MOTIV IZ POTNIŠKEGA PRISTANIŠČA KOPER

Tretjega oktobra 1969 so v Dnevniku poročali o seji odbora za gospodarstvo pri izvršnem svetu SRS. Debatirali so o modernizaciji železnice, predvsem elektrifikaciji koprske proge, za katero so ugotovili, da »jo morajo obravnavati skupaj s perspektivnim razvojem Luke Koper in za elektrifikacijo zainteresirati podjetja, ki poslujejo z Luko«.

(V časopisu Dnevnik objavljeno v soboto, 28. septembra 2019; foto: Marjan Ciglič)

Mirko Kambič: Tam pod Triglavom

Spominska fotografska razstava ob 100. obletnici rojstva

Vabljeni na odprtje razstave Mirko Kambič: Tam pod Triglavom, ki bo 1. oktobra 2019 ob 18.00 v  Muzeju novejše zgodovine Slovenije (Celovška cesta 23, Ljubljana).

Priznani umetnostni zgodovinar in fotograf mag. Mirko Kambič (1919–2017), ki je več kot pol stoletja s fotoaparatom beležil svoja popotovanja in dogodke v Sloveniji in širom sveta, je  ustvaril obširno in bogato zbirko fotografij.

Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo v sodelovanju z njegovo družino pripravili manjši izbor njegovih najljubših fotografij.

Razstava bo na ogled od 2. oktobra 2019 do 3. novembra 2019.

SLOVENSKI IZGNANCI V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Slovenski izgnanci so bili izgnani v okrog 400 taborišč Volksdeutsche Mittelstelle. Ta taborišča so bila v vseh nemških pokrajinah, večinoma v samostanih, gradovih, mladinskih in počitniških domovih, zdraviliških stavbah, šolah ali v zasilnih barakah. Družine so pogosto premeščali iz taborišča v taborišče, iz ene pokrajine v drugo in nekatere družine so bile tudi v deset ali celo več taboriščih.

Vse sposobne za delo so po prihodu v taborišča takoj poslali na prisilno delo. Delali so v tovarnah, raznih industrijskih in obrtnih delavnicah, na železnici, v rudnikih, v gozdovih, na vrtnarijah, pri gradnji objektov, mnogi pa so bili poslani tudi k veleposestnikom, kjer so delali na poljih, v vinogradih in opravljali druga kmečka dela. Veliko žensk je moralo opravljati različna dela v samih taboriščih, številna mlada dekleta so bila poslana ali na delo v tovarne ali pa k nemškim družinam kot gospodinjske pomočnice. Delali pa so tudi otroci. V nekaterih taboriščih so bile organizirane nemške šole, kjer so se otroci učili predvsem nemškega jezika in nemških pesmi. V marsikaterem taborišču so otroke učili slovenski izgnanci sami, tisti, ki so bili bolj izobraženi in so obvladali nemški jezik. Ta generacija otrok je izgubila štiri ali celo pet let šolanja in to se jim je v nadaljnjem življenju zelo poznalo. Mlajši otroci so bili v nemških vrtcih in ker so bili zelo malo s starši, so mnogi znali nemški jezik bolje od slovenskega.

Razmere v taboriščih so bile v večini nevzdržne. Imeli so slabe osnovne higienske razmere, prehrana pa je bila slaba in nezadostna. Mnogi starši so se odrekali svojemu kosu kruha, da so ga dali vedno lačnim otrokom. Nekaterim so sorodniki od doma pošiljali pakete s hrano in živilske nakaznice, a kaj, ko teh ni bilo veliko.

V taboriščih in krajih, kjer so bile cerkve, so hodili izgnanci, če jim je vodstvo taborišča dovolilo,  k verskim obredom, otroci pa so tudi opravljali svete zakramente.

Mnogi izgnanci so v izgnanstvu umrli in so pokopani na pokopališčih v krajih izgona. V izgnanstvu so se rodili tudi številni otroci, nekateri odrasli pa so se v času izgona tudi poročili.

Na nekaterih izgnancih so v taboriščih opravljali medicinske poizkuse, podobno kot v koncentracijskih taboriščih. Nekateri so iz taborišč bežali in lagerführerji so jih za taka dejanja, pa tudi za neposlušnost, prigovarjanje, zavzemanje za druge izgnance in podobno, strogo kaznovali. Nekatere so poslali za kazen tudi v koncentracijska taborišča.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

POHVALA ZA FOTOREPORTAŽO

Edi Šelhaus je za svoje fotografije prejel več nagrad, odlikovanj in pohval. Med njimi je tudi pohvala za fotoreportažo o svetovno znanem ameriškem dramatiku Arthurju Millerju, ki jo je prejel na II. razstavi Slovenske novinarske fotografije decembra 1965 v Mariboru.

O Arthurju Millerju je Šelhaus naredil serijo posnetkov, ko je bil Miller med 2. in 7. julijem 1965 na Bledu na 33. svetovnem kongresu PEN (mednarodno združenje pisateljev), kjer je bil izbran za predsednika. V tej seriji je zelo zanimiv posnetek, ko si Miller 3. julija 1965 na tiskovni konferenci pred začetkom kongresa, ko je odgovarjal novinarjem o poteh literature in o svojem delu, iz očesa skuša izbezati mušico. Prav tako je Šelhaus za to serijo posnetkov o Millerju pozneje dobil priznanje na razstavi Worldpress photo v Haagu.

Miller-Delo-4-7-1965-str-12

Notica o Arthurju Millerju na tiskovni konferenci na Bledu 3. Julija 1965 (objavljen izrez Šelhausovega posnetka es-480-8).


Pripravila: Jožica Šparovec

banner_MNZS_e-mail_1

Morda poznate vi? (31)

VD_777
VD_777
VD_778
VD_778
VD_779
VD_779
VD_783
VD_783
VD_784
VD_784
VD_785
VD_785
VD_787
VD_787
VD_788
VD_788
VD_789
VD_789
VD_790
VD_790
VD_791
VD_791
VD_792
VD_792
VD_793
VD_793
VD_794
VD_794

Zanima nas, kdo so osebe na fotografijah in tudi kje so fotografije nastale. Če imate tudi kakšne informacije o ozadju nastanka fotografije, so tovrstne informacije tudi dobrodošle. V imenu celotnega kolektiva pa se vam zahvaljujemo že za vse do sedaj posredovane informacije, hvala!

Vsi ki bi le-te z nami radi delili oz. bi nam o priloženih fotografijah radi pomagali razjasniti kakšen podatek, vljudno prosimo, da nam svoja sporočila pustite v spodnjem prostoru za komentarje. Seveda pa nam lahko pišete tudi na elektronski naslov: Domen Kaučič

TABORIŠČE ZA IZGON RAJHENBURG – IZGON OBSAVSKO-OBSOTELJSKEGA OBMOČJA

#izgnanci

V tretjem valu izgona je imel nemški okupator v načrtu izgnati vse obmejno prebivalstvo ob novi nemško-italijanski meji, od reke Sotle do Žirov na Gorenjskem. Zaradi upora in potrebe po delovni sili na Gorenjskem, je bil pas skrčen in nova meja izgona so postale Trojane in reka Sotla. Pas je bil širok 15–20 km.

Izgon prebivalstva s tega področja je želel nemški okupator realizirati tudi zaradi Hitlerjeve obljube, da bodo Kočevske Nemce, ki so živeli na Kočevskem od 14. st., še leta 1941 naselili v nemški rajh. Zato so sprejeli začasno odločitev, da prebivalstvo tega področja izženejo v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Odločitev o tem je 18. oktobra 1941 podpisal Heinrich Himmler in 20. oktobra je bil izdan Razglas o državnopolitičnih ukrepih na obmejnem področju.

Nemški okupator je začel z izgonom 23. oktobra 1941 v vaseh ob reki Sotli. Zjutraj so prišli v vas, jo obkolili, se razkropili po hišah in v kratkem času pripeljali družine na določen prostor v vasi. Od tam so jih odpeljali z različnimi prevoznimi sredstvi v taborišče Rajhenburg. Dnevno so pripeljali v taborišče več sto ljudi. Nastanili so jih v nekdanjih trapistovskih hlevih in v lesenih barakah, ki so jih v ta namen zgradili. Dnevno je bilo v taborišču 2-3000 izgnancev.

Izgnance so v taborišču popisali in jim izdali dokumente. Vsaka družina je dobila tudi ovalno kovinsko razpoznavno ploščico, na kateri je bila napisana njihova številka. Od tedaj jih niso več klicali po imenih in priimkih, temveč po številkah. Te ploščice so izgnanci imenovali pasje svetinjice. V taborišču so jim popisali tudi premoženje, ki so ga pustili doma.

Izgnancem tretjega vala izgona je bilo dovoljeno, da vzamejo s seboj več prtljage, kot izgnanim v Srbijo in na Hrvaško.

V  začetku so izgnali na dan dva transporta. Tri tedne je izgon potekal brez večjih problemov in zastojev. Potem pa je začelo prihajati do težav in prekinitev, zato je izgon v nemška taborišča potekal v štirih fazah:

  • Prva faza je potekala od 24. oktobra do 17. novembra 1941. Izgnali so 34 transportov z 22.797 izgnanci. Izgnali so jih v Spodnjo Šlezijo, na Brandenburško, v Hannoversko, na Turinško in v Saško.
  • Druga faza je bila v času od 23. novembra do 9. decembra 1941.  V tej fazi so izgnali 19 transportov z 9.448 izgnanci. Izganjali so jih na področje Württemberške pokrajine in na Badensko.
  • Tretja faza je bila med 24. januarjem in 5. februarjem 1942. V 5. transportih so odpeljali na Badensko 2.071 izgnancev.

Tako so v času od 24. oktobra 1941 do 5. februarja 1942 izgnali 58 transportov z 34.316 izgnanci, mnogi pa so pred nasilnim izgonom pobegnili.

  • Četrta faza pa je potekala po 5. februarju 1942. Tu gre za dodaten izgon, ki je potekal počasi. Izganjali so ljudi, ki so jih v prejšnjih fazah začasno pustili doma, ker so jih potrebovali za razna nujna dela in so potem zanje našli nadomestilo. Ta izgon je potekal od 26. marca do 30. julija 1942, ko so bili  izgnani 4. transporti z okrog 2.000 izgnanci. Aprila 1942 je bilo taborišče v gospodarskih poslopjih pri gradu ukinjeno in nemški okupator je uredil manjšega pri železniški postaji v Rajhenburgu.

Zaključek izgona je bil objavljen z Razglasom 12. avgusta 1942, ki ga je podpisal šef varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem dr. Sigfried Uiberreither. Zapisano je bilo, da se je izgon ustavil zaradi nacionalno-političnih razlogov.

V skupaj 62. transportih je bilo v Nemčijo izgnanih okrog 37.000 Slovencev ali približno 83% prebivalstva Posavja in Obsotelja. Nekatere vasi so bile popolnoma izpraznjene. Imetje izgnanih Slovencev so Nemci zaplenili v korist utrjevanja nemštva, zaradi gospodarske krepitve Nemcev, ki so že pred vojno živeli na Slovenskem, zaradi naselitve več tisoč nemških priseljencev in zaradi hitrega in popolnega ponemčenja Slovencev.   

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

MODNA REVIJA MOJSTRA DEBEVCA

Zasebni krojač Ivan Debevc iz Mengša je septembra 1969 poskrbel, da so si izbranci na modni reviji lahko ogledali njegove modne modele. Kot so zapisali poročevalci, je bila »večina modelov krojenih za svečane priložnosti in so bili zato precej ekstravagantni«. Prevladovale so kombinacije s hlačami. Ob tem so dodali, da je moral »modni kreator vložiti veliko truda in volje pa tudi domiselnosti, da je s peščico svojih pomočnikov pripravil več kot 50 uspelih modelov, ki sledijo modni smeri.«

(Objavljeno v časopisu Dnevnik, četrtek, 12. september 2019; foto: Marjan Ciglič)