DRUŽINA BAVDEK V IZGNANSTVU V NEMČIJI

#izgnanci

Ludvik Bavdek (1905-1983) iz Sv Petra pod Sv. Gorami, danes Bistrica ob Sotli, se je poročil z Jožefo roj. Robek (1917-1992) leta 1940. Kmalu je prišla vojna in v sklopu izgona ljudi iz obsavsko-obsoteljskega področja  sta bila izgnana. Iz domačega kraja sta bila izgnana 21. novembra 1941. Najprej sta bila z drugimi vaščani odpeljana v taborišče za izgon v Rajhenburg, od tam pa tri dni pozneje v Nemčijo. Njuna identifikacijska številka je bila 9560.

Izgnana sta bila v taborišče Untermarchtal na Württemberško, kjer sta bila ves čas vojne.

Ludvik Bavdek je bil izobražen človek. Bil je trgovec. Govoril je nemško, zato je izgnancem v taborišču veliko pomagal. Bil je osebno prizadet, ker so bili izgnanci v izgnanstvu obravnavani kot drugorazredni državljani.

Zaradi zavzemanja za otroke, na katerih so delali medicinske poskuse, so ga v drugi polovici leta 1942 zaprli v ječo. Tam je zbolel, zato so ga poslali v bolnišnico v Riedlingen. Tam so delali na njem medicinske poskuse. Dajali so mu neke injekcije, ki so mu pustile pečat za vse življenje. Žena Jožefa ga je v bolnišnici večkrat obiskala in nazadnje rešila nadaljnjih poskusov tako, da je dala zdravnikom kilogram kave, ki jo je dobila od doma. Po zdravljenju, ki je trajalo nekaj mesecev, je bil poslan nazaj v taborišče Untermarchtal. Posledica poskusov je bila, da je imel psihične težave. Te so se odražale tako, da je ob določenih trenutkih lajal kot pes. Da ga ne bi slišali otroci, so ga nastanili v kletne prostore stavbe taborišča. A kljub temu so ga slišali tako odrasli izgnanci v taborišču kot tudi otroci. Ena od izgnank, ki je bila tedaj deklica mi je povedala, da so otroci slišali lajanje, pa niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja.

Po vrnitvi v taborišče je bil, kljub zdravstvenim težavam, učitelj otrokom v šoli, pripravljal jih je na svete zakramente, imel poslovilne govore za umrle izgnance in počel še marsikaj. Sicer je moral opravljati v taborišču tudi fizična dela, obiral je sadje in podobno. Z delom se je njegovo zdravstveno stanje malo izboljšalo, a ozdravel ni nikoli.

V letih 1944 in 1945 je Ludvik Bavdek pisal vloge izgnancem, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko. Najprej so bili vpoklicani le tisti, ki so bili spoznani za sposobne za ponemčenje, v letu 1944 in 1945 pa tudi tisti, ki niso bili sposobni za ponemčenje in niso sprejeli nemškega državljanstva do preklica. Mnogim je pomagal, da jim ni bilo potrebno na razna bojišča kot nemški vojaki.

Žena Jožefa je delala v taborišču različna dela v kuhinji in v pralnici. Pogosto je morala delati v strežbi, kjer je stregla hrano Lagerführerju taborišča in njegovim gostom.

V domovino sta se Ludvik in Jožefa Bavdek vrnila neorganizirano, sama, na začetku junija 1945. Tudi po vrnitvi v domovino se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo. Zaradi zdravstvenih težav ni mogel dobiti službe in po vojni je bil v domovini celo večkrat zaprt. Mamin brat ga je prijavil kot hlapca za delo na njihovi kmetiji, a je bil pogosto kontroliran, če res dela. Izgon v Nemčijo je bil za Ludvika Bavdka res usoden in posledice je nosil vse do smrti.

V domovini sta si Ludvik in Jožefa Bavdek ustvarila družino. Leta 1946 se jima je rodila hči Jožefa, leto dni pozneje pa še hči Marija, ki je bila moja informatorka in mi je povedala zgodbo o izgnanstvu njenih staršev in dala na razpolago fotografsko in drugo gradivo.

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, Muzej novejše zgodovine Slovenije, dislocirana enota Brestanica.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: