MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE
Oddelek za dokumentarno fotografijo
TABORIŠČE ZA IZGON RAJHENBURG – IZGON OBSAVSKO-OBSOTELJSKEGA OBMOČJA
#izgnanci
V tretjem valu izgona je imel nemški okupator v načrtu izgnati vse obmejno prebivalstvo ob novi nemško-italijanski meji, od reke Sotle do Žirov na Gorenjskem. Zaradi upora in potrebe po delovni sili na Gorenjskem, je bil pas skrčen in nova meja izgona so postale Trojane in reka Sotla. Pas je bil širok 15–20 km.
Izgon prebivalstva s tega področja je želel nemški okupator realizirati tudi zaradi Hitlerjeve obljube, da bodo Kočevske Nemce, ki so živeli na Kočevskem od 14. st., še leta 1941 naselili v nemški rajh. Zato so sprejeli začasno odločitev, da prebivalstvo tega področja izženejo v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Odločitev o tem je 18. oktobra 1941 podpisal Heinrich Himmler in 20. oktobra je bil izdan Razglas o državnopolitičnih ukrepih na obmejnem področju.
Nemški okupator je začel z izgonom 23. oktobra 1941 v vaseh ob reki Sotli. Zjutraj so prišli v vas, jo obkolili, se razkropili po hišah in v kratkem času pripeljali družine na določen prostor v vasi. Od tam so jih odpeljali z različnimi prevoznimi sredstvi v taborišče Rajhenburg. Dnevno so pripeljali v taborišče več sto ljudi. Nastanili so jih v nekdanjih trapistovskih hlevih in v lesenih barakah, ki so jih v ta namen zgradili. Dnevno je bilo v taborišču 2-3000 izgnancev.
Izgnance so v taborišču popisali in jim izdali dokumente. Vsaka družina je dobila tudi ovalno kovinsko razpoznavno ploščico, na kateri je bila napisana njihova številka. Od tedaj jih niso več klicali po imenih in priimkih, temveč po številkah. Te ploščice so izgnanci imenovali pasje svetinjice. V taborišču so jim popisali tudi premoženje, ki so ga pustili doma.
Izgnancem tretjega vala izgona je bilo dovoljeno, da vzamejo s seboj več prtljage, kot izgnanim v Srbijo in na Hrvaško.
V začetku so izgnali na dan dva transporta. Tri tedne je izgon potekal brez večjih problemov in zastojev. Potem pa je začelo prihajati do težav in prekinitev, zato je izgon v nemška taborišča potekal v štirih fazah:
- Prva faza je potekala od 24. oktobra do 17. novembra 1941. Izgnali so 34 transportov z 22.797 izgnanci. Izgnali so jih v Spodnjo Šlezijo, na Brandenburško, v Hannoversko, na Turinško in v Saško.
- Druga faza je bila v času od 23. novembra do 9. decembra 1941. V tej fazi so izgnali 19 transportov z 9.448 izgnanci. Izganjali so jih na področje Württemberške pokrajine in na Badensko.
- Tretja faza je bila med 24. januarjem in 5. februarjem 1942. V 5. transportih so odpeljali na Badensko 2.071 izgnancev.
Tako so v času od 24. oktobra 1941 do 5. februarja 1942 izgnali 58 transportov z 34.316 izgnanci, mnogi pa so pred nasilnim izgonom pobegnili.
- Četrta faza pa je potekala po 5. februarju 1942. Tu gre za dodaten izgon, ki je potekal počasi. Izganjali so ljudi, ki so jih v prejšnjih fazah začasno pustili doma, ker so jih potrebovali za razna nujna dela in so potem zanje našli nadomestilo. Ta izgon je potekal od 26. marca do 30. julija 1942, ko so bili izgnani 4. transporti z okrog 2.000 izgnanci. Aprila 1942 je bilo taborišče v gospodarskih poslopjih pri gradu ukinjeno in nemški okupator je uredil manjšega pri železniški postaji v Rajhenburgu.
Zaključek izgona je bil objavljen z Razglasom 12. avgusta 1942, ki ga je podpisal šef varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem dr. Sigfried Uiberreither. Zapisano je bilo, da se je izgon ustavil zaradi nacionalno-političnih razlogov.
V skupaj 62. transportih je bilo v Nemčijo izgnanih okrog 37.000 Slovencev ali približno 83% prebivalstva Posavja in Obsotelja. Nekatere vasi so bile popolnoma izpraznjene. Imetje izgnanih Slovencev so Nemci zaplenili v korist utrjevanja nemštva, zaradi gospodarske krepitve Nemcev, ki so že pred vojno živeli na Slovenskem, zaradi naselitve več tisoč nemških priseljencev in zaradi hitrega in popolnega ponemčenja Slovencev.
Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.
