Kako ne biti viden?

Image EXIF Data

  • Date Taken: 04 Nov 2015, 15:42:31
  • Camera: SM-G900F
  • Focal Length: 4.8
  • Aperture: f/2.2
  • ISO: 100
  • Shutter Speed: 1/33 second

Naj nas naslov ne zavede, ne bomo govorili o znanem skeču iz serije Leteči cirkus Montyja Pythona, le naš tokrat predstavljeni predmet je nastal s podobno željo kako biti vsem na očeh in vendarle neopazen.

Radio kovček, hrani: MNZS

 

Dandanes si mnogi le stežka predstavljajo življenje brez mobitela ali podobne prenosljive komunikacijske naprave. Že sama misel na nezmožnost takojšnjega pogovora ali povezave na katero od družbenih omrežij pa dovolj velik razlog za slabo voljo. Seveda vedno ni bilo tako. Verjetno bi morali biti stari vsaj 30 let, da bi se še spomnili telekomunikacijske naprave, ki je bila sicer prenosna, vendar ste jo le stežka spravili v žep.

Menda je vohunjenje in zbiranje različnih informacij ena najstarejših človekovih dejavnosti. Prav toliko je verjetno staro tudi vprašanje, kako zaupne informacije posredovati do drugega. Tudi pravilno zakodirano sporočilo je bilo skozi zgodovino potrebno dostaviti, pogosto v obliki pisem, skritih v različnih predmetih. Do druge svetovne vojne je razvoj sprejemno-oddajnih radijskih postaj manjših dimenzij vsaj deloma rešil težavo prenosa informacij, hkrati pa sedaj ni bilo več tako pomembno fizično skriti samega sporočila, temveč zakriti samo napravo, ki je prenos sporočila omogočala. Večina se danes ob ogledu katerega od starejših filmov o Jamesu Bondu le muza ob pogledu na množico na videz vsakdanjih predmetov, ki v sebi skrivajo kakšen nepogrešljiv del opreme. In vendar so podobni predmeti obstajali.

 

Radio kovček, hrani: MNZS

 

Predstavljeni predmet je za večino ljudi predstavljal običajen kovček. Do njegovega prihoda v naš muzej so namreč le redki spoznali njegov pravi namen. Naš kovček je pravzaprav britanska sprejemno-oddajna postaja »Type A. Mk II«, le ena od nekaj tipov, ki so jih med 2. svetovno vojno uporabljali vohuni in odporniške skupine, delujoče na okupiranem ozemlju po vsej Evropi. Kot navaden kovček na ulici ni vzbujala pretirane pozornosti in tako omogočala potrebno mobilnost, ki bi bila z večjimi postajami težja ali celo nemogoča. Odkritje postaje bi takrat namreč za osebo, pri kateri bi jo našli, v najboljšem primeru pomenilo zapor ali taborišče, pogosto pa tudi smrt.

Predstavljeno postajo so od zahodnih zaveznikov prejeli slovenski partizani in z njo junija 1944 poskušali vzpostaviti zvezo s štabom IV. operativne cone na Štajerskem in Glavnim štabom Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije v Beli krajini. Ker pa je bila prešibka jim to ni uspelo in so morali za ta namen v Ljubljano poslati zmogljivejšo. Naš »kovček« je bil tako zaupan telegrafistki, ki ga je v Ljubljani uspešno skrivala vse do konca vojne, po njej pa predala muzeju.

____________________________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravil: Marko Ličina, kustos in vodja depojev, Muzej novejše zgodovine Slovenije

Članek je bil objavljen v rubriki Kabinet čudes, ki jo vodi in ureja časopisna hiša Delo.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: