BRANKA V FOTOTEKI

#usposabljanje


Med marcem in majem nam je pri našem delu pomagala Branka Keser, nekdanja študentka fotografije. Zahvaljujemo se ji za pomoč, Vas pa vabimo k branju njenega prispevka.


V prehitrem tempu življenja in nasičenosti podob, ki smo jim priča danes, se premalo zavedamo, da nam dediščina polzi med prsti hitreje kot kdaj koli prej. Veliko dogodkov tone v pozabo, zato se mi zdi izjemnega pomena, da obstaja institucija kot je Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki priča o nasprotnem. Muzej s fototečno dejavnostjo sistematično ureja in hrani fotografije dogodkov, ki so zaznamovale naš prostor v 20. stoletju in ki ga sooblikujejo še danes.

Kot nekdanja študentka fotografije, sem že v času študija izvedela za obsežem arhiv fotografij, shranjen pod okriljem fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Že takrat se je porodila želja, da si nekoč ogledam nepredstavljivo število negativov in fotografij, ki danes obsega več kot dva milijona in petsto tisoč enot. To priložnost sem dobila letos, z vključitvijo v trimesečni program usposabljanja, s katerim sem pričela 1. marca.

Najprej sem se spoznala s praktičnimi vidiki delovanja fototeke, to je hranjenja fotografskega gradiva. Temu je namenjen poseben prostor, kjer se vzdržuje temperatura 15 °C in 40 % relativne vlage. Presenečena sem bila nad urejenostjo in preglednostjo shranjenega gradiva. Zbirke in fondi so spravljeni v kovinskih omarah in predalih, kjer je kronološko razvrščeno gradivo, kar zaposlenim omogoča hiter dostop do željenih fotografij, predvsem ko to zadeva delo s strankami. Originalno gradivo predstavljajo večinoma črno-beli negativi formata leica in 6×6 cm. Poleg teh so dragocene tudi originalne povečave in pa steklene plošče. Edinstven občutek, če ne privilegij, je videti ohranjene fotografije na steklo Petra Lampiča in pa češkega fotografa Rudolfa Brunerja Dvořáka. Ta je posnel nekaj sto izjemno detajlnih fotografij Postojnske jame.

BD_184OB

Foto: Rudolf Brunner Dvořák

Fotografija kot mlada veda še vedno utrjuje svoj položaj v kulturnem prostoru. Zaradi širine pojma in njene uporabnosti znotraj različnih ved, se temu primerno klasificira in izmika enoznačni definiciji. Prav tako nima lastne institucije, ki bi v celoti urejala podorčje njenega delovanja, ampak je večinoma podrejena trgu ali institucijam, ki jo vrednotijo znotraj lastnega poslanstva. Tako sem tekom dela v fototeki hkrati poglabljala znanje o razvoju dokumentarne fotografije v našem prostoru.

Začetki vzpostavitve Fototeke segajo v leto 1952. Začetna pobuda je bil obsežen opus fotoreporterske dejavnosti med drugo svetovno vojno. Večji del omenjene zbirke predstavljajo fotografije partizanskega odporniškega gibanja, ki se danes hranijo v zbirki Tekoče gradivo. Kasneje se je arhiv fototeke časovno in tematsko razširil. Nastajale so nove zbirke in fondi, ki danes tvorijo največji arhiv fotografij v Sloveniji in z dokumentarnega stališča je prispevek vsakega fotografa dragocen vir preučevanja preteklega stoletja.

MC-4

Foto: Marjan Ciglič

Moje delo je bilo pomoč pri urejanju fonda Marjana Cigliča, ki je bil fotograf pri časopisni hiši Dnevnik. Tam je ustvarjal več kot štirideset let, celoten arhiv pa je bil Muzeju novejše zgodovine podarjen leta 2001. Trenutno je njegov fond ocenjen na 300.000 fotografij, ker pa je popisovanje in digitalizacija še vedno v teku je o končni številki težko govoriti. Med drugim je moje delo obsegalo vstavljanje negativov v arhivske mape in iskanje podatkov o fotografijah. Končna faza pa je bil vnos fotografij v informacijski sistem Galis, kjer se nahaja digitalizirana fotografija, opremljenja s čim več informacijami. Narava dela bi lahko zvenela monotono, resnica pa je daleč od tega. V času mojega usposabljanja sva s skrbnico fonda kustosinjo Moniko Močnik pregledali ločeno shranjene filmske negative, ki niso bili opremljeni z nobenim podatkom (navadno so bili shranjeni v originalnih škatlah z mesecem in letom nastanka). Verjetno so nastale v zgodnejšem obdobja fotografovega delovanja, mene osebno pa so zelo pritegnile. Velik del fotografij ilustrira vsakdanje prizore iz mest in podeželj, delavce v tovarnah, veliko je portretov in fotografij živali. Še vedno z veliko dokumentarno vrednostjo, čeprav je mejo med tem, kje se dokumentarnost konča in estetika fotografij prične, verjetno brez pomena iskati.

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: