BRANKA V FOTOTEKI

#usposabljanje


Med marcem in majem nam je pri našem delu pomagala Branka Keser, nekdanja študentka fotografije. Zahvaljujemo se ji za pomoč, Vas pa vabimo k branju njenega prispevka.


V prehitrem tempu življenja in nasičenosti podob, ki smo jim priča danes, se premalo zavedamo, da nam dediščina polzi med prsti hitreje kot kdaj koli prej. Veliko dogodkov tone v pozabo, zato se mi zdi izjemnega pomena, da obstaja institucija kot je Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki priča o nasprotnem. Muzej s fototečno dejavnostjo sistematično ureja in hrani fotografije dogodkov, ki so zaznamovale naš prostor v 20. stoletju in ki ga sooblikujejo še danes.

Kot nekdanja študentka fotografije, sem že v času študija izvedela za obsežem arhiv fotografij, shranjen pod okriljem fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Že takrat se je porodila želja, da si nekoč ogledam nepredstavljivo število negativov in fotografij, ki danes obsega več kot dva milijona in petsto tisoč enot. To priložnost sem dobila letos, z vključitvijo v trimesečni program usposabljanja, s katerim sem pričela 1. marca.

Najprej sem se spoznala s praktičnimi vidiki delovanja fototeke, to je hranjenja fotografskega gradiva. Temu je namenjen poseben prostor, kjer se vzdržuje temperatura 15 °C in 40 % relativne vlage. Presenečena sem bila nad urejenostjo in preglednostjo shranjenega gradiva. Zbirke in fondi so spravljeni v kovinskih omarah in predalih, kjer je kronološko razvrščeno gradivo, kar zaposlenim omogoča hiter dostop do željenih fotografij, predvsem ko to zadeva delo s strankami. Originalno gradivo predstavljajo večinoma črno-beli negativi formata leica in 6×6 cm. Poleg teh so dragocene tudi originalne povečave in pa steklene plošče. Edinstven občutek, če ne privilegij, je videti ohranjene fotografije na steklo Petra Lampiča in pa češkega fotografa Rudolfa Brunerja Dvořáka. Ta je posnel nekaj sto izjemno detajlnih fotografij Postojnske jame.

BD_184OB

Foto: Rudolf Brunner Dvořák

Fotografija kot mlada veda še vedno utrjuje svoj položaj v kulturnem prostoru. Zaradi širine pojma in njene uporabnosti znotraj različnih ved, se temu primerno klasificira in izmika enoznačni definiciji. Prav tako nima lastne institucije, ki bi v celoti urejala podorčje njenega delovanja, ampak je večinoma podrejena trgu ali institucijam, ki jo vrednotijo znotraj lastnega poslanstva. Tako sem tekom dela v fototeki hkrati poglabljala znanje o razvoju dokumentarne fotografije v našem prostoru.

Začetki vzpostavitve Fototeke segajo v leto 1952. Začetna pobuda je bil obsežen opus fotoreporterske dejavnosti med drugo svetovno vojno. Večji del omenjene zbirke predstavljajo fotografije partizanskega odporniškega gibanja, ki se danes hranijo v zbirki Tekoče gradivo. Kasneje se je arhiv fototeke časovno in tematsko razširil. Nastajale so nove zbirke in fondi, ki danes tvorijo največji arhiv fotografij v Sloveniji in z dokumentarnega stališča je prispevek vsakega fotografa dragocen vir preučevanja preteklega stoletja.

MC-4

Foto: Marjan Ciglič

Moje delo je bilo pomoč pri urejanju fonda Marjana Cigliča, ki je bil fotograf pri časopisni hiši Dnevnik. Tam je ustvarjal več kot štirideset let, celoten arhiv pa je bil Muzeju novejše zgodovine podarjen leta 2001. Trenutno je njegov fond ocenjen na 300.000 fotografij, ker pa je popisovanje in digitalizacija še vedno v teku je o končni številki težko govoriti. Med drugim je moje delo obsegalo vstavljanje negativov v arhivske mape in iskanje podatkov o fotografijah. Končna faza pa je bil vnos fotografij v informacijski sistem Galis, kjer se nahaja digitalizirana fotografija, opremljenja s čim več informacijami. Narava dela bi lahko zvenela monotono, resnica pa je daleč od tega. V času mojega usposabljanja sva s skrbnico fonda kustosinjo Moniko Močnik pregledali ločeno shranjene filmske negative, ki niso bili opremljeni z nobenim podatkom (navadno so bili shranjeni v originalnih škatlah z mesecem in letom nastanka). Verjetno so nastale v zgodnejšem obdobja fotografovega delovanja, mene osebno pa so zelo pritegnile. Velik del fotografij ilustrira vsakdanje prizore iz mest in podeželj, delavce v tovarnah, veliko je portretov in fotografij živali. Še vedno z veliko dokumentarno vrednostjo, čeprav je mejo med tem, kje se dokumentarnost konča in estetika fotografij prične, verjetno brez pomena iskati.

 

 

OB DOBRIH DNEH ULOVIL TUDI 500 ŽAB

Fotograf Ljubljanskega dnevnika je neko majsko soboto na jezeru za iško opekarno naletel na “znanega Ljubljančana Šavsa mlajšega”, medtem ko je lovil žabe. “Vreme ni bilo najbolj sončno, zato je imel na lovu težave. Žabe so bile budne in so ob njegovi hoji sproti utekale na dno. Brž pa ko je posijalo sonce, je imel lovec več sreče,” je poročal novinar, ki mu je “jager” na žabe zaupal, da ob dobrih dneh nalovi tudi po petsto žab. A novinar krajši članek sklene z mislijo: “Sicer je vseeno, kolikšno je število žab ali šog! Pomembna je rekreacija v naravi.”

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 31. maj 2019; foto: Marjan Ciglič)

DVE RAZSTAVI

#Erasmus


Andrej je tudi tokrat izkoristil vikend za muzejska potepanja. Obiskal je Blejski grad ter ponovno obiskal Moderno galerijo, kjer je na ogled razstava o umetnosti iz obdobja Kraljevine Jugoslavije.


Regarding visiting museums and content for the museum blog, I had a pretty fruitful weekend. I visited two different exhibitions on different locations in Slovenia; The Bled castle that is located next to the super popular tourist lake and an temporary exhibition about art in Kingdom of Yugoslavia from 1930 to 1941 in Moderna Galerija. The exhibitions left me impressed for different reasons which I will discuss further bellow.

Bled Lake was not what I was expecting. What I thought was a simple small lake with a church outside the country turned out to be a huge tourist place with 5 star hotels, many different activities, breathtaking views and European prices. I would not call it a tourist trap, because I really liked the place and did not regretting going there at all, but it is more expensive than Ljubljana in all regards. The Castle is conveniently located on the top of a hill under the lake and it offers different activities for visitors to enjoy; a restaurant, coffee bar with cakes, printing house, blacksmith and museum shop. The whole castle gave me a very touristy vibe since there were a lot of tourists from the entire world from Germany to India. What I did not like was the museum because it was basic and simple. Except for the geological minerals, everything else in the museum is inspired by the museums in Ljubljana, and some of the stuff is the same; I think im going to judge museums in Slovenia only on the fact if they have Emona citizen statue, since im pretty sure this is my 4th time I saw him. I think the view is the biggest selling point of the castle since it’s breathtaking. The vast hills and mountains and the clean lake that changes its color on the sun rays sells the ticket alone and everything else is just extra. A friend of mine mentioned me that she was at a wedding there and to be honest, I was jealous after I was done with the castle.

In the Modern gallery a new temporary exhibition opened in April. It is about the art in the Kingdom of Yugoslavia (1929 – 1941). Kingdom of Yugoslavia was a state composed of different Slavic populations (Slovenes, Croats, Serbs, Macedonians etc.) that have never lived under a single state before and that was one of the main reasons why the state did not function. In general it was very poor with little industrialization and most of the population lived outside the cities and engaged in agriculture, and the exhibition reflects that very well. But there are also a few nice paintings of the middle class which I really liked because they were very expressive. The last decade of the interwar period was a time of uncertainty of a peaceful future and I got a feeling of uncertainty from the exhibits because the focus is on portraits and common everyday life. There was no prestigious art you feel if you compare it to, for example, art of social modernism. Sculptures are also represented very well, from the King Alexander himself to common people. The best part of the exhibition is the story of Louis (Alojz) Adamič. He was a Slovenian born American who immigrated to the States before The Great War and visited Yugoslavia in the early 1930tees. He was not very happy with the Kingdom and he highly criticized it in his book The Native’s return, which was published in America in 1934, and of course banned in Yugoslavia. I just find this life stories offer a different view of a certain topic and by itself promotes critical thinking. Overall, the exhibition is great and rich and if you have an interest for this time you should give it a try and visit it.


Če želim najti novo vsebino za muzejski blog, potem spremljam dogajanje in obiskujem muzeje in posledica tega je bil res živahen in poln pretekli vikend. Obiskal sem dve različni razstavi: razstavo na Blejskem gradu, ki ga najdemo nad izjemno popularnim in turistično obleganim Blejskim jezerom in občasno razstavo o umetnosti v Kraljevini Jugoslaviji (1930 – 1941) v Moderni Galeriji. Razstavi sta me prevzeli iz različnih razlogov, o katerih bo sedaj tekla beseda.

Blejsko jezero ni bilo takšno kot sem pričakoval. Mislil sem, da bom ugledal preprosto majhno jezero s cerkvico, a izkazalo se je, da sem obiskal veliko turistično središče s hoteli s 5 zvezdicami, z več različnimi aktivnostmi, pogledi, ki vzamejo dih in evropskimi cenami. Ne bi rekel, da gre za turistično past, saj je Bled resnično lep in niti malo nisem razočaran nad obiskom. A je Bled mnogo dražji od Ljubljane v vseh ozirih.

Blejski grad je umeščen nad samo jezero, na robu vzpetine in ponuja različne aktivnosti, ki jih obiskovalec lahko izkoristi: restavracijo, slaščičarno, tiskarno, kovaško in muzejsko trgovino. Celoten grajski kompleks je v meni pustil precejšen “turistični” občutek, saj sem srečeval obiskovalce iz celotnega sveta: od Nemčije do Indije. Kar pa mi ni bilo ravno všeč, je bil muzej sam, saj ponuja osnovno in preprosto doživetje. Če izvzamem geološko zbirko, so ostali predmeti dobili navdih v muzejih po Ljubljani, nekaj razstavljenih pa je bilo celo enakih. Mislim, da bom odslej sodil muzeje v Sloveniji le po dejstvu ali imajo razstavljen kip Emonca, saj lahko skoraj zagotovo trdim, da sem ga sedaj videl že četrtič. Menim, da je največja prodajna uspešnica gradu pravzaprav razgled, ki je res neverjeten. Veriga hribov in gora nad čistino jezera, ki spreminja svojo barvo čim se sonce skrije za oblake – to je tisto, za kar pravzaprav plačate, vse ostalo je dodatek. Moja prijateljica je omenila, da je bila udeležena na poroki, ki se je odvijala prav na tem prostoru in če sem pošten, sem ogled gradu zaključil kar malo ljubosumen.

V Moderni galeriji je na ogled nova občasna razstava, ki se je odprla že v aprilu in se posveča umetnosti v Kraljevini Jugoslaviji (1929-1941). Kraljevina Jugoslavija je bila država, sestavljena iz različnih slovanskih narodov (Slovencev, Hrvatov, Srbov, Makedoncev…), ki se do takrat še niso znašli v skupni državi, kar je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj država ni obstala. V splošnem pogledu je bila revna država, z nizko stopnjo industrializacije, večina prebivalstva je živela izven velikih mest in se je ukvarjala s kmetijstvom, kar razstava zelo dobro odslikuje. Toda na ogled je tudi nekaj lepih slikarij, ki predstavljajo življenje srednjega razreda, ki so mi bile všeč, ker so bile izjemno povedne. Zadnje desetletje obstoja države v medvojnem obdobju je zaznamoval čas vprašanj o miru v prihodnosti in ta občutek sem dobil tudi iz razstave, saj se fokusira le na portrete in vsakdanje življenje. Ni pa mogoče najti prestižne umetnosti, če jo na primer primerjamo s socialnim modernizmom. Kipi so sicer predstavljeni zelo dobro, od samega kralja Aleksandra do povsem običajnih ljudi. Najboljši del razstave je zgodba Louisa (Alojza) Adamiča. Slovenec je emigriral v Ameriko že pred začetkom 1. svetovne vojne in je Jugoslavijo obiskal v njenih zgodnjih 1930. letih. Nad obiskom ni bil navdušen in je na Kraljevino gledal precej kritično, kar lahko preberemo v njegovem delu The Native’s return, ki je v Ameriki izšel leta 1934 in seveda je vest o njem odjeknila tudi v Jugoslaviji. Ugotovil sem, da ta življenjska zgodba ponuja drugačen pogled na določeno tematiko in je pravzaprav promocija kritičnega mišljenja. Če povzamem, je razstava dobra in bogata in če izkazujete zanimanje, jo le obiščite.

Morda poznate vi? (15)

 

VD_457

VD_457

VD_458

VD_458

VD_459

VD_459

VD_460

VD_460

VD_484

VD_484

VD_465

VD_465

VD_466

VD_466

VD_467

VD_467

VD_474

VD_474

VD_477

VD_477

VD_478

VD_478

VD_479

VD_479

VD_482

VD_482

 

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

ŠELHAUSOV FOTOAPRAT

Fotoaparat Leica 1, izdelan v letih od 1926 do 1930; ima običajen objektiv Elmar f 3,5/ 50. Uporabljal ga je Edi Šelhaus v času, ko je bil aktiven kot fotoreporter in je zasebna last. Ena od možnosti je, da je to fotoaparat, ki ga je sredi 30-tih let 20. stol. kupila Šelhausova mama Julijana, ki je bila podjetna in je želela posnemati ljubljanske fotografe, ki so z modernimi fotoaparati leica fotografirali naključne sprehajalce v Tivoliju in s tem služili denar. Tudi Julijana je podobno nalogo naložila sinu Ediju. Tako je Edi na Starem trgu v Škofji Loki fotografiral mimoidoče in jim nato izročal listke z napisom: »Pravkar ste bili fotografirani. Fotografijo lahko dvignete v trgovini … «

Po izjavi fotografa Sandija Jesenovca z dne 21. 11. 2011, ki je bil nekaj časa zaposlen v foto ateljeju Šelhaus v Škofji Loki, je Edi Šelhaus na poti v Belo krajino septembra 1944, ko ga je v Lokvah na Primorskem fotografiral Jesenovec, čez ramo nosil mamin fotoaparat Leica.

SJ31_16_OB

Foto: Aleksander (Sandi) Jesenovec

Avtorica: Jožica Šparovec

retrospektiva

ODPRTJE DISCO KLUBA NA GRADU

Maja pred 50 leti je Ljubljanski dnevnik poročal o odprtju Disco kluba v sklopu grajske restavracije na ljubljanskem gradu. “Gosti se bodo zabavali ob stereo glasbi. V klubu bodo pripravili tudi posebne svetlobne efekte, odprt pa bo vsak dan od pol osme ure naprej,” je časnik v krajši novički ob fotografiji napovedal, kaj bo v Disco klubu na gradu čakalo glasbe in zabave željne Ljubljančane.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik v petek, 24. maja 2019, foto: Marjan Ciglič)

ŠELHAUS

#Erasmus


Andrej je tokrat ostal v domači hiši. Ogledal si je otvoritev nove razstave Edi Šelhaus. Retrospektiva, ki jo je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije pripravila kustosinja Jožica Šparovec.


As a historian, I have always think how fortunate we are that we live in these times when we have so many different sources where we can learn about how our ancestors lived and about history in general. Although books exist for thousands of years and archeology has allowed us to reconstruct ancient cities or  the ancient man’s way of life, we could not really know how people in the past looked like. Of course, there are exceptions. The rich and the noble could afford to pay a master of arts to make a painting of them, or how the Roman Emperors are immortalized today because of the many statues that have been made in their honor and survived into present. However, as every good historian knows, we cannot focus only on the most important people of their times, but also focus on the community and the ordinary man. With the invention of photography in the 19th century now we can capture moments in time with much ease, and that what makes the contemporary history special, since we can document everything and everyone with ease. With the invention of camera, photography as a profession emerged and they became documenters of our times.

On the 18th of May a new exhibition was opened in the Museum of Contemporary history of Slovenia dedicated to Eduard Edi Šelhaus, Slovenian photographer. Šelhaus as a photographer was active for quite a long time, from the beginning of the Second World War to his passing away in 2011. With that in mind, you can imagine that his portfolio is to us historians very useful, documenting Slovenian partisans, since he was one, Tito’s Yugoslavia and early Independent Slovenian history. The exhibition in the museum is not my first encounter with Šelhaus, since I was at the opening of a smaller exhibition in Ljubljana Castle dedicated to his work back in early March. The photographs displayed on that exhibition differed from the new one, so I am quite happy that I went on both of them.

The exhibition itself covers his life and a number of his shoots. If you are interested where he was born, who his father was, what has he done before the Second World War, how his military career in Kingdom of Yugoslavia is tied to his work as a photographer, photos of partisans during the war, Trieste in the aftermath of the war, Early Tito’s Yugoslavia, the 1964 Innsbruck Winter Olympic games and the first years of Independent Slovenia, then you should go and visit the exhibition as soon as possible. But if you don’t have time to check out the exhibition soon, you don’t have to worry; the exhibition is in the museum lasts until the end of September. The photos I’ve posted don’t cover the exhibition that well; it’s more like a preview. As I said earlier, his portfolio covers almost 60 years of Slovenian history and it surely reflects that. I was lucky and got a nice and big catalogue of the exhibition so I could have a preview before the opening. I can say that shoots that are not present in the exhibition itself, but are contained in it make the catalogue worth the buy. The quality of the print is also excellent and how it should be for an exhibition as good as this one.


Če razmišljam kot zgodovinar, moram priznati da živimo v srečnih časih, saj lahko iz različnih virov poizvemo o življenju v preteklosti in življenju naših prednikov. Četudi knjige obstajajo že več kot tisoč let in je tudi arheologija omogočila rekonstrukcijo starih mest kot življenja ljudi v njem, še vedno natančno ne vemo kako so bili ljudje videti. Seveda obstajajo izjeme. Bogatašem in plemstvu, ki si je to lahko privoščilo, so slikarji naslikali njihov portret. Tudi Rimski imperij je poskrbel za svojo nesmrtnost prek ostalin in kipov, ki so jih naredili v svojo slavo in so se ohranili do današnjih dni. Toda tako kot ve vsak dober zgodovinar, se ne moremo osredotočiti le na pomembne ljudi določenega časa, saj moramo upoštevati tudi družbo in življenje običajnih ljudi. Z izumom fotografije v 19. stoletju lahko ujamemo trenutke v času z veliko manj napora in prav to dejstvo napravi sodobno zgodovino tako posebno. Sedaj imamo dokumente vsega in vsakega. Izum fotoaparata, fotografije, poklica se je pojavil na novo in fotografi so postali dokumentatorji našega časa.

18. maja 2019 se je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprla nova razstava posvečena Eduardu Ediju Šelhausu, slovenskemu fotografu. Šelhaus je kot fotograf deloval izjemno dolgo: od začetka druge svetovne vojne do svoje smrti v letu 2011. Njegova zapuščina je tako obsežna, za zgodovinarje pa izjemnega pomena. Dokumentiral je slovenske partizane, ker je bil eden izmed njih, Titovo Jugoslavijo in prva leta Slovenije v samostojni državi. Razstava v muzeju ni bila prva, ki je povezana z Šelhausom in sem si jo ogledal. V začetku marca sem se udeležil tudi otvoritve razstave na Ljubljanskem gradu. Fotografije, ki so bile razstavljene tam, so se razlikovale od nove razstave, tako da sem vesel, da sem si lahko ogledal obe.

Razstava v muzeju se osredotoča na fotografovo celotno življenje in številne fotografije so tudi na ogled. Če vas zanima kje se je rodil, kdo je bil njegov oče, kje se je zadrževal pred drugo svetovno vojno, kako je njegova vojaška kariera v času Kraljevine Jugoslavije povezana z njegovim delom fotografa, fotografije partizanov med vojno, Trst po koncu vojne, zgodnja leta Titove Jugslavije, zimske olimpijske igre v Innsbrucku 1964 ter prva leta samostojne Slovenije, potem se čim prej odločite za ogled razstave. Če pa nimate časa, da bi si razstavo ogledali kmalu, ni razloga za skrb, saj je razstava na ogled vse do konca septembra. Fotografije, ki jih objavljam v tem prispevku seveda ne pokrivajo razstavo tako dobro: so bolj kot predogled. Kot sem pisal že v začetku, je bila njegova fotografska pot dolga in izjemna ter pokriva skoraj  60 let slovenske zgodovine, tako da fotografije odslikujejo tudi spremembe v času. Vesel sem, da sem že pred otvoritvijo dobil v dar lep in obsežen katalog razstave, tako da sem si ga lahko ogledal pred otvoritvijo. Zaradi posnetkov, ki jih na razstavi ne boste opazili, je katalog vreden nakupa. Tudi kvaliteta tiska to potrjuje in se spodobi za tako dobro razstavo.