Morda poznate vi? (31)

VD_777
VD_777
VD_778
VD_778
VD_779
VD_779
VD_783
VD_783
VD_784
VD_784
VD_785
VD_785
VD_787
VD_787
VD_788
VD_788
VD_789
VD_789
VD_790
VD_790
VD_791
VD_791
VD_792
VD_792
VD_793
VD_793
VD_794
VD_794

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

TABORIŠČE ZA IZGON RAJHENBURG – IZGON OBSAVSKO-OBSOTELJSKEGA OBMOČJA

#izgnanci

V tretjem valu izgona je imel nemški okupator v načrtu izgnati vse obmejno prebivalstvo ob novi nemško-italijanski meji, od reke Sotle do Žirov na Gorenjskem. Zaradi upora in potrebe po delovni sili na Gorenjskem, je bil pas skrčen in nova meja izgona so postale Trojane in reka Sotla. Pas je bil širok 15–20 km.

Izgon prebivalstva s tega področja je želel nemški okupator realizirati tudi zaradi Hitlerjeve obljube, da bodo Kočevske Nemce, ki so živeli na Kočevskem od 14. st., še leta 1941 naselili v nemški rajh. Zato so sprejeli začasno odločitev, da prebivalstvo tega področja izženejo v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Odločitev o tem je 18. oktobra 1941 podpisal Heinrich Himmler in 20. oktobra je bil izdan Razglas o državnopolitičnih ukrepih na obmejnem področju.

Nemški okupator je začel z izgonom 23. oktobra 1941 v vaseh ob reki Sotli. Zjutraj so prišli v vas, jo obkolili, se razkropili po hišah in v kratkem času pripeljali družine na določen prostor v vasi. Od tam so jih odpeljali z različnimi prevoznimi sredstvi v taborišče Rajhenburg. Dnevno so pripeljali v taborišče več sto ljudi. Nastanili so jih v nekdanjih trapistovskih hlevih in v lesenih barakah, ki so jih v ta namen zgradili. Dnevno je bilo v taborišču 2-3000 izgnancev.

Izgnance so v taborišču popisali in jim izdali dokumente. Vsaka družina je dobila tudi ovalno kovinsko razpoznavno ploščico, na kateri je bila napisana njihova številka. Od tedaj jih niso več klicali po imenih in priimkih, temveč po številkah. Te ploščice so izgnanci imenovali pasje svetinjice. V taborišču so jim popisali tudi premoženje, ki so ga pustili doma.

Izgnancem tretjega vala izgona je bilo dovoljeno, da vzamejo s seboj več prtljage, kot izgnanim v Srbijo in na Hrvaško.

V  začetku so izgnali na dan dva transporta. Tri tedne je izgon potekal brez večjih problemov in zastojev. Potem pa je začelo prihajati do težav in prekinitev, zato je izgon v nemška taborišča potekal v štirih fazah:

  • Prva faza je potekala od 24. oktobra do 17. novembra 1941. Izgnali so 34 transportov z 22.797 izgnanci. Izgnali so jih v Spodnjo Šlezijo, na Brandenburško, v Hannoversko, na Turinško in v Saško.
  • Druga faza je bila v času od 23. novembra do 9. decembra 1941.  V tej fazi so izgnali 19 transportov z 9.448 izgnanci. Izganjali so jih na področje Württemberške pokrajine in na Badensko.
  • Tretja faza je bila med 24. januarjem in 5. februarjem 1942. V 5. transportih so odpeljali na Badensko 2.071 izgnancev.

Tako so v času od 24. oktobra 1941 do 5. februarja 1942 izgnali 58 transportov z 34.316 izgnanci, mnogi pa so pred nasilnim izgonom pobegnili.

  • Četrta faza pa je potekala po 5. februarju 1942. Tu gre za dodaten izgon, ki je potekal počasi. Izganjali so ljudi, ki so jih v prejšnjih fazah začasno pustili doma, ker so jih potrebovali za razna nujna dela in so potem zanje našli nadomestilo. Ta izgon je potekal od 26. marca do 30. julija 1942, ko so bili  izgnani 4. transporti z okrog 2.000 izgnanci. Aprila 1942 je bilo taborišče v gospodarskih poslopjih pri gradu ukinjeno in nemški okupator je uredil manjšega pri železniški postaji v Rajhenburgu.

Zaključek izgona je bil objavljen z Razglasom 12. avgusta 1942, ki ga je podpisal šef varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem dr. Sigfried Uiberreither. Zapisano je bilo, da se je izgon ustavil zaradi nacionalno-političnih razlogov.

V skupaj 62. transportih je bilo v Nemčijo izgnanih okrog 37.000 Slovencev ali približno 83% prebivalstva Posavja in Obsotelja. Nekatere vasi so bile popolnoma izpraznjene. Imetje izgnanih Slovencev so Nemci zaplenili v korist utrjevanja nemštva, zaradi gospodarske krepitve Nemcev, ki so že pred vojno živeli na Slovenskem, zaradi naselitve več tisoč nemških priseljencev in zaradi hitrega in popolnega ponemčenja Slovencev.   

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

MODNA REVIJA MOJSTRA DEBEVCA

Zasebni krojač Ivan Debevc iz Mengša je septembra 1969 poskrbel, da so si izbranci na modni reviji lahko ogledali njegove modne modele. Kot so zapisali poročevalci, je bila »večina modelov krojenih za svečane priložnosti in so bili zato precej ekstravagantni«. Prevladovale so kombinacije s hlačami. Ob tem so dodali, da je moral »modni kreator vložiti veliko truda in volje pa tudi domiselnosti, da je s peščico svojih pomočnikov pripravil več kot 50 uspelih modelov, ki sledijo modni smeri.«

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, četrtek, 12. september 2019; foto: Marjan Ciglič)

MORDA POZNATE VI? (30)

VD_753

VD_753

VD_756

VD_756

VD_758

VD_758

VD_760

VD_760

VD_761

VD_761

VD_762

VD_762

VD_765

VD_765

VD_766

VD_766

VD_767

VD_767

VD_768

VD_768

VD_769

VD_769

VD_770

VD_770

VD_772

VD_772

VD_776

VD_776

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

STALNA RAZSTAVA SLOVENSKI IZGNANCI 1941-1945 – grad Rajhenburg v Brestanici

TABORIŠČE ZA IZGON RAJHENBURG

#izgnanci

Taborišče za izgon Slovencev v Rajhenburgu je nemški Preselitveni štab za Spodnjo Štajersko v Mariboru začel urejati sredi maja 1941. To je bilo le eno od zbirnih taborišč za izgon, saj sta bila podobna taborišča še v Mariboru v Meljski vojašnici in v Šentvidu pri Ljubljani. Poleg zbirnih taborišč so bili urejeni tudi zbirni centri, kjer so ljudi le zbrali in nato odpeljali v eno od zbirnih taborišč. Zbirni centri so bili v Kapucinskem samostanu v Celju, Starem piskru v Celju, na gradu Borl pri Ptuju, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Goričanah pri Medvodah in v Begunjah na Gorenjskem.

14. maja je na grad Rajhenburg prispel dr. Franz Straub, esesovski podporočnik, doma iz Bukovine, ki je bil prvi upravitelj taborišča. Nad grajska vrata je dal napisati napis Der Burg Hauptmann – Grajski glavar.

Izgnancem je ostal v spominu kot zelo ošaben človek. Naredil je popis, kaj vse je potrebno kupiti, da se bo lahko uredilo taborišče – napeljati vodovod, urediti prostore, kupiti okrog 20.000 m bodeče žice. Prve zapornike so pripeljali na grad 25. Maja 1941 iz Celja in z gradu Borl, da so opravili pripravljalna dela pri ureditvi taborišča z zmogljivostjo od 2 do 3000 ljudi. Ko so izgnance pripeljali v taborišče so jim Nemci odvzeli osebne predmete, iskali so zlatnino in srebrnino, nakit, vzeli so jim celo poročne prstane, ročne in žepne ure, denar in hranilne knjižice.

V prvem valu izgona v Srbijo, ko so izganjali slovenske izobražence, je bil iz taborišča Rajhenburg izgnan le en transport od sedemnajstih. 5. julija 1941 je odpeljal transport iz Rajhenburga do Zagreba, Vrnjačke Banje in Trstenika in na njem je bilo 454 izgnancev. Duhovniki in redovnice, ki so bili v transportu, so ostali v Zagrebu, v Srbijo je pot nadaljevalo le manjše število izgnancev. V Srbijo je bilo skupaj izgnanih nekaj več kot 7000 Slovencev.

11. julija 1941 je nemški okupator začel z izgonom večinoma priseljencev na Štajersko in Gorenjsko po letu 1914, to je primorskih Slovencev, nadaljevali pa so še vedno tudi z izgonom izobražencev. Te so izganjali na področje Neodvisne države Hrvaške. V času od 6. avgusta do 27. septembra, ko je bil ta izgon zaključen, je iz Rajhenburga odpeljalo na Hrvaško 7 transportov z okrog 3730 izgnanci. Med njimi je bilo tudi 35 menihov trapistov samostana Marije Rešiteljice Rajhenburg, ki so ga Nemci razpustili. Skupaj je bilo na Hrvaško in v Bosno izgnanih okrog 10.000 izgnancev.

Preko taborišča Rajhenburg pa so bili izgnani vsi izgnanci izselitvenega področja ob Savi in Sotli, ki so bili izgnani v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Izgon tega področja se je pričel 23. oktobra 1941 in se je zaključil 30. julija 1942. Iz taborišča Rajhenburga je bilo izgnanih 62 transportov  z okrog 37.000 izgnanci.

Na gradu je danes na ogled stalna muzejska razstava Slovenski izgnanci 1941-1945, v kateri je poleg same zgodovinske predstavitve izgona Slovencev v času druge svetovne vojne predstavljeno še veliko drugih vsebin in gradiva. Razstavljenih je 1723 fotografij, ki so večinoma na ekranih in računalnikih v zbirki, razstavljenih je 192 predmetov, zapisanih je 93 zgodb družin in posameznih izgnancev, na ogled so maturitetne naloge dijakov Gimnazije Brežice iz leta 2014 na temo izgona, literatura o izgnanstvu in seznam umrlih, na ogled je 22 video pričevanj izgnancev in predstavitveni film o tej obliki nacističnega terorja nad slovenskim narodom, katerega namen je bil uničiti slovenski narod kot etnično enoto. In za dosego tega cilja so hoteli izgnati od 220 do 260.000 Slovencev, kar je pomenilo izgon skoraj vsakega tretjega Slovenca, ki je tedaj živel na nemškem zasedbenem ozemlju Gorenjske, Spodnje Štajerske s severnim delom Dolenjske, Mežiške doline in severozahodnega dela Prekmurja. Svoje namere glede števila izgnanih nemški okupator ni uspel realizirati, a vseeno je bilo izgnanih okrog 63.000 Slovencev, okrog 18.000, predvsem iz obsavsko-obsoteljskega pasu, pa se je izgonu uspelo izogniti s pobegom na ozemlja, ki niso bila v okviru izselitvenega območja.

Pred omenjeno razstavo je bila v prostorih gradu Rajhenburg že leta 1968 odprta razstava o slovenskih izgnancih, ki jo je uredil dr. Tone Ferenc, likovno oblikoval pa nekdanji izgnanec ing. arh. Franc Filipčič. Ob celoviti obnovi gradu leta 2011 smo morali omenjeno razstavo, tako kot vse ostale, odstraniti.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica

ŠELHAUS IZ ZBIRKE USTNIH VIROV

Na razstavi Edi Šelhaus. Retrospektiva lahko poslušate tudi izvlečke pričevanj Edija Šelhausa, ki jih dokumentirajo izbrane priložene fotografije. Pričevanja se nanašajo na obdobje 2. svetovne vojne, na tržaško obdobje (1945–1955) in na obdobje po letu 1958, ko je bil Šelhaus zaposlen kot fotoreporter v Sloveniji. Sledeči odlomek Šelhausovega pričevanja se nanaša na prihod partizanov v Trst maja 1945 in na obdobje dveh let po koncu 2. svetovne vojne v Trstu, ko je Šelhaus spoznal tržaškega fotografa Maria Magajno in svojo bodočo ženo, Nives Jenko. Pričevanje je posnela Jožica Šparovec 23. oktobra 2007.

»Z Magajno sva se spoznala na Primorskem dnevniku, ki je imel sedež prav v centru Trsta, na Piazza Goldoni, to je čisto v centru mesta, tam, kjer je bilo prej uredništvo Vermacht ali kakšnega že časopisa, to se pravi nemškega okupatorskega časopisa, v tisti prostor, kjer sva vstopila midva s Franjom Veselkom, ko smo našli notri v teh prostorih arhiv Hitlerjevega ozr. nacističnega desanta na Drvar 20. maja 1944. Mi smo prišli noter, da bi dobili kakšne filme za slikanje in naš Veselko, ki je to zagledal, je skočil v »luft«, pa je čisto pozabil, po kaj smo prišli noter. Še tudi to vam povem, to, kar vi hranite danes v muzeju 23. oktobra 2007, to je največja zasluga Franja Veselka, ker je ta arhiv reševal med vojno in takoj po vojni, ker je njegova zasluga, da pritisnete na gumb in najdete to fotografijo. To naj se ve še sto let naprej.

On je bil moja poročna priča, Mario Magajna, pred kratkim je umrla druga priča, to je Egon Kravs, tole je pa slika, ko sem bil na poročnem potovanju v Škofji Loki z Nives Jenko, moja žena, ki pa je umrla točno dve leti potem, ko je bila ta slika narejena, na svoj 21. rojstni dan, to je bilo pa 21. oktobra 1949. Zraven Maria Magajna je pa moja sestrična Mili Berginc, ki je bila dolgoletna tajnica Primorskega dnevnika, sestrična, to se pravi hči od sestre od moje mame, od tete Ančke, tole je od Nives teta, Adriana. Zanimiv posnetek.  Po tej sliki vidim, da sem že takrat rekel fotografu, daj no slikaj pod tablo Škofja Loka, da se bo vsaj vedelo čez 100 let, kje je bilo to. Poroka je bila 20. oktobra 1947. Najprej so posnetki, od koder je Nives šla, to je od Sv. Ane 318 mislim, od Sv. Ane pri Trstu in od tam smo se z avtom, aja, še prej, preden smo šli čez mejo, smo položili eno cvetje k enemu spomeniku partizanskemu, še na naši strani, to bi moral še preveriti in potem smo prišli do meje na Škofijah in tam so bili že obveščeni, saj je tudi Primorski dnevnik objavil, da se bo poročil Edi Šelhaus z domačinko Nives Jenko in tam je bila skupina carinikov in tistih, ki so naju vzeli v sredo. Potem smo nadaljevali pot v Koper, kjer sva se pa z Nives poročila na občini. To je bila pravzaprav ena redkih stvari, ki se je zgodila, da se je nekdo šel poročit v Koper. Ne vem, zakaj sem se šel poročit v Koper. Potem smo šli vsi skupaj naprej v Opatijo, iz Opatije k moji mami v Škofjo Loko. Imate to fotografijo? Tam je tudi Magajna fotografiran, pa Kravs in od tam, namesto na poročno potovanje, je mogla iti v bolnico. Takrat se je pa začela tragedija – 20. oktobra 1947 je bila poroka, 20. Oktobra 1949 je pa umrla, na svoj 21. rojstni dan. A veste, tole bo, vse tole, kar zbirate, bo še posebej zanimivo za zamejske Slovence.«


Pripravila: Jožica Šparovec

banner_MNZS_e-mail_1

Sejem vina, žganih pijač in sadnih sokov

Prvi teden septembra leta 1969 so Ljubljančani lahko vsak dan uživali v pokušini 850 vzorcev vina na petnajstem sejmu vina, žganih pijač in sadnih sokov na Gospodarskem razstavišču. Pijače so predstavljali razstavljalci iz 17 držav, na odprtju sejma pa so se zbrali ugledni gosti “iz domačega gospodarskega in političnega življenja”. Poleg pokušine vin je sejem obiskovalcem na zabaviščnem prostoru ponujal tudi “mnoge specialitete, kot so vojvodinski paprikaš in specialitete na žaru.”

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, petek, 6. september 2019; foto: Marjan Ciglič)