Morda poznate vi? (19)

VD_541

VD_541

VD_543

VD_543

VD_550

VD_550

VD_551

VD_551

VD_552

VD_552

VD_553

VD_553

VD_554

VD_554

VD_556

VD_556

VD_557

VD_557

VD_559

VD_559

VD_561

VD_561

VD_562

VD_562

VD_564

VD_564

VD_567

VD_567

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

ZLATNIKI S TITOM NISO POVZROČILI ZLATE MRZLICE

Junija 1969 je Dnevnik poročal, da je bilo mogoče kupiti zlatnike in srebrnike Narodne banke Jugoslavije. Na kovancih so bile podobe Tita na eni in Jajca na drugi strani, prodajali pa so jih posamezno ali celotno zbirko v “okusno napravljenem kovčku, ki je prava poslastica za numizmatike.” Obetali so si velik dobiček, a so bili bankirji malce razočarani, saj je bilo “zanimanje za jubilejne kovance mnogo manjše, kot so pričakovali. Del ljudi se je omejilo le na; prišel, videl, odšel.”

(V časopisu Dnevnik objavljeno v petek, 21. junija 2019; foto: Marjan Ciglič)

ZA KONEC …

#Erasmus


Andrej se v svojem zadnjem prispevku osredotoča na preteklih pet mesecev, ki jih je preživel v Ljubljani. Hvala, Andrej za vsa Tvoja mnenja in srečno tudi naprej!


The time has come for me to write my last blog post.

Soon my trainee-ship is ending and I will be returning to Croatia at the end of June. My five months in Ljubljana were mostly very calm and peaceful at first, but very exciting in the last months. It was my first time sharing long time roommates and my first time renting a flat. I had two roommates from Croatia in my flat and they were not very social people so I adapted to their rhythm and was spending a lot of time alone in my room and with my hobbies, but I also made some friends outside of the museum through Erasmus trips. So February and March have passed and in April I knew my roommates will be leaving for home so I needed to find new ones. I was pretty lucky because the new roommates are pretty much the total opposite so we hanged out a lot more and we had a few house parties. With the new roommates, I started to go out a little bit more and hang out with new friends I have made. I have traveled around Slovenia a lot, from the mountains to the coast, and as a Croatian who used to make jokes about Slovenia and its size, it really does not matter if you manage it correctly. Ljubljana as a city to me is perfect size, since it’s not big, but has everything you need. With the bicycle, you can be anywhere very quick.

My time in the museum was busy. I did not work a lot at the museum itself, but I always had to take some of my work to work on it at home. In the museum itself, most of the time I was archiving photos, and basically there is no end to them. I could have done this job for another year and I would not be done, not even close. But with archiving I improved my Microsoft Excel, I learned how to use a good scanner and how to use the scanner wizard. Also, not to mention that I know a lot more about Slovenia now since I was scanning photos exclusively related to Slovenia, not only history, but geography too. Blog posts were my favourite part of the whole trainee-ship. I have been to so many museums in the last few months and to some of them multiple times. It was a cultural overload. The museums were varied with content, that’s true, but in each museum you can spend at least an hour of concentrated reading and watching. From my mentor at the museum I was getting a lot of feedback regarding my posts and she did not hold back. My photography skills have also improved because all the photos you can see in my blog posts were made with my DSLR and edited in Adobe Lightroom or Photoshop. In late May and at the beginning of June I had an opportunity to manage the Instagram business account for the Museum and that I found very helpful in general. I could see how things function when you have a lot of followers and what you need to do to keep your followers or gain more of them.

Everything that I learned in my time spend in Slovenia was helpful. We live in times where no job is safe, since technology is advancing rapidly, and you never know what kind of skill you will need in your life. That’s why it is always good to have a side hustle to have a little bit more security in your life. For example, mine is photography, but I also like to travel. Blogging gave me the needed push for opening my own blog (my mentor was joking that I should start a food blog since they are really popular, but I have other plans). Because I was managing the Instagram business account, I am keen on opening an Instagram acc with my photography portfolio. I have certainly did not expect that this trainee-ship will push me into that direction, which just proves that the museum is not typical old school museum you might have in mind. I will look with great fond to my time spend in the museum of National Contemporary history of Slovenia with my colleagues who were always helpful about questions I had, disregarding my lack of Slovenian language knowledge. There is always an opportunity for me to return to Ljubljana one day, but that’s up to life.

Finito -1


Napočil je čas, da napišem svoj zadnji prispevek na blogu.

Kmalu se bo moje pripravništvo končalo in konec junija se vračam na Hrvaško. Moji prvi meseci v Ljubljani so bili mirni, čas je mineval počasi, a zadnjih nekaj mesecev je bilo že bolj živahnih. Prvič sem živel kot podnajemnik skupaj s sostanovalci. Moji prvi dve sostanovalki iz Hrvaške nista bili zelo družabni, toda  prilagodil sem se njunemu ritmu in tako sem preživel veliko časa sam, v svoji sobi in mojimi hobiji. Nekaj prijateljstev sem sklenil izven muzeja prek izletov, ki jih organizira Erasmus. Ko sta februar in marec minila, sem v aprilu vedel, da moji sostanovalki odhajata in začel sem iskati nove. Imel sem precejšnjo srečo, saj sta bila nova sostanovalca pravzaprav čisto nasprotje prejšnjih in tako smo več časa preživljali skupaj in imeli tudi nekaj skupnih zabav.

Veliko sem tudi potoval po Sloveniji, od gora do obale. Hrvati večkrat izrečejo kakšno pikro besedo na račun velikosti Slovenije, a če se razdalj lotiš premišljeno, potem nima velikost nikakršnega vpliva več. Tako je Ljubljana po mojem mnenju ravno pravšnja, ni velika in ima vse, kar človek potrebuje. S kolesom lahko kamorkoli prispeš hitro.

Čeravno časovno na svojem delovnem mestu nisem preživel veliko časa, sem bil v muzeju precej zaposlen, tako da sem še doma dokončeval zadane naloge. V samem muzeju sem opravljal delo dokumentiranja in arhiviranja fotografij, ki jim praktično ni bilo konca. Lahko bi enako delo opravljal še eno leto, pa bi bil konec ravno tako oddaljen. Prek arhiviranja sem izpopolnil znanje v programu Microsoft Excel in se naučil tudi upravljanja s profesionalnem skenerjem. Med delom sem se naučil tudi veliko o Sloveniji sami – ne le iz zgodovinskega, temveč tudi iz geografskega stališča.

Prispevki, ki sem jih pripravljal za blog, so predstavljali moj najljubši del pripravništva. Zaradi njih sem obiskal številne muzeje, nekatere izmed njih tudi večkrat, tako da sem izkusil veliko kulture. Muzeji so se med seboj seveda vsebinsko razlikovali in v vsakem od njih sem preživel vsaj uro intenzivnega doživljanja videnega. Z mentorico sva se o mojih prispevkih večkrat pogovarjala in razpravljala. Tudi moje izkušnje pri fotografiranju so se izboljševale, saj so bile fotografije, ki ste jih lahko opazili v prispevkih narejene z mojim DSLR fotoaparatom, popravljal pa sem jih s programoma Adobe Lightroom ali Photoshop. Konec maja in v začetku junija sem izkusil možnost upravljanja muzejskega Instagram računa. Zanimiva izkušnja je bila tudi zaradi večjega števila sledilcev samega računa, ki jih je potrebno obdržati ali pridobivati.

Znanja, pridobljena v času, ko sem živel v Sloveniji, so bila zelo dobrodošla. Živimo namreč v času, ko varne službe skoraj ne obstajajo več, nove tehnologije pa se skokovito razvijajo, tako da nikoli ne veš kdaj bo kakšno znanje koristno. Zato je vedno dobro imeti kakšen dodaten načrt, za vsak primer. Moja “rezerva” je fotografija, pa tudi potujem zelo rad. Prav pisanje prispevkov za muzejski blog mi je dalo tisto vzpodbudo, ki sem jo potreboval, da začnem s pisanjem svojega lastnega (moja mentorica se je šalila naj rajši začnem pisati o kulinariki, saj je to v zadnjem času izjemno popularno, toda sam imam drugačne načrte). Ker sem nekaj časa upravljal muzejski Instagram račun razmišljam tudi sam v smeri ustvarjanja profesionalnega računa na tem socialnem omrežju. Vsekakor nisem pričakoval, da me bo pripravništvo usmerilo v to smer. Muzej le ni nekakšna stara ustanova, kar bi si sicer lahko stereotipno mislili. Verjamem, da se bom z veseljem spominjal časa, ki sem ga preživel v Muzeju novejše zgodovine Slovenije tudi zaradi mojih sodelavcev, ki so bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč in so radi odgovarjali na moja vprašanja, četudi je bila moja slovenščina neznatna.

Vedno obstaja možnost, da se nekoč vrnem v Ljubljano, a o tem bo odločilo življenje.

Morda poznate vi? (18)

V tokratni objavi objavljamo 15 skupinskih fotografij.

VD_520

VD_520

VD_521

VD_521

VD_522

VD_522

VD_523

VD_523

VD_524

VD_524

VD_525

VD_525

VD_526

VD_526

VD_527

VD_527

VD_528

VD_528

VD_529

VD_529

VD_530

VD_530

VD_532

VD_532

VD_533

VD_533

VD_535

VD_535

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

SLADOLED PRI SLONU

Hotel Slon je nekdaj slovel po delikatesni kulinariki. Tudi po sladoledu. Junija 1969 je fotoreporter Marjan Ciglič v objektiv ujel slavni Slonov sladoledni avtomat in ob tem zapisal, da je “pred novim ekspres barčkom in slaščičarno Slon avtomat s sladoledom in brhko prodajalko”. Dodal je, da pri tem avtomatu, “ki je središče Ljubljane”, ne gre le za dober sladoled, temveč tudi za srečanja in pomenke. Sladoledni avtomat pri Slonu je bil sicer dolga desetletja znan po enem najboljših sladoledov v mestu in je zapisan v otroških spominih mnogih meščanov.

(Objavljeno v časopisu Dnevnik v petek, 14. junija 2019; foto: Marjan Ciglič)

SLOVENCI V XX. STOLETJU

#Erasmus


Andrej se bo v zadnjih dveh prispevkih posvetil domačemu muzeju, saj se njegovo bivanje pri nas počasi končuje. Tokrat teče beseda o stalni razstavi Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Slovenci v XX. stoletju.


I think it is finally time to write about the permanent exhibition of the museum I’m doing my internship at. My episode at the museum will be done at the end of this month so I think it is fair to say a word or two about the permanent exhibition of the museum itself. The Museum of National History of Slovenia covers the history of the 20th century, which means the last years of the Austro-Hungarian Empire, The Great War, The Kingdom of Yugoslavia, Second World War, Tito’s Yugoslavia and Slovenian Contemporary history from the Independence to joining EU.

You start at the beginning of the 20th century and you end with yesterday’s history. At the beginning it explains Slovenia in the Austro-Hungarian Empire and jumps strait into the trenches of the Galicia and Isonzo front where many Slovenian soldiers did their job as soldiers of the Empire. I mean it literary because you need to walk through an underground trench with solider quarters and bunkers.

After that you will learn about the First Yugoslavia and the divide of Slovenian lands since a part of Slovenia ended up in the Kingdom of Italy. It is represented in a form of a big map that clearly shows all the territorial changes in the first half of the 20th century.  The Kingdom of Yugoslavia is shown mostly through the ruling Karađorđević family and the economic stagnation that the state had. The narrative is not only on Slovenian history, but the influence and the role of Slovenian people that they had in the many countries they were a part of in the 20th century, but it does not try to generalize a lot.

MNZS-7

The best example of that is the part about the Second World War since you can find individual stories of Slovenes on the Axis side and partisans who in the end prevailed. For military enthusiasts many weapons, uniforms and little stories about the Italians, Germans, Slovenian Home Guards and Partisans can be found and read.

The Second World War ends the first part of the exhibition. The Second part is all about Tito’s Yugoslavia, Yugoslavia after his death and the Independence, but it mentions both the good parts of it and the bad parts and I think it has a really nice approach to Slovenian history and acknowledges both the bad parts and the good parts. For example, you can find information about the Italian death camps, foibe and Goli Otok where unwanted Slovenians ended up, but it also mentions how the first “free” elections in communist Yugoslavia worked like: There were to options for voting during the first elections; a box where you voted for the Communist party and the “other” box where, in the case you voted for the “other” parties, the commissar would write your name in his book.

As for the good part, you are going to learn how Tito’s Yugoslavia was very prosperous, compared to other states before at least, until his death, and how life looked like in Yugoslavia. It mentions the urbanization, the general rise of life quality in form of entertainment, house and kitchen accessories and the general feel of freedom Yugoslavia had compared to other communist states in Europe. The famous red and black Iskra telephone I have in my apartment here (as decoration only) in Slovenia is exhibited in the museum, also one of the very first food processor. I still have at my home in Croatia which was a wedding present for my parents.

MNZS-15

The last 10 years of Yugoslavia are also very nice represented since the real symbol of the Communist Yugoslavia Tito died in 1980 (In Ljubljana). With no clear political symbol uniting the state, popular culture that was very similar to the western one took his role. Compared to the other communist states, Yugoslavia had a much more liberal approach to popular culture, from rock and punk music (music bands like Laibach, Azra or Električni orgazam were something that was unthinkable to exist in SSSR, Poland Hungary etc.) to western style clothing that were not available for purchase in Yugoslavia, but the population was allowed to go to the nearby city of Trieste, which was a shopping city with records, Amiga and Commodore game systems, Lewis jeans and Italian shoes. The exhibition mentions computer factories and different food brands that still exist today, like the Croatian Cedevita or Eurocrem chocolates. But it was not all fine and dandy, massive inflation, economic stagnation and the rise of nationalism in the last years of the 80tees is also covered thoroughly.

MNZS-17

And finally the last part of the exhibition is about free Slovenia. It’s just a lot of information about the 10 day war and Slovenia joining the European Union and Nato in 2004. It is the most boring part of the museum. I have to say that the museum does a pretty good job covering everything important in its multistate history and locals and foreigners can learn a lot about the history of the Balkans and also about Slovenian history by carefully strolling through the texts and through the exhibits. Maybe my only complain about the museum is that when it was opened, it was clearly not made for foreigners. The text and information about the exhibition and the exhibits is written on Slovenian and in a very big font, and the English information is usually near in a corner and in a much smaller one. It is clear that the English translation was added later.

MNZS-18


Menim, da je napočil čas, da napišem nekaj o stalni razstavi muzeja, v katerem opravljam pripravništvo. Moje pripravništvo v muzeju se zaključi s koncem tega meseca in tako mislim, da je prav, da tokrat namenim besedo ali dve stalni razstavi »mojega« muzeja. Muzej novejše zgodovine Slovenije obravnava zgodovino 20. stoletja, od zadnjih let Avstro-ogrske monarhije, Veliko vojno, kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, Titovo Jugoslavijo in slovensko novejšo zgodovino od samostojnosti pa vse do njenega članstva v EU.

Z ogledom boste začeli na začetku 20. stoletja, končali pa z včerajšnjimi dogodki. Na začetku dobite razlago Slovenije v Avstro-ogrski monarhiji, nato pa si ogledate približek kaverne iz Galicije ali soške fronte, kjer se je veliko slovenskih vojakov bojevalo v službi monarhije. Vidite lahko življenje vojakov v rovu in njihove življenjske razmere.

Nato se seznanite s prvo Jugoslavijo in z razdelitvijo slovenskih ozemelj, saj je del Slovenije končal pod kraljevino Italijo. Ta del je predstravljen prek velikega zemljevida, ki jasno prikazuje ozemeljske spremembe v prvi polovici 20. stoletja. Kraljevina Jugoslavija je predstavljena prek vladavine družine Karađorđević ter prek gospodarske stagnacije, s katero se je država soočala.

Zgodba razstave ne govori le o slovenski zgodovini, razlaga tudi vplive in vlogo Slovencev, ki so jo imeli v državah, katerih del so bili v 20. stoletju in tudi na splošno ne želi posploševati. Morda je najboljši primer tega prav del, kjer je predstavljena druga svetovna vojna, kjer lahko najdete zgodbe slovenskih posameznikov, ki so se pridružili silam Osi in partizanom, ki so na koncu prevladali. Vojaškim navdušencem bo v oči padlo večje število orožja, uniforme, pa tudi kratke zgodbe o Italijanih, Nemcih, slovenskih domobrancih in partizanih, ki jih lahko najdete med muzealijami in jih preberete. Z drugo svetovno vojno se zaključi prvi del razstave.

V drugem delu razstave je predstavljena Titova Jugoslavija in slovenska pot v samostojnost, omenjene pa so tako dobre kot slabe plati kar smatram za dober način predstavitve tega obdobja. Na primer, najti je mogoče podatke o italijanskih koncentracijskih taboriščih, fojbah in Golem Otoku, kjer so svojo pot končali nezaželeni Slovenci, toda predstavljen je tudi potek prvih »svobodnih« volitev v komunistični Jugoslaviji: obstajali sta namreč dve možnosti; skrinjica, kjer si volil za komunistično stranko in »druga« skrinjica, kjer pa si je lahko komisar, če si volil za »druge« zapisal tvoje ime v svojo knjižico.

Med dobrimi platmi je predstavljeno življenje v Titovi Jugoslaviji, ki je bila uspešna, če jo primerjamo z ostalimi državami, katerih del je bila Slovenija prej, vsaj do Titove smrti in tudi kakšno je bilo to življenje v Jugoslaviji. Omenjena je urbanizacija, dvig splošne kvalitete življenja v obliki zabavne kulture, gradnja hiš in kuhinjski pripomočki ter splošen občutek svobode v Jugoslaviji. Razstavljen pa je tudi slaven rdeče črn Iskrin telefon, ki ga imam tudi v stanovanju v Sloveniji, pa tudi enega prvih multipraktikov najdete med predmeti. Še vedno ga uporabljamo doma, na Hrvaškem, bil pa je podarjen mojim staršem kot poročno darilo.

Zadnje desetletje Jugoslavije je prav tako dobro predstavljeno, v tem času je simbol komunistične Jugoslavije, Tito, umrl v letu 1980 (prav v Ljubljani). Ker pravega političnega simbola, ki bi povezoval državo ni bilo več, je to vlogo prevzela popularna kultura, ki je svoj navdih črpala iz zahodnega bloka. Če primerjamo Jugoslavijo z drugimi komunističnimi državami, je ta imela veliko liberalnejši pristop k popularni kulturi, od rocka do punk glasbe (glasbene skupine kot Laibach, Azra ali Električni orgazam, če omenimo najbolj izstopajoče v političnem sistemu ZSSR, Poljske ali Madžarske ne bi mogle obstajati) do zahodnega stila oblačenja, ki sicer ni bil dostopen v jugoslovanskih trgovinah, a je bilo mogoče skočiti v italijanski Trst, nakupovalno središče s kasetami, igralniškim sistemom Amiga in Commodore, kavbojkami Lewis in italijanskimi čevlji. Razstava omenja tudi računalniška podjetja in različne prehrambene linije, ki obstajajo še danes, kot je hrvaška Cedevita in čokolade Eurocrem. Vse pa le ni bilo lepo in odlično: neverjetna inflacija, gospodarska stagnacija in vzpon nacionalizmov v zadnjih letih 1980 let so tudi omenjeni v razstavnem prostoru.

V delu, ki je posvečen že samostojni Sloveniji, najdete veliko podatkov o desetdnevni vojni v Sloveniji, ki je vstopila v Evropsko unijo in Nato v letu 2004. Ta del se mi je zdel med vsemi najbolj dolgočasen. A muzej je svoje delo opravil zelo dobro, saj je pokril vse pomembnejše dogodke, ki so se zgodili Sloveniji in Slovencem, ko so živeli v različnih državah 20. stoletja.

Domačini in tujci se lahko veliko naučijo o zgodovini Balkana kot tudi slovenski zgodovini, ko se previdno premikajo med besedili in razstavljenimi muzalijami. Morda lahko omenim eno slabost, saj se mi zdi, da – ko je bila razstava odprta – je jasno, da v prvi vrsti ni namenjena tujcem. Besedilo in različni podatki o razstavi in o muzealijah so napisani v slovenščini in v precej velikih črkah, medtem ko je angleški prevod ponavadi blizu ali nekje v kotu, črke pa postanejo premajhne. Jasno je, da je bil angleški prevod dodan kasneje.

Morda poznate vi? (17)

VD_502

VD_502

VD_503

VD_503

VD_504

VD_504

VD_505

VD_505

VD_506

VD_506

VD_507

VD_507

VD_508

VD_508

VD_510

VD_510

VD_512

VD_512

VD_514

VD_514

VD_515

VD_515

VD_517

VD_517

VD_518

VD_518

VD_519

VD_519

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič