STALNA RAZSTAVA SLOVENSKI IZGNANCI 1941-1945 – grad Rajhenburg v Brestanici

TABORIŠČE ZA IZGON RAJHENBURG

#izgnanci

Taborišče za izgon Slovencev v Rajhenburgu je nemški Preselitveni štab za Spodnjo Štajersko v Mariboru začel urejati sredi maja 1941. To je bilo le eno od zbirnih taborišč za izgon, saj sta bila podobna taborišča še v Mariboru v Meljski vojašnici in v Šentvidu pri Ljubljani. Poleg zbirnih taborišč so bili urejeni tudi zbirni centri, kjer so ljudi le zbrali in nato odpeljali v eno od zbirnih taborišč. Zbirni centri so bili v Kapucinskem samostanu v Celju, Starem piskru v Celju, na gradu Borl pri Ptuju, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Goričanah pri Medvodah in v Begunjah na Gorenjskem.

14. maja je na grad Rajhenburg prispel dr. Franz Straub, esesovski podporočnik, doma iz Bukovine, ki je bil prvi upravitelj taborišča. Nad grajska vrata je dal napisati napis Der Burg Hauptmann – Grajski glavar.

Izgnancem je ostal v spominu kot zelo ošaben človek. Naredil je popis, kaj vse je potrebno kupiti, da se bo lahko uredilo taborišče – napeljati vodovod, urediti prostore, kupiti okrog 20.000 m bodeče žice. Prve zapornike so pripeljali na grad 25. Maja 1941 iz Celja in z gradu Borl, da so opravili pripravljalna dela pri ureditvi taborišča z zmogljivostjo od 2 do 3000 ljudi. Ko so izgnance pripeljali v taborišče so jim Nemci odvzeli osebne predmete, iskali so zlatnino in srebrnino, nakit, vzeli so jim celo poročne prstane, ročne in žepne ure, denar in hranilne knjižice.

V prvem valu izgona v Srbijo, ko so izganjali slovenske izobražence, je bil iz taborišča Rajhenburg izgnan le en transport od sedemnajstih. 5. julija 1941 je odpeljal transport iz Rajhenburga do Zagreba, Vrnjačke Banje in Trstenika in na njem je bilo 454 izgnancev. Duhovniki in redovnice, ki so bili v transportu, so ostali v Zagrebu, v Srbijo je pot nadaljevalo le manjše število izgnancev. V Srbijo je bilo skupaj izgnanih nekaj več kot 7000 Slovencev.

11. julija 1941 je nemški okupator začel z izgonom večinoma priseljencev na Štajersko in Gorenjsko po letu 1914, to je primorskih Slovencev, nadaljevali pa so še vedno tudi z izgonom izobražencev. Te so izganjali na področje Neodvisne države Hrvaške. V času od 6. avgusta do 27. septembra, ko je bil ta izgon zaključen, je iz Rajhenburga odpeljalo na Hrvaško 7 transportov z okrog 3730 izgnanci. Med njimi je bilo tudi 35 menihov trapistov samostana Marije Rešiteljice Rajhenburg, ki so ga Nemci razpustili. Skupaj je bilo na Hrvaško in v Bosno izgnanih okrog 10.000 izgnancev.

Preko taborišča Rajhenburg pa so bili izgnani vsi izgnanci izselitvenega področja ob Savi in Sotli, ki so bili izgnani v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Izgon tega področja se je pričel 23. oktobra 1941 in se je zaključil 30. julija 1942. Iz taborišča Rajhenburga je bilo izgnanih 62 transportov  z okrog 37.000 izgnanci.

Na gradu je danes na ogled stalna muzejska razstava Slovenski izgnanci 1941-1945, v kateri je poleg same zgodovinske predstavitve izgona Slovencev v času druge svetovne vojne predstavljeno še veliko drugih vsebin in gradiva. Razstavljenih je 1723 fotografij, ki so večinoma na ekranih in računalnikih v zbirki, razstavljenih je 192 predmetov, zapisanih je 93 zgodb družin in posameznih izgnancev, na ogled so maturitetne naloge dijakov Gimnazije Brežice iz leta 2014 na temo izgona, literatura o izgnanstvu in seznam umrlih, na ogled je 22 video pričevanj izgnancev in predstavitveni film o tej obliki nacističnega terorja nad slovenskim narodom, katerega namen je bil uničiti slovenski narod kot etnično enoto. In za dosego tega cilja so hoteli izgnati od 220 do 260.000 Slovencev, kar je pomenilo izgon skoraj vsakega tretjega Slovenca, ki je tedaj živel na nemškem zasedbenem ozemlju Gorenjske, Spodnje Štajerske s severnim delom Dolenjske, Mežiške doline in severozahodnega dela Prekmurja. Svoje namere glede števila izgnanih nemški okupator ni uspel realizirati, a vseeno je bilo izgnanih okrog 63.000 Slovencev, okrog 18.000, predvsem iz obsavsko-obsoteljskega pasu, pa se je izgonu uspelo izogniti s pobegom na ozemlja, ki niso bila v okviru izselitvenega območja.

Pred omenjeno razstavo je bila v prostorih gradu Rajhenburg že leta 1968 odprta razstava o slovenskih izgnancih, ki jo je uredil dr. Tone Ferenc, likovno oblikoval pa nekdanji izgnanec ing. arh. Franc Filipčič. Ob celoviti obnovi gradu leta 2011 smo morali omenjeno razstavo, tako kot vse ostale, odstraniti.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: