadi«

 

Kaj povezuje bluzi konjeniškega polka z aktualnim predsednikom Rusije in slovenskim filmom?

Oddelek 5. dragonskega polka na Gorenjskem v letih pred prvo svetovno vojno. Konjenico skupne vojske so ob dragoncih sestavljali še huzarji in ulanci. Svoje konjeniške polke sta imeli tudi madžarsko (Honved) in avstrijsko (Landwehr) domobranstvo. Prvi huzarje, drugi ulance in po en divizion tirolskih in dalmatinskih deželnih strelcev. (Muzej novejše zgodovine Slovenije).

Oddelek 5. dragonskega polka na Gorenjskem v letih pred prvo svetovno vojno. Konjenico skupne vojske so ob dragoncih sestavljali še huzarji in ulanci. Svoje konjeniške polke sta imeli tudi madžarsko (Honved) in avstrijsko (Landwehr) domobranstvo. Prvi huzarje, drugi ulance in po en divizion tirolskih in dalmatinskih deželnih strelcev. (Muzej novejše zgodovine Slovenije).

 

Verjetno se ne bi pretirano zmotili, če bi zapisali, da je v zavesti večine Slovencev obvezno služenje vojaškega roka povezano s spomini na najpogostejši rod vojske – pehoto. Pa vendarle so v preteklosti kar nekaj naših prednikov rekrutirali tudi v nekdaj precej bolj »prestižno« konjenico. Od 42 konjeniških polkov, kolikor jih je leta 1914 premogla Avstro-Ogrska, je za nas najbolj zanimiv 5. štajersko-koroško-kranjski dragonski polk, katerega pripadnike je ljudstvo po polkovni številki prekrstilo v »finfarje«. Iz slovenskega etničnega ozemlja je posamezne rekrute, tedaj še kot kirasirski polk, dobival že od konca 18. stoletja. Tik pred prvo svetovno vojno je imel predvsem med moštvom okoli 1/3 Slovencev (večina častnikov je bila Nemcev), nastanjen pa je bil v vojašnicah v Mariboru, Slovenski Bistrici, Gorici in Ljubljani.

 

Ruski car Nikolaj I. Romanov. Hrani: Goriški muzej.

Ruski car Nikolaj I. Romanov. Hrani: Goriški muzej.

 

Po stari navadi so imeli pehotni in konjeniški polki skupne avstro-ogrske vojske tudi svoje častne polkovnike, t. i. imetnike, praviloma domače in tuje plemiče in kronane glave ali zaslužne višje častnike. Častni polkovnik 5. dragonskega polka je v zadnjih letih svoje vladavine postal ruski car Nikolaj I. Romanov, praded zadnjega ruskega carja Nikolaja II. in menda tudi veliki vzornik aktualnega ruskega predsednika Vladimirja Putina. Polk je carjevo ime nosil vse do začetka prve svetovne vojne in nastopa vojne z Rusijo leta 1914. Med vojno se je polk bojeval večinoma na vzhodnem bojišču, po razpadu Avstro-Ogrske, pa je iz njegovega nadomestnega eskadrona v Mariboru nastal Slovenski konjeniški polk, ki se je 1919 udeležil bojev za severno mejo.

Če primerjamo število ohranjenih predmetov z nekaterimi drugimi »slovenskimi« polki Avstro-Ogrske monarhije, je zapuščina 5. dragonskega polka relativno velika. Kar nekaj je najdemo tudi v slovenskih muzejih, ne nazadnje je bila polku pred leti posvečena tudi razstava avtorja dr. Sergeja Vrišerja. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije med drugim hranimo signalni rog, ki ga je 11. septembra 1916 polku podarila Mestna občina Maribor, tokrat pa predstavljamo dve častniški bluzi. Uniforme avstro-ogrskih dragoncev se med leti 1868 in 1915 niso bistveno spreminjale. Tudi po uvedbi manj vidnih barv v začetku 20. stoletja, so konjenico reforme uniformiranja večinoma obšle. V vojno so tako dragonci vstopili z značilnimi grebenastimi čeladami, rdečimi hlačami, modrimi paradnimi suknjiči in kratkimi podloženimi površniki »pelzi«. Konservativno vztrajanje na »tradicionalnih« barvah in krojih je avstro-ogrska konjenica z velikimi žrtvami plačala v prvih mesecih vojne.

 

Bluza podpolkovnika (levo) in nadporočnika 5. dragonskega polka. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Bluza podpolkovnika (levo) in nadporočnika 5. dragonskega polka. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

 

Obe bluzi, ki jih hrani naš muzej, sta pripadali častnikoma. Nekoliko starejša je bluza z oznako nadporočnika, ki je bila verjetno nošena med leti 1908-1914.  Druga je nekoč pripadala enemu od maloštevilnih podpolkovnikov polka. Najverjetneje gre  za izdelek iz let 1916-1918, ko so se takšne uniforme nosile le še na sprejemih in podobnih slovesnostih, saj so jih na fronti v letu 1915 zamenjale uniforme ščukasto in kasneje poljsko sive barve. Obema bluzama je skupen predpisan kroj in polkovni oznaki polka –  »cesarsko-rumena« barva ovratnika in manšet ter srebrni gumbi. Ostale razlike v izgledu so pri uniformah častnikov pogoste. Za razliko od moštva, so si častniki namreč morali uniformo in opremo kupiti sami. Izbira krojača, blaga, deloma celo kroja, je predvsem bluze naredila do neke mere unikatne. Lasten, pogosto ne majhen izdatek časnika je pomenil, da je bila uniforma tudi po odhodu iz vojske njegova last. Vsaj nekateri deli so tako nemalokrat postali del družinske zapuščine in zato ne preseneča, da se je do današnjih dni ohranilo bistveno več častniških kot pa običajnih vojaških uniform.

 

Suknjič podpolkovnika 5. dragonskega polka. Po številu vrvic za obešanje odlikovanj, bi lahko pripadal Emmerichu Götzu ali morda baronu Hieronymusu Airoldiju. Podpolkovnik  Götz je pri nas poznan predvsem kot eden od udeležencev sestanka višjih mariborskih častnikov 1. novembra 1918, kjer je Rudolf Maister  proglasil Maribor za jugoslovansko ozemlje in v imenu nove vlade prevzel poveljstvo nad mestom in Spodnjo  Štajersko. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Suknjič podpolkovnika 5. dragonskega polka. Po številu vrvic za obešanje odlikovanj, bi lahko pripadal Emmerichu Götzu ali morda baronu Hieronymusu Airoldiju. Podpolkovnik Götz je pri nas poznan predvsem kot eden od udeležencev sestanka višjih mariborskih častnikov 1. novembra 1918, kjer je Rudolf Maister proglasil Maribor za jugoslovansko ozemlje in v imenu nove vlade prevzel poveljstvo nad mestom in Spodnjo Štajersko. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

 

»Našega« dragonskega polka že skoraj stoletje ni več, za njim pa ostajajo dobri in slabi spomini ter zgodbe, predmeti in nekateri kraji, ki nam v zavest prikličejo podobe »finfarjev«. Ljubljančani si denimo lahko ogledajo obnovljeno t.i. Nušakovo vojašnico na Ziherlovi ulici v Trnovem. Tu je v letih pred 1. svetovno vojno domoval eskadron polka, mnogim pa je stavba bolj poznana kot domovanje glavnih junakov filma To so gadi iz leta 1977.

_____________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravil: Marko Ličina, kustos in vodja depojev, Muzej novejše zgodovine Slovenije

Članek je bil objavljen v rubriki Kabinet čudes, ki jo vodi in ureja časopisna hiša Delo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: