V HOTELU SLON

Edi Šelhaus se je 10. maja v koloni avtomobilov s partizani pripeljal v osvobojeno Ljubljano. Doletela ga je čast, da je dobil ključe sobe št. 207 v hotelu Slon. Tu se je lahko končno okopal in se oblekel v spodobno obleko, ki so mu jo preskrbeli. Vodstvo propagandne komisije pri IOOF je njemu in drugim fotoreporterjem naročilo, naj pripravijo in razvijejo fotografije za objave v časopisu Jutro in na stenčasih. Filme Šelhausu ni bilo potrebno razvijati, saj so njemu in drugim fotoreporterjem na pomoč priskočili kar prijazni ljubljanski fotografi.

Šelhaus je ohranil in Muzeju podaril tudi dovolilnico za vstop v hotel Slon, ki je trenutno na ogled na razstavi Edi Šelhaus. Retrospektiva.

banner_MNZS_e-mail_1

O RUDARJIH IN ALANU FORDU

#Erasmus


Današnji prispevek prinaša novice iz Idrije, kjer je Andrej obiskal mesta, ki so pod zaščito UNESCO. Svoj pogled je delil tudi pri obisku razstave Alan Ford teče častni krog, ki je na ogled v Narodni galeriji.


In this week’s blog post, I will cover the city of Idrija, which I recently visited, and Alan Ford Runs the Honorary Circuit, a new temporary exhibition in the National Gallery. Idrija is a small city in a west of Ljubljana and it is sounded by small hills that are big enough to limit the expansion of the city. It has around 7000 inhabitants and it is famous because during its history it was a mercury mining town. The people of Idrija have been mining the mercury for centuries, so in the city center you can find Anthony’s Shaft, a Idrija municipal museum and the world’s second largest mercury mine. My visit to the mine was very pleasant and informative, since I really don’t know a lot about mining. The museum tour consists of a mini documentary and of the visit of the mine itself. I think the main point of the museum was to show us how the life of the miners was hard since I really felt grateful that I do not have to work my whole life in horrible conditions that are slowly killing me just to afford money for food.

Idrija -1

After the mining tour, I’ve had time to visit is the City museum. It’s located in the Idrija’s castle and I was genuinely surprised of the size of the museum and its quality. It has everything inside, from minerals to bicycles. Of course, they covered the history of Idrija, and with it Slovenian history also, but they did it in such a unique way that I was super happy to see a museum that deals with Slovenian history, but does it in a new and unique way. A good example would be in the section of the museum when Idrija was part of Italy in the interwar years. In general, I am very happy with my visit to Idrija not only for the great museums I’ve visited, but also because the city itself is cute. Idrija is known for 2 more things; bobbin lace, which is conveniently called Idrijan, and “žlikrofi”, tortellini filled with potatoes that are unique to Idrija. I tried the “žlikrofi” and I recommend.

In the National gallery, a new exhibition opened which I was really excited for. It’s about Alan Ford, an Italian comic book series that was very popular in Yugoslavia, and to some extend is still popular today. Alan Ford is a satire of the detective and action genre first published in 1969 and this exhibition celebrates 60 years of its inception. My history with Alan Ford is probably similar to many younger readers who were not alive when the comic was super popular; I simply read my father’s old comics, which he had a ton.

The exhibition is about the history of the comic and its impact in the world of Italian comics. The main focus is mostly on its publishing in Yugoslavia, which is very specific because Alan Ford’s foreign success was only in the former state. If you are interested about how the comic started and its critical acclaim in Italy, you will be satisfied. Comic panels, catchphrases from the comic, Number One’s rocking chair and some of the old comics are all the things you are going to find in the exhibition. If you are a fan of Alan Ford, it is a must see.


V tokratnem prispevku bom razmišljal o mestu Idrija, ki sem ga nedavno tega obiskal ter razstavo v Narodni galeriji, Alan Ford teče častni krog.

Idrija je majhno mesto zahodno od Ljubljane in je obkrožena z nižjimi griči, katerih višina pa je takšna, da so omejili možno razširitev mesta. V mestu živi približno sedem tisoč prebivalcev, mesto pa je znano zaradi rudnika živega srebra, ki se nahaja pod njim. Živo srebro so rudarji v Idriji izkopavali stoletja, tako da v mestu najdete Antonijev rov, del drugega največjega rudnika živega srebra, Mestni muzej Idrija, …

Obisk rudnika je bil zelo prijeten in informativen, saj o rudarjenju nisem veliko vedel. Ogled rudnika je bil sestavljen iz kratkega dokumentarnega filma in obiska samega rudnika. Namen muzejskega prikaza je bil predstaviti težko življenje rudarja in vesel, da mi ni potrebno celo življenje opravljati delo v težkih okoliščinah, ki bi me počasi ubijale – vse to pa le zato, da bi prislužil nekaj denarja za hrano.

Po ogledu rudnika, sem imel čas, da obiščem še Mestni muzej. Nahaja se v idrijskem gradu in bil sem presenečen nad velikostjo muzeja in njegovo kvaliteto. V njem se nahaja vse: od mineralov do koles. Pričakovano muzej pokriva zgodovino Idrije, ki jo vpne v slovensko zgodbo, toda to naredi na tako poseben način, tako da sem bil resnično navdušen, da sem si ogledal muzej, ki se ukvarja s slovensko zgodovina na nov in drugačen način. Dober primer tega je del razstave, kjer je predstavljeno medvojno obdobje, ko je Idrija spadala pod Italijo.

Vesel sem, da sem Idrijo lahko obiskal, pa ne le zaradi odličnih muzejev, ki sem jih obiskal, temveč tudi samo mestece se mi je zdelo prisrčno. Idrija je znana še po dveh stvareh: klekljani čipki, ki jo imenujejo »idrijska« ter po žlikrofih, nekakšnih tortelinih, polnjenih s krompirjem, značilno jedjo, ki prihaja iz Idrije. Žlikrofe sem tudi poizkusil in jih tudi priporočam.

V Narodni galeriji se je odprla nova razstava, ki sem jo navdušeno pričakoval. Prikazuje Alana Forda, italijansko knjižno stripovsko serijo, ki je bila izjemno popularna v Jugoslaviji, nekateri njeni deli pa so znani še danes. Alan Ford je satirična akcijska detektivka v stripu, ki je izšla v letu 1969, tako da se z razstavo Narodna galerija poklanja njeni 60. letnici. Jaz sem z Alanom Fordom povezan prek očetovih starih stripov, ki jih je imel na tone – tako da je ta moja izkušnja podobna številnim mladim, ki še niso živeli v času, ko je bil strip izjemno popularen.

Razstava prikazuje zgodovino stripa Alana Forda in svetovni vpliv italijanskega stripa. Osredotoča se na dela, ki so nastala v Jugoslaviji, kar je precej specifično, saj je bil uspeh Alana Forda povezan s prejšnjo državo. Če vas zanima kako je strip nastal in kakšen je bil njegov kritiški vpliv v Italiji, potem boste na razstavi dobili svoje zadoščenje. Panoje s stripi, znane besedne zveze, ter stol Številka Ena kot tudi stare stripe – vse to boste našli na razstavi. Če vam je Alan Ford všeč, potem je to zagotovo razstava, ki si jo morate ogledati.

Morda poznate vi? (16)

Z novimi petnajstimi slikami vstopamo v junij.

VD_485

VD_485

VD_486

VD_486

VD_487

VD_487

VD_488

VD_488

VD_489

VD_489

VD_491

VD_491

VD_492

VD_492

VD_494

VD_494

VD_495

VD_495

VD_496

VD_496

VD_497

VD_497

VD_498

VD_498

VD_499

VD_499

VD_500

VD_500

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič